Odvisni smo

Navdušenje nad računalniki in tehnologijo je najverjetneje razlog, da sploh berete te vrstice, pa tudi razlog, da te vrstice že 24 let sploh nastajajo. Kljub temu imam včasih občutek, da je to navdušenje že prešlo v odvisnost. Odvisnost nas posameznikov, pa tudi družbe, celo civilizacije.

Odvisnost posameznika je v tej številki zelo dobro opisal kolega Repovž v svojem prispevku članku Z vseh vetrov na naslednjih straneh. V zgodbi nastopa pametni telefon kot tisto, od česar smo danes že kar nezdravo odvisni. Prepuščamo mu izbiro glasbe, izbiro in streženje zabave in »zabave«, sploh pa mu dopuščamo, da nas s svojimi obvestili in sporočili moti in vznemirja vselej in povsod.

Poznam kolega, ki dovoli, da ga sredi noči zbudi elektronska pošta (in nanjo največkrat takrat tudi odgovori). Ko zlovešča rdeča ledica utripne, je treba zbrati res huronsko moč, da zadržiš roko, ki bi rada odklenila zaslon in pogledala, kaj se dogaja. Priznam, tudi sam zadnje čase poslušam boljšo polovico, ki se pritožuje, češ da ne zmorem več družinskega kosila brez telefona na dosegu roke. Kajti, hej, tudi če rdeča ledica ne bo utripnila, morebiti bom telefon potreboval za nujen ogled vremenske napovedi za konec tedna, kdo ve?

Pa od računalnikov nismo odvisni le ljudje, temveč tudi sama tehnika, kot tokrat pišemo v rubriki Iz tujega tiska. Tam si lahko preberete, kako odvisno je od računalniških avtopilotov letalstvo. Tako zelo, da je zanašanje pilotov nanje postalo že tako običajno, da v kritičnih trenutkih ne reagirajo več pravilno. Rešitev, ki jo zagovarjajo nekateri? Kar popolna nadomestitev človeškega pilota s strojem. Stroj se ne moti, človek pač.

Pa je res tako? Verjetno se vsi strinjamo, da je super, kako so današnji avtomobili prepredeni z računalniki in elektroniko. Obvladujejo tudi motorje in celo menjalnike – to goro mehanskih zobnikov znajo iz ročnih izvedenk pripeljati do »avtomatika« (DSG). Če sem malce zloben, računalniki v avtomobilu znajo menda celo znižati škodljive izpuste v okolje, pravijo v Volkswagnu … Vse lepo in prav, dokler »računalnik« ne odpove. Kolega mi je omenil zgodbo najnovejšega avtobusa, ki so ga kupili v nekem slovenskem prevozniškem podjetju. V nekem trenutku se je avtobus ustavil, ugasnil, odprl vsa vrata in napisal »Error«. Nič ni delovalo, od motorja do svetil. Pa se je izkazalo, da je le pregorela ena izmed varovalk … Ali pa zgodba o vrhunskem BMWju serije sedem, ki je šoferja redno opozarjal, da je »nekaj« narobe, in ga na koncu sploh ni hotel več peljati. Po popolni demontaži avtomobila, motorja in računalnika so nemški serviserji, ki so samo zato prišli v Slovenijo, ugotovili – ena izmed pnevmatik je bila malce drugačna, s slabšim trenjem od preostalih treh. Računalnik je bil preveč pameten. Ali pa premalo.

Ali pa, če se preselim med »prave« računalnike. Si sploh lahko predstavljamo, kaj bi pomenilo za današnjo civilizacijo, ko bi le za minutko odpovedal svetovni internet? Da, vem, to v resnici ni mogoče (le Donald Trump tega še ne ve, ko predlaga, da bi internet po potrebi »občasno malce ustavili«), pa vendar. Ali kaj se zgodi, ko odpovedo računalniki na kateri izmed večjih svetovnih borz? Ali v banki? Hej, že če za nekaj minut odpove Facebook ali Gmail, svet, vsaj tako je videti, skorajda obstoji!

Težava je v tem, da so današnji (računalniški) sistemi v resnici nadvse zapleteni, obenem pa smo jih naredili za nepogrešljive. Vzdrževati gigantska heterogena omrežja, razpredena po vsem svetu, je pač skorajda nemogoče težko. To potrjuje že samo pogled na »semaforske strani« velikih ponudnikov storitev v oblaku, saj je treba imeti skorajda srečo, da bomo na taki strani videli le zelene signale. Skoraj vedno se najde tudi kaj rumenega, oranžnega ali rdečega, kar kaže na sistemce v stresu, ko se trudijo odpraviti težave, s katerimi se spoprijemljejo milijoni njihovih strank.

Tako kot so najverjetneje »švicali« sistemci, ko so minuli konec tedna selili knjižnični sistem COBISS. Selitev strežnikov v nov podatkovni center je bila napovedana, uporabniki so bili opozorjeni, pa se je kljub temu vse skupaj zavleklo v ponedeljek in celo v jutranje ure torka. Posledica? Kar nekaj knjižnic po Sloveniji so zaprli, saj je sistem COBISS danes tista osnova, brez katere knjižnice pravzaprav ne morejo več poslovati. Žalostno, mar ne? Toda tako je, z računalniško podporo vse deluje hitreje, učinkoviteje,  preprosteje, ko pa računalnik odpove, v resnici odpove vse, in to zelo hitro. Včasih bi odpoved sistema sposojanja knjig povzročil le kak požar, pa še to le v posamezni knjižnici, danes zgolj ugasnemo neki strežnik, pa vsega skupaj ni več. Strašljivo.

•••

S to številko Monitorja smo prišli do konca leta 2015 in vstopamo v jubilejno, petindvajseto leto delovanja. Želim vam lepe praznike in veliko sreče v novem letu 2016!