Objavljeno: 4.2.2007 13:18 | Avtor: Peter Gedei | Monitor Januar 2007 | Teme: foto, nenehni testi

Nikon D40

Ob poplavi novih digitalnih SLRjev na letošnji Photokini si prav gotovo nismo mislili, da bo Nikon kmalu po predstavitvi modela D80 na trg poslal še enega novega člana že tako obširne družine digitalnih SLRjev. Prvi namigi so se začeli širiti prek spleta v začetku novembra in čez mesec dni smo lahko že preizkusili vstopni model D40. Namenjen je predvsem začetnikom in tistim, ki bi se poleg kompaktnih fotoaparatov radi seznanili tudi z digitalnimi SLRji.

D40 ima med vsemi Nikonovimi modeli najmanjše ohišje. Izdelano je iz trpežne plastike in kljub majhnosti leži v roki odlično, k čemur gotovo pripomore tudi gumirano držalo. Kot kaže, so se tudi v Nikonu odločili opustiti zgornji informativni zaslonček LCD, kjer so na voljo le sprožilo, kolesce z načini fotografiranja ter tipki za korekcijo svetlobe in prikaz informacij o fotografiranju. Na levi strani sta še tipka za dvig bliskavice in posebna tipka Fn, ki ji lahko nastavimo izbrani ukaz. Vse upravljanje tako poteka prek kolesca in z izbiranjem prek odličnega 6,4 cm širokega pregledovalnika LCD z ločljivostjo 230.000 pik na zadnji strani fotoaparata. Izbiranje funkcij fotoaparata je enostavno in grafično okusno urejeno, pri vsaki izbiri pa je na voljo tudi tipka za pomoč s kratkimi pojasnili. Še več. Uporabniku so namenjeni tudi nasveti, kaj storiti in kako fotografirati v določenih razmerah. Poleg pregledovalnika LCD so še običajne tipke za vstop na menuje, prikaz posnetkov, povečavo, brisanje in smerne tipke za premikanje. Na levi strani sta običajna vtiča za USB in video izhod, na desni pa vratca pomnilniške kartice SD. Fotoaparat poganja manjši akumulator kot pri drugih Nikonovih modelih, a se je izkazal odlično. Fotoaparatu je priložen dober objektiv AF-S Nikkor 18-55 mm 1 : 3,5-5,6 G II ED, ki je enak kot pri modelu D50, na žalost pa fotoaparat omogoča avtofokus le z objektivi AF-S in AF-I, ki imajo vgrajen motorček.

Kljub temu da gre za najosnovnejši model, je merilnik svetlobe enak kot pri D80, slabši pa je avtofokus s tremi ostrilnimi točkami. Kljub temu je deloval zadovoljivo, za ostrenje v slabših razmerah pa si pomaga z vgrajeno lučko pri sprožilu. Hitrost zaklopa lahko nastavimo od 30 s do 1/4000 s, na voljo je tudi čas B, sinhronizacijo z bliskavico pa omogoča do 1/500 s. Vgrajeno tipalo z ločljivostjo 6 milijonov pik je enako kot pri modelu D50, izboljšana pa je procesna enota, ki je povzeta iz modela D80 in skrbi za nemoteno fotografiranje. Omogoča nam slikanje v seriji devet posnetkov v RAW ter neskončno v JPG, kjer smo omejeni le z zmogljivostjo pomnilniške kartice. Nastavljanje vrednosti ISO je od 200 do 3200, na voljo pa je tudi avtomatska nastavitev, kjer se vrednost prilagaja našim zahtevam. Dodana je tudi skupina orodij za popravljanje zajetih posnetkov, kjer je na voljo sedem razlilčnih postopkov in filtrov, s katerimi popravimo posnetek, ki ga fotoaparat shrani kot novega, zaman pa bomo iskali trojni posnetek (bracketing). Nastavljanje ostrine in kontrasta poteka v petih korakih in barvne nasičenosti v treh, na voljo pa so tudi že prednastavitve.

Kot vstopni model nas D40 prav gotovo ni razočaral. Njegova največja aduta sta seveda enostavno upravljanje fotoaparata prek zglednega grafičnega vmesnika in nizka cena kit modela, verjetno pa bo marsikoga zmotila nizka ločljivost tipala, čeprav je fotoaparat namenjen začetnikom. Konkurenca ima namreč modele z 10 milijoni pik, a so za okoli 40 tisočakov dražji.

Nikon D40