Zadnje mesece se, predvsem med razvijalci, ki niso zadovoljni z napravami in s programsko opremo Apple, vse pogosteje govori o podjetju Framework in njegovih izdelkih. Zanimalo nas je, ali je navdušenje upravičeno, zato smo preizkusili njegov (o)srednji prenosnik s sila enostavnim imenom – Laptop 13.
Izdelati prenosnik, ki ga je lahko popravljati, je povsem modularen in prilagojen odprtokodnim operacijskim sistemom – s tem ciljem je bilo leta 2020 ustanovljeno podjetje Framework. Zdi se, da jim je uspelo – našli so dober kompromis med cilji, ceno in zanesljivostjo, hkrati pa so si zgradili ugled, da dobiček podjetja ni na prvem mestu.
Ciljna skupina izdelkov podjetja Framework so vsi, ki so se »naveličali« uporabe Windows ali macOS, bodisi zaradi nestrinjanja s spremembami ob nadgradnjah, zaradi posegov v zasebnost uporabnika z vsiljevanjem spletnih računov, povezovanja s spletom in vgradnje raznih umetnorazumskih možnosti ali česa tretjega.
Trenutno lahko na spletni strani Frame.work (ne, nismo se zatipkali) izbiramo med tremi modeli prenosnikov – 12-palčnim hibridom tablice in prenosnika, vsestransko uporabnim in priročnim 13-palčnim modelom ter 16-palčno delovno postajo. Po odzivih na spletu sodeč, je priljubljen tudi njihov prvi namizni model Desktop, ki se ponaša s še večjo prilagodljivostjo kot prenosniki.
Začne se na spletu
Za preizkus smo izbrali 13-palčni model, ki je med kupci najbolj priljubljen, saj ponuja dober kompromis med uporabnostjo in mobilnostjo. Ob nakupu prek spleta je Framework Laptop 13 izjemno prilagodljiv: izbiramo lahko med različnimi procesorji in matičnimi ploščami, prilagodimo količine delovnega pomnilnika in shrambe SSD, izbiramo med dvema vrstama zaslonov, izberemo do štiri različna razširitvena vrata in celo barvo plastike okrog zaslona. Še posebej pozitivno pa smo bili presenečeni, ko smo pri izbiranju naleteli na možnost slovenske tipkovnice!
Ob nakupu se odločimo le še, ali bomo v košarico dodali operacijski sistem Windows ali pa naj bo prenosnik brez njega.
Prvi stik
Ko smo prejeli naročeni računalnik, smo bili pripravljeni – prenosnik dobimo v kosih in potrebnega je nekaj dela, preden ga bomo lahko prvič zagnali. Vseeno nas je presenetilo število škatel in škatlic, ki smo jih prejeli, k sreči je bila vsa embalaža papirnata. Da, med vsemi sestavnimi deli ni bilo prav nobenega shranjenega v plastiki, zato je mogoče vso embalažo ekološko zavreči med odpadni papir.
Sestavljanje prenosnika spominja na izkušnjo Lego ali Ikea in ga lahko spretnejši uporabnik opravi brez navodil. Kljub temu priporočamo, da jih odprete in pregledate, saj do njih res ni težko – vsak kos opreme in njegova embalaža sta opremljena s QR-kodo in ta vodi do video navodil, ki jih spremlja besedilna kopija.
Da smo lahko prenosnik zagnali, smo morali vstaviti ploščici pomnilnika, nato smo namestili in privili diskovni pogon NVMe M.2. Za to nam ni bilo treba iskati primernega izvijača, saj je priložen. Potem smo z enim samim kablom priklopili tipkovnico in namestili magnetni okvir za zaslon. Ko je računalnik že skoraj pripravljen, vstavimo še razširitvena vrata – v našem primeru so to bili po en vhod USB-C in USB-A, vmesnik HDMI ter omrežni priključek. Za zadnjega pri naročanju nismo bili pozorni na velikost, saj je prenosnik pretanek, da bi bil vgrajen, zato precej neestetsko štrli iz ohišja računalnika. Lepo bi bilo, če bi nas spletna stran na to opozorila. Škoda, da nismo raje naročili dodatnih vrat USB-C, prek katerih prenosnik napolnimo z električno energijo. Ta ima sicer štiri mesta za razširitvena vrata, ki jih izberemo sami in jih lahko poljubno menjamo. To je več kot pri MacBook Air, a manj kot pri MacBook Pro.
To pa niso edine stvari, ki jih lahko vgradimo ali menjamo sami – celoten prenosnik je zasnovan tako, da lahko enostavno, z minimalnim orodjem zamenjamo zaslon, drsno ploščico, matično ploščo in pri večjem modelu celo grafično kartico ter spletno kamero.
Programska oprema
Ko smo računalnik prvič priklopili na energijo in pognali ... se ni zgodilo nič. Pričakovano, saj smo naročili računalnik brez operacijskega sistema. Ne zato, da bi po dolgoletni slovenski tradiciji nanj namestili piratska Okna, ampak smo v duhu odprtosti in naredi-si-sam raje posegli po Linuxu.
Pred tem pa smo si seveda morali odgovori na najtežje vprašanje v svetu Linuxa, tj. katero različico oziroma distribucijo izbrati. Gre za zelo osebno odločitev, saj so lahko razlike pri uporabi velike. Na spletu najdemo veliko nasvetov, ki pa so večinoma neuporabni. Vsak tabor navija za svoje in vsi odgovori se končajo podobno – »na koncu je izbira vaša«. Če boste upoštevali nasvete proizvajalca, si boste lahko pomagali s podrobnimi navodili za tri uradno podprte različice – Fedora, Ubuntu in igričarski Bazzite. Vzdržujejo pa tudi rastoči seznam drugih, ki imajo skrbnike med uporabniki. Na seznamu najdemo še Arch, NixOS in Project Bluefin. Z nekaj dela lahko uporabimo tudi katero od bolj eksotičnih distribucij odprtokodnega operacijskega sistema, ki mu bo morda treba dodati katerega od potrebnih gonilnikov, denimo za bralnik prstnih odtisov. Pri tem bo v pomoč široka skupnost uporabnikov.
Ne glede na to, kateri operacijski sistem boste namestili, so pri podjetju Framework pripravili podrobna in natančna navodila. Skoraj gotovo pa boste ob namestitvi potrebovali dostop do drugega računalnika, kjer boste na ključek ali zunanji disk prenesli slike namestitev in morebiti še gonilnike ter posodobitev BIOS.
Vtisi
Pri izbiri sodobnih naprav smo razvajeni od mnogih številk, ki jih lahko primerjamo med seboj in iščemo izmuzljivo kombinacijo, ki pove, kaj se »najbolj izplača«. Zares smo zadovoljni, ne le ko so številke prave, ampak takrat, ko se zgradi pravi odnos med uporabnikom in napravo – ko se nanjo lahko zanesemo, ji zaupamo in nam zleze pod kožo. Po nekaj tednih uporabe lahko potrdimo, da nam je simpatičen računalnik pošteno prirasel k srcu!
Kljub modularnosti, ki je popolno nasprotje zlepljenim ohišjem in prispajkanim komponentam, deluje prenosnik kompaktno, brez premikajočih se delov. Kljub nekaj več ogrodja deluje tanek in dovolj lahek za vsakodnevno prenašanje. Oblika naprave, tipkovnice in sledilne ploščice nakazuje, da so se oblikovalci zgledovali po prenosnikih MacBook. Uspelo se jim je približati idealu industrijskega oblikovanja, prišli so blizu, a dosegli in presegli ga vendarle niso. Tega sicer tudi nismo pričakovali in to verjetno sploh ni bil cilj.
Framework Laptop 13 ima ohišje iz (recikliranega) aluminija, plastičen je le okvir okrog zaslona. Uporaba tipkovnice in sledilne ploščice spominja na jabolčnega vzornika – dodaten dokaz je tipka za zagon, ki je hkrati bralnik prstnih odtisov. Tipkovnica je tiha, a mehkejša in z manj hoda, zato zaisluži le povprečno oceno. Ob pogledu na poslikavo tipkovnice nas še vedno pogreje pri srcu – majhno podjetje iz daljne dežele ve, da obstaja Slovenija! In še: sledilna ploščica ob uporabi prekaša marsikateri korporativni prenosnik prestižnih znamk.
Konfiguracija preizkušenega modela:
• procesor: AMD Ryzen AI 7 350, Radeon 860M
• delovni pomnilnik: 16 GB (2×8 GB)
• shramba podatkov: 1 TB WD Black NVM2 M.2
• zaslon: 13,5-palčni, nesvetleči, ločljivosti 2.256 × 1.504 pik
• okvir zaslona: prosojen in rdeč
• tipkovnica: slovenska
• napajalnik: različica EU
• razširitveni moduli: 1x USB-C, 1x USB-A, 1x HDMI, 1x Ethernet (pozor, dvojna višina!)
Preizkušeni model ima kakovosten zaslon ločljivost 2.256 × 1.504 pik. To pomeni, da je v razmerju 3 : 2 in ne v bolj priljubljenem 16 : 9, zato bo za ogled filmov dobršen del zaslona neuporaben. Hkrati pa je to razmerje zelo primerno za pisanje ali kodiranje, ko je več prostora v navpični smeri pomembnejše kot v vodoravni. Ločljivost je nenavadna še iz enega razloga: ob uporabi naravne ločljivosti bo uporabniški vmesnik za večino predroben, ob uporabi dvojne ločljivosti (»retina«) pa ogromen. Potrebujemo torej operacijski sistem, ki lahko prikaz povečuje v manjših korakih, denimo 125 ali 150 odstotkov, kar zmorejo Windows. Pri uporabi Linuxa bo potrebne nekaj previdnosti, a s sodobnimi različicami ne bo težav.
Če prihajate iz sveta Applovih računalnikov in ste razvajeni od celodnevne avtonomije baterije, vas bo svet procesorjev x86 razočaral. Ker lahko na prenosnik namestimo zelo različne operacijske sisteme, je avtonomija močno odvisna tudi od operacijskega sistema in še bolj od njegovih nastavitev. Med našim preizkusom smo opazili, da se baterija izprazni hitreje kot v podobnih prenosnikih, prenosniki z Applovimi čipi M pa so sploh delovali še dolgo po tem, ko je Laptop 13 že omagal.
Hlajenje je sicer izvedeno z zajemom zraka na spodnjem delu prenosnika in ob normalnem delu na mizi je delovalo v skladu s pričakovanji. Pri uporabi prenosnika na kavču ali postelji, ko je trebuh ali pregrinjalo zaprlo dotok zraka, pa je hitro prišlo do silovitega in glasnega delovanja ventilatorja. Ta se je očitno zelo trudil, da bi napravo čim prej shladil.
Popravila in nadgradnje
V zapisanem smo do zdaj večinoma govorili o »dobro« in »solidno«. Čas je, da se posvetimo presežnikom.
Zasnova prenosnika ni takšna, da bi bil najcenejši, najzmogljivejši, najtišji ali celo najlepši. Zmogljivosti in oblika so podrejene glavnemu oblikovalskemu cilju in prodajni prednosti – popravljivosti in nadgradljivosti, ki ju zagotavlja popolnoma modularna zasnova.
V ta namen proizvajalec v prodajalni na spletni strani ponuja rezervne dele, s katerimi lahko okvarjeno napravo popravimo sami. Na prvi pogled cene nadomestnih delov niso pretirane in zlahka si predstavljamo, da bi naročili rezervni del in odpravili poškodbo zaslona (179 evrov) ali drsne ploščice (32 evrov). Poravnati bo treba le še 15 evrov poštnine in vložiti nekaj minut dela.
Poleg popravljanja lahko modularnost izkoristimo tudi za nadgradnje. Modeli med generacijami ostajajo združljivi in vsaj v teoriji lahko prenosnik tudi po nekajletni rabi nadgradimo z boljšim zaslonom ali zmogljivejšim procesorjem. V nasprotju z nekaterimi drugimi prenosniki lahko sami zamenjamo ali dodamo pogon SSD in pomnilnik. Omislimo si ga lahko v spletni trgovini Framework ali pa vgradimo komponento, ki jo že imamo ali pa jo kupimo kjerkoli drugje. Če le ustreza specifikacijam, seveda.
Za koga?
Po nekaj tednih preizkušanja in vsakodnevne rabe smo od sogovornikov večkrat dobili vprašanje, kakšen logotip je to, kakšen prenosnik imamo. Modularnost jim je bila nemudoma všeč, pritegnile so jih tudi zmogljivosti in videz. Pri potencialnih kupcih je nekoliko manj navdušenja požela cena, ki vključuje dejstvo, da proizvajalec ni velikansko podjetje in da so v ceno izdelka vključeni dodaten razmislek, načrtovanje in izdelava modularnega prenosnika. Marsikdo je izrazil zanimanje za napravo, ker je drugačna, ker je naveličan službenih in drugih računalnikov z Windows, a vseeno ne bi preskočil na mac, pa naj bo to zaradi cene ali »verskih« prepričanj.
Zaključimo lahko, da računalniki Framework niso za vsakogar – kar lahko, prav zares, zapišemo za vsako blagovno znamko in izdelek. Vsekakor pa bodo všeč ljudem, ki radi pokukajo v drobovje svoje naprave in radi vedo, kaj jo poganja. Mednje lahko štejemo računalniške navdušence, razvijalce, vse, za katere je pomembna okoljska vzdržnost naprav, in še koga.
Najbolj pa nas je pritegnila misel, da so računalniki Framework idealni za otroke in mladino, ki bi radi računalnik bolje spoznali. Bolj kot le napravo, ki jo priključiš, poženeš igro in/ali odpreš družbeno omrežje. Z Frameworkom jo lahko prilagodijo svojim željam, postopoma nadgrajujejo in se ob tem še učijo o delovanju računalnikov.
Saj veste, kot smo se mi, starejši navdušenci nad računalniki, v dobrih starih časih, ko še ni bilo zlepljenih telefonov in smo računalnike sestavljali sami.
Framework Laptop 13
Kje: frame.work
Cena: Okrog 1.800 EUR za preizkušeni model.
Za: Modularnost, široka ponudba komponent, dostopnost, kakovost izdelave.
Proti: Glasno in občutljivo hlajenje, cena.
