Novodobne igračke v starejših rokah

Objavljeno: 23.2.2016 | Avtor: Marko Kovač | Kategorija: Nasveti

Predati sodoben fotoaparat nekomu, ki se navdušuje nad zgodovinskim tehničnim razvojem izpred sto let, je tako, kot bi jamskemu človeku predali sodoben avtomobil – ne ravno pametno početje. A po desetletju ali dveh vsakodnevnega bombardiranja z novimi tehničnimi izdelki je v nas, ki smo rojeni v socializmu in smo še vedno precej skeptični, če v trgovini zagledamo kaj več kot eno sorto toaletnega papirja, dozorelo spoznanje, da tudi široka izbira ni ravno blaginja. Zato tole ne bo običajen preizkus, temveč srečanje fotografskega metuzalema s sodobnostjo.

Srebrna je nova črna ali Fujifilm X-A2 bi lahko nadomestil vse te že zastarele aparate.

Srebrna je nova črna ali Fujifilm X-A2 bi lahko nadomestil vse te že zastarele aparate.

Fujifilm X-A2 ni žepni fotoaparat, morda gre v žep dežnega plašča, a še tam vas bo opominjal, da je po velikosti ravno nekje vmes med kompaktnimi in zrcalnorefleksnimi aparati, kar je razumljivo za brezzrcalni aparat z zamenljivimi objektivi. Slednji naj bi bili prihodnost, ne toliko zaradi manjšega števila gibljivih delov (premik zrcala zahteva svoj pogon), temveč predvsem zato, ker je fotografsko tipalo tako lahko bliže objektivu in so optične napake manjše, obenem pa je lahko nekoliko manjša (in cenejša) tudi optika. Tistim, ki imajo že nekoliko slabši vid, naj bi bili elektronski okularji ali zasloni v pomoč, da bi lažje videli predvsem temnejše in manj kontrastne prizore. In res, če primerjamo Fuji z aparati, ki si jih je pisec nabral v nekaj desetletjih, je prvi res prijetno majhen.

Ohišje

X-A2 sodi na spodnji konec Fujijeve ponudbe serije X, zato je ohišje večinoma plastično, čeprav ne deluje ceneno. Ni ravno ergonomski izdelek, sploh ne za »prave dedce«. Res je na prednjem delu gumijasto držalo, na zadnjem pa plastično z debelimi čepki, ki naj bi preprečevali, da bi kamera v potnih rokah zdrsnila. Vse lepo in prav, dokler kamero le držimo, ko pa hočemo pritisniti katerikoli gumb, se ergonomija poruši. Seveda je fotoaparat že za preprečitev stresenih fotografij smiselno prijeti z obema rokama, a tudi to ni preprosto, saj je kamera majhna. Precej moti drseča plastična imitacija usnja, ki je na voljo v beli, črni in »old-skul« rjavi barvi. Vstopni modeli fotografskih aparatov so navadno okleščeni velike večine udobja pri delu in tudi X-A2 ni izjema. Še vedno ponuja veliko možnih nastavitev, le da so skrite tako globoko na menujih, da so dosegljive le najspretnejšim prstom in predvsem tistim, ki si lahko celotna navodila zapomnijo. Gumbov za nastavitve je na ohišju res malo, še ti so tako blizu skupaj, da je zelo preprosto pritisniti napačnega.

Aparat nima niti kukala in si je treba pri fotografiranju pomagati s sliko na zaslonu. Mlajše generacije, ki fotografirajo le s telefonom, se bodo z X-A2 počutile kot riba v vodi. Starejši fotografi pa se bomo učili fotografiranja v predročeni drži. Še posebej moteče pa je, da je v takem položaju zaslon videti precej manjši kot slika v običajnem kukalu, obenem pa slike na zaslonu ni mogoče povečati, da bi preverili drobne podrobnosti. In ker starejši občani nismo ravno znani po sokoljem vidu, je šla še ena morebitna prednost brezzrcalca rakom žvižgat.

Fotoaparati v zadnjem času ob fotografiranju ponujajo goro informacij, ki naj bi bile fotografu v pomoč, v resnici pa ga povečini le zmedejo. Fuji tako poleg klasičnega merjenja svetlobe ponuja tudi predogled histograma, a je na žalost počasen, obenem pa ne razlikuje barv. Za neposvečene – histogram je kunšten način predstavitve svetlobnih razmer in resnejši fotografi znajo z njegovo pomočjo iz aparata izvabiti čudeže. A v konkretnem primeru je zgolj okras na zaslonu, saj uporabnik iz njega ne razbere pravilnosti nastavitev osvetlitve, še več, histogram, ki ga vidimo na zaslonu pred fotografiranjem, in oni, ki ga dobimo ob pogledu na fotografijo, se razlikujeta, to pa ni pravilno in še manj uporabno. Za nastavitev osvetlitve se je zato treba pomujati in razbrati drobcene vrednosti zaslonke in časa osvetlitve, ki jih aparat izpiše na zaslon. Če seveda ne fotografirate v sončnem vremenu. V tem primeru bo to misija nemogoče in se bo treba zanesti na avtomatiko. Morda pa je to razlog, zakaj dobri fotografi snemajo le depresivne fotografije – saj lahko svoje foto škatlice dobro izkoristijo le ob otožnem vremenu.

Zanimivo, da je fotoaparat precej podoben predhodnikom X-A1 in X-M1. V primerjavi z obema je nekoliko težji in za delček sekunde počasnejši pri rafalnemu proženju, ima pa občutljivejše tipalo in je dobavljiv v drugi barvi! In po Fujijevo najpomembneje – zaslon je mogoče zdaj zasukati naprej, kar bodo izkoristili predvsem narcisoidni fotografi. Odličen fotoaparat za samoljubce, torej! Ampak tole je že dolgovezno godrnjanje nekoga, ki ni čisto v času. Ključno vprašanje: ali lahko fotoaparat vzamemo iz škatle in začnemo preprosto fotografirati, ne da bi si prebrali navodila? Pravzaprav da (če le nismo prezahtevni).

Aparat tudi v protisvetlobi dobro opravi delo, a kaj, ko na zaslonu ne opazimo, da smo ponesreči preklopili ravnovesje beline.

Aparat tudi v protisvetlobi dobro opravi delo, a kaj, ko na zaslonu ne opazimo, da smo ponesreči preklopili ravnovesje beline.

Tipalo

Fujifilm je že pred desetletji slovel kot izdelovalec klasičnih filmov, ki je Kodaku skakal v zelje. Njegov film Velvia je bil med fotografi z ostrino in reprodukcijo barv precej priljubljen, čeprav so se zdele slednje nekaterim malenkost načičkane. Zaradi te priljubljenosti je Fuji za vse nostalgike v aparat vgradil filtre, ki vaše digitalne fotografije pričarajo v starih analognih niansah. Kasneje, v začetku digitalne dobe, je Fujifilm slovel po lastnih inovativnih tipalih, ki so vsebovala dodatne občutljivejše pike, in je tako povečeval njihov omejen dinamičen obseg, slednje je bilo pri začetnih tipalih precej velik problem. Fuji oglašuje uporabo novih tipal EXR, kar se sliši strašno obetavno, a takšne in podobne zvijače za povečevanje dinamičnega obsega uporabljajo tudi drugi izdelovalci. Toda bolj kot suhoparna podatkovna pornografija je pomembno to, kako možgani aparata olajšajo delo fotografu v zahtevnih svetlobnih razmerah, ko moramo, recimo, fotografirati precej temen objekt ob svetlem ozadju (ali nasprotno). Fuji X-A2 se tu kar izkaže in aparat je težko vreči iz tira. To sicer ne pomeni, da je boljši od profesionalnega očesa, temveč le, da bo tudi amater dobil dobro oziroma vsaj uporabno fotografijo, kar je tudi namen tega aparata.

Odlična dinamika – brez dodatnega urejanja razberemo tako svetlejše dele fotografije kot tudi podrobnosti v senci.

Odlična dinamika – brez dodatnega urejanja razberemo tako svetlejše dele fotografije kot tudi podrobnosti v senci.

Objektiva

Fuji v kompletu ob ohišju ponuja prenovljena objektiva Fujinon XC 16-50mm in XC 50-230mm, ki, podobno kot ohišje, spadata v spodnji del ponudbe. Prvi je splošni objektiv za vsakdanjo rabo in sega od širokega kota do blagega tele območja. Drugi objektiv pa je za večje radovedneže – od fotografskih lovcev do voajerjev, saj omogoča precejšnjo približanje motiva. Oba objektiva imata vgrajen optičen sistem proti tresenju, ki naj bi bil zdaj še učinkovitejši, kar se sliši kot reklama za pralni prašek. A dejstvo je, da svoj posel opravita solidno. Objektiva imata le dva obroča za nastavitve – prvi je za izbor goriščne razdalje, drugi pa za ročno ostrenje. Na žalost slednji deluje le, če globoko na menuju preklopimo na ročno ostrenje, a hkrati je mogoče izbirati smer ostrenja. Tale obsesija z menuji in podmenuji daje vtis, da je bil snovalec plačan od števila izborov na menuju. Ker na objektivu ni skale za oddaljenost, jo je Fuji izrisal na zaslon (seveda ob ustreznem izboru na svojem podmenuju).

Tudi glede kakovosti slike ni dosti pripomb, nobena napaka ali pomanjkljivost ne bodeta v oči. Objektiva sicer ne bosta osvojila veliko naslovov v absolutni kategoriji, a tudi že iz videza je jasno, komu sta namenjena. Še največ pripomb bi lahko imeli na plastično nasadilo (bajonet), a tudi tu izkušnje kažejo, da so tudi ti dokaj odporni proti obrabi in večinoma preživijo lastnikovo navdušenje nad fotografskim konjičkom. Nekoliko bolj me skrbi to, da je med menjavo objektiva tipalo nezaščiteno. Na srečo pa ima aparat vgrajeno tudi ultrazvočno čiščenje tipala, a se bojim, da lahko nevešč uporabnik ob preveliki vnemi pritisne na tipalo tudi kak prstni odtis. Nezaščiteno tipalo je nekoliko čudaško tudi zato, ker ima aparat mehanski zaklop, ki se pred tipalo spusti le po pritisku na sprožilec.

Razlika v velikosti je vidna, še posebej po nekaj urah nošnje. Čeprav niti Canoni srednjega razreda niso ergonomski biser, že število gumbov kaže na lažje delo z aparatom.

Razlika v velikosti je vidna, še posebej po nekaj urah nošnje. Čeprav niti Canoni srednjega razreda niso ergonomski biser, že število gumbov kaže na lažje delo z aparatom.

Komu je namenjen

Aparat se mi je nekaj dni valjal po rokah in sem z njim opravili izlet ali dva. Po načinu dela je X-A2 bliže kompaktom, saj ga je med fotografijami pametno ugašati, drugače zaslon požre preveč energije. Na papirju naj bi imel dovolj energije za 400 fotografij, a sem že po nekaj sto iskal vtičnico. In še eno čudno lastnost sem opazili – če aparata ne ugasnemo, zaspi. Toda obujanje v življenje je precej naključno, kdaj uspe le s pritiskom na sprožilec, kdaj pa je treba pretikati stikala. Nasploh so moderne naprave pravi antropološki zaklad, saj kažejo na to, kako snovalci, v tem primeru Japonci, gledajo na svoje kupce, praviloma zahodnjake. Izbor nekaterih menujev je rahlo zagoneten. Pri fotografiranju mi namreč ni uspelo sprožiti bliskavice, četudi sem jo izvlekel iz ležišča. Tako je vsa žalostna visela nad fotoaparatom in nemo spremljala dogajanje. Šele brskanje po spletu (da, to pomeni, da je kamera padla na testu ležernosti), sem odkril, da je bila kamera v »tihem načinu,« ki poleg utišanja piskanja pri navigaciji po menujih zajema tudi odsotnost oddajanja vsakršnih svetlobnih signalov.

Fujifilm X-A2 s pripadajočima objektivoma je solidno uravnotežen paket za priložnostnega fotografa, ki fotografijo posname na vsake kvatre enkrat. V tem primeru bo cenil majhnost in za tako majhen paket odlične optične lastnosti. Zahtevnejši fotografi pa bodo zmajevali z glavo in se spraševali po duševnem zdravju japonskega inženirja, ki tako solidno tipalo vgradi v miniaturno plastično škatlico. Četudi je aparat priročno majhen in lahek in ga je mogoče dolgotrajno nositi naokoli, enostavno ni prijeten za fotografiranje. Skupaj ležeče tipke so môra za vsakogar, ki nima ravno otroških rok. Tudi meni je uspelo nehote izbrati par čudnih nastavitev in sem samo del sončnega popoldneva fotografiral z izborom za neonsko svetlobo, saj napake niti nisem opazil. Morda stari, a preizkušeni aparati, ki ponujajo kakšno izbiro manj, kljub temu niso tako napačni.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki