Objavljeno: 27.4.2021 | Avtor: Matej Huš | Monitor Maj 2021

NFT - Kako si lastiti digitalni zapis

Čeprav so stari že skoraj štiri leta, so nezamenljivi žetoni svoj zenit dosegli letos. Digitalni certifikati lastništva digitalnih vsebin, ki domujejo na decentraliziranih verigah blokov, se ne prodajajo več le v igrah. Rekordni posli se sklepajo v milijonih dolarjev, v zameno pa dobimo unikaten digitalni zapis – ki ga lahko vsakdo skopira, a še vedno je kupec edini lastnik. Kako to deluje?

Sejalec je en sam. Pred 114 leti ga je narisal Ivan Grohar in danes visi v Narodni galeriji. Reprodukcije, imitacije in ponaredki bi lahko zavedli neuko oko, a strokovnjaki bi z malo truda hitro prepoznali original. Ta bi se od kopij materialno razlikoval.

Doslej najdražje prodan NFT je Everydays: The First 5000 Days.

Enako je s katerimkoli fizičnim predmetom. Četudi govorimo o množično proizvedenih izdelkih, ki letijo s tekočega traka in so si na pogled podobni kot jajce jajcu, so med njimi minimalne razlike. Z rezkanjem lahko nanje »zapišemo« tudi serijske številke pa bodo razlike še očitnejše. Predvsem pa imajo ti fizični artefakti ključno lastnost, ki jih razlikuje od digitalnih entitet – ne moremo jih verno kopirati.

Fungibilnost

Obskuren izraz iz ekonomije je šele s tehnologijo veriženja blokov (blockchain) in kriptovalut našel pot do širokih ljudskih množic. Fungibilnost je lastnost blaga, denarja ali vrednost, kjer so posamezne enote med seboj enakovredno zamenljive. Nafta je takšno blago, saj lahko sodček nafte brez težav zamenjamo z drugim sodčkom istovrstne nafte. Podobno velja za evre, delnice, obveznice, koruzo ali baker. Diamanti pa so značilen primer dobrine, ki ni fungibilna, saj je vsak diamant drugačen, zato jih ni moč preprosto zamenjevati. Na borzah lahko množično trgujemo le z dobrinami, ki so fungibilne.

To je tudi eden ključnih razlogov za vrednost ali ceno umetniških slik. Drage niso, ker bi bile njihove sestavine posebej redke ali ker jih ne bi zmogli reproducirati, temveč zato, ker je konkretni primerek unikaten in edinstven. Kopije bomo vedno razlikovali od originala.

Digitalne vsebine teh omejitev nimajo, saj jih lahko kopiramo s popolno natančnostjo. To prinaša več prednosti, a tudi nekaj slabosti. Proizvajalci programske opreme in računalniških iger so bili prvi, ki so iskali rešitve, kako preprečiti nepooblaščeno kopiranje (Ne kopiraj me, Monitor 10/20). Z razvojem tehnologije in zlasti interneta, ki je prinesel neslutene možnosti kopiranja in tudi pretočne storitve ter programsko opremo kot naročnino, se te rešitve še vedno dopolnjujejo. Vse kopije so med seboj še vedno enake – pravimo, da so fungibilne (glej okvir) – le omejiti jih želimo na uporabnike, ki so zanje plačali.

Kaj pa, če je interes po omejitvi kopiranja, po unikatnosti in preverljivosti na drugi strani? Če želi biti kupec oziroma uporabnik edini, ki je lastnik neke digitalne vsebine, hkrati pa želi za to tudi dokaz. Rešitev ponujajo NFT (non-fungible tokens) ali po naše nezamenljivi žetoni.

Od kriptovalut do NFT

Z zelo sorodnim problem se je ukvarjal Satoši Nakamoto, ko je snoval bitcoin. Če ne obstaja centralna evidenca pod nadzorom institucije z ekskluzivno avtoriteto, kako bi preprečili kopiranje digitalnih kovancev in njihovo večkratno uporabo (digital spending). Decentralizirane kriptovalute problem rešujejo z verigo blokov, ki je javna, razpršena in za nazaj nespremenljiva, v njej pa so popisane vse transakcije. Posameznega kovanca ni mogoče dvakrat uporabiti, ker v verigi blokov vidimo, da ga je lastnik porabil in ga nima več.

Standard ERC-1151 omogoča lastništvo in menjavo več nezamenljivih žetonov z eno pametno pogodbo.

Enak koncept uporabljajo tudi NFT, izvedba pa je nekoliko drugačna. Pri kriptovalutah smo želeli preprečiti goljufanje z večkratno uporabo, so pa seveda enote med seboj zamenljive. Bitcoin je bitcoinu enak. Pri NFT pa želimo zagotoviti ravno nasprotno, torej da je posamezen digitalni zapis unikaten in da ga je kljub morebitnemu nastanku kopij še vedno moč prepoznati kot izvirnik. Logična posledica je torej, da NFT niso med seboj zamenljivi, kakor tudi umetniška dela niso. Iz tega po definiciji sledi tudi, da ne obstajajo manjši apoeni. Bitcoine lahko drobimo na necele delo (vse do satošijev), NFT pač ne.

Okoljski vidik

Kakor kriptovalute na osnovi PoW (proof-of-work) tudi sorodni NFT (na Ethereumu) trošijo veliko energije za obstoj, kar ni vzdržno. Dodana poraba energije omrežja Ethereum zaradi NFT je zanemarljiva, a to ne spremeni dejstva, da omrežje troši veliko. Najelegantnejša rešitev je migracija na sisteme, ki uporabljajo PoS (proof-of-stake), kot je Tezos.

Ob nakupu NFT lahko kupimo tudi odpustke za emisije ogljikovega dioksida (emission offsets). Prodajajo jih kmetovalci in pogozdovalci, ki imajo certificiran program za zajem ogljikovega dioksida (z rastlinami, v prihodnosti pa morda s tehnologijami CCU – carbon capture and utilization). Prav uporaba verige blokov preprečuje večkratno prodajo istih kuponov.

Bistvena razlika med NFT in, na primer, nakupom digitalne glasbe je v lastništvu. Pri nakupu NFT dobimo v last digitalno vsebino, ki jo predstavlja, medtem ko pri nakupu glasbe, filmov, iger ali programske opreme zgolj licenco oziroma pravico do uporabe.

NFT je moč izvesti na različne načine, pogosto pa uporabljajo verigo blokov Ethereum, kjer »živijo« različne digitalne »zverine«. ERC-20 je standard za zamenljive žetone, ki ga uporabljajo običajni kriptokovanci na Ethereumu. Med njimi je najbolj znan ether, a še zdaleč ni edini. Do konca preteklega leta je število projektov na ERC-20 preseglo 800, pametnih pogodb pa je več kot 350.000. Vsako vrsto digitalnih objektov na ERC-20 namreč definirajo pametne pogodbe, ki omogočajo delovanje sistema, četudi si udeleženci ne zaupajo.

ERC-721 pa je standard, ki se uporablja za nezamenljive objekte. Žetoni, ki so izdani po tem standardu, obstajajo na omrežju Ethereum. Realizirani so kot pametne pogodbe, torej kratki kosi kode, ki živijo na omrežju Ethereum. Vsak ima unikaten ID (uint256) in naslov (contract address), ki se ne spreminjata. S funkcijo safeTransferForm() je NFT mogoče prenesti, če prenos sproži upravičeni lastnik. Bistven je zasebni ključ imetnika.

Izboljšana različica standarda se imenuje ERC-1151. Medtem ko ERC-721 dovoljuje le nezamenljive žetone, kjer je treba za vsakega pripraviti pametno pogodbo, kar je potratno, je ERC-1151 krovni standard. Poenostavljeno si tako predstavljamo, kot da bi z ERC-721 potrebovali za vsak napitek svoj avtomat, v ERC-1151 pa ima isti avtomat več različnih napitkov in sendvičev. V ERC-1151 lahko z isto pametno pogodbo definiramo več žetonov. Ti so lahko nezamenljivi, lahko pa so tudi zamenljivi ali polzamenljivi. Zadnji so žetoni, ki jih je mogoče menjati med seboj, dokler jih ne izkoristimo (denimo kupon za nakup). To samodejno pomeni, da si lahko isti žeton lasti več naslovov, če tako določimo. ERC-1151 ima še številne druge izboljšave, denimo podporo za več jezikov, več metapodatkov in komentarjev, zaščito pred uničenjem (žetonov ni moč poslati na naslov, ki ne podpira ERC-1151) ipd.

Kaj lahko kupimo

NFT si lahko predstavljamo kot digitalno ustreznico avtogramov. Na tak način lahko prodajamo različne digitalne vsebine, denimo digitalne umetniške slike, glasbo, video posnetke, zbirateljske predmete, digitalne predmete oziroma dodatke v igrah, vsebine v e-športu, ekskluzivne pornografske posnetke ipd.

Na Ethereumu so glavne tržnice, ki prodajajo NFT, OpenSea, Rarible in Mintable. Na njih lahko tudi ustvarimo lasten NFT, če imamo kaj posebnega, kar bi koga zanimalo za nakup. Na OpenSea lahko NFT ustvarimo brezplačno, drugod je treba plačati kakšno pristojbino. Čeprav je NFT načelno lahko karkoli digitalnega, se večinoma prodaja digitalna umetnost.

CryptoKitties

Ena prvih in najbolj množičnih implementacij NFT je v igri CryptoKitties. Igra je izšla leta 2017 in uporabnikom omogoča, da kupujejo, redijo in prodajajo virtualne mačke. Teče na Ethereumu, kjer je vsaka virtualna mačka svoj NFT po standardu ERC-721. To pomeni, da jih ni moč kopirati, prenašati pa zgolj z odobritvijo lastnika. Na vrhuncu popularnosti decembra 2017 je igra upočasnila celotne omrežje Ethereum, ker je bilo zaradi nje toliko transakcij v omrežju. Ocenjujejo, da so tedaj predstavljale 10 odstotkov vseh transakcij.

Vsaka mačka ima unikaten 256-bitni genom, ki kodira 12 lastnosti: denimo obliko oči, barvo dlake itd. Mačke ničte generacije so prvo leto prodajali na dražbi, in sicer vsakih 15 minut, odtlej pa nove mačke nastajajo s parjenjem.

Igra Cryptokitties je z digitalnimi mačkami leta 2017 prva popularizirala NFT.

Ethereum ni edina veriga, na kateri so implementirani NFT. Priljubljeni so še drugi: Tezos, Tron, EOS, Cosmos, Flow, Binance, WAX. Vsaka uporablja svoj standard, lastne denarnice in tržnice. To pomeni, da NFT, ki uporablja platformo Flow, ne moremo prodati prek tržnice OpenSea za Ethereum.

Pogost očitek nasprotnikov NFT je, da lahko prav vsakdo z desno tipko klikne na objekt in ga prenese. To drži. Kar je digitalno, se načelno brez težav kopira. NFT ni zaščita pred kopiranjem. Zakaj bi torej želeli NFT? Odgovor na to vprašanje je podoben, kot zakaj nekateri plačajo milijone za stvaritve slikarjev, če pa bi za drobiž dobili reprodukcije. Ker želijo original. Digitalne predmete, ki so del NFT, je mogoče kopirati, a s tem ne dobimo zapisa v verigi blokov, torej nismo lastniki originala. In prav ta ekskluzivnost jim daje vrednost, sicer bi jih zbanalizirali na Shutterstock. Hkrati pa avtor ohrani avtorske pravice, četudi je umetnino prodal.

Ker so NFT osnovani na pametnih pogodbah, omogočajo tudi nekatere dodatne funkcije. Avtor lahko ob vsaki prodaji NFT, torej četudi jo trenutni lastnik proda naprej, dobi delež kupnine. Na ta način se lahko zaščiti, da je ob morebitnem povečanju popularnosti ali rasti vrednosti deležen dela dobičkov. Ker je to sprogramirano v pametno pogodbo, je to samodejna transakcija, ki je neodvisna od volje trenutnega lastnika NFT.

Kaj se bo zgodilo z NFT

V zgodovini smo že srečali novosti, za katere je sprva kazalo, da bodo spremenile svet, a ga niso. Po drugi strani pa vrsta odkritij spočetka ni izkazovala nobene praktične uporabnosti, danes pa si ni mogoče predstavljati življenja brez njih. V prvo skupino sodi prenos električne energije po zraku, ki je teoretično mogoč in praktično dokazan, a razen v nekaterih nišnih uporabah nikoli ni zares zaživel. V drugo skupino sodi asimetrično šifriranje, ki predstavlja osnovno varnega prenosa podatkov prek interneta.

Za NFT še ne moremo vedeti, v katero smer bo zanihala zgodovina. Večinoma se uporabljajo v računalniških igrah, rekordne cene pa so res visoke. Najdražja je digitalna slika Everydays: the First 5000 Days, ki so jo marca letos prodali za 69 milijonov dolarjev. Še nekaj drugih NFT je preseglo vrednost milijon dolarjev, o čemer več pišemo v sosednjem članku. Prvi tvit, ki ga je 21. marca 2006 objavil izvršni direktor Twitterja, je bil letos prodan za 2,9 milijona dolarjev.

Prihodnost je odvisna od usode tehnologije veriženja blokov nasploh in predvsem od tega, ali bodo NFT prerasli računalniške igre in ali ji bo uspelo utreti si pot v umetniške kroge ter še kam širše. Druga možnost pa je, da se jim zgodi bitcoin. Vsi ga poznamo, številni so z njim zaslužili milijone ali vsaj tisočake, le tiste praktične uporabnosti še nima. Namesto tega je dal zagon drugim, bolj domišljenim projektom, kot so regulirane digitalne valute centralnih bank, ki namesto zagotavljanja pristnosti z računsko močjo (proof-of-work) uporabljajo energijsko učinkovitejši proof-of-stake – tak primer je Tezos. Bržčas bo z NFT podobno.

Ključne lastnosti NFT

– Unikatna identifikacijska številka

– Nezamenljivost med seboj

– Dokazljivost in preverljivost lastništva

– Prenosljivost

– Nespremenljivost

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji