Naprej v vseh smereh!

Objavljeno: 27.6.2007 22:44 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Avgust 2007 | Teme: GPS

Človek že tisočletja potuje, pri tem pa seveda uporablja različne navigacijske pripomočke. Od prvih preprostih poslikav in ustnih izročil o trgovskih poteh pa do starih zemljevidov s črnimi lisami, popačenimi celinami in morskimi pošastmi. Prava revolucija na področju navigacijskih naprav pa se je začela tako rekoč pred kratkim. Njen tehnološki vrh je trenutno sistem GPS oziroma Global Positioning System.

V dobrih desetih letih, odkar je sistem odprt za javno rabo, se je trg zelo razširil, nastalo je nekaj različnih vrst sprejemnikov. Tudi uporabnikov je vse več, od poklicnih, kot so policisti, gozdarji, taksisti, pa do pohodnikov, kolesarjev in drugih športnikov v naravi. Natančno navigacijo in pozicioniranje potrebujejo tudi mornarji in piloti, ne nazadnje pa tudi vojska, zaradi katere (ameriške) se je sistem sploh začel vzpostavljati. A za pravi preskok v širšo rabo sistema GPS so poskrbeli pregovorno izgubljeni turisti.

Sputnikova dediščina

Zgodovina sistema GPS ima korenine v oborožitveni (in, ne nazadnje, tudi vesoljski) tekmi med ZDA in takratno Sovjetsko zvezo. Prvi navigacijski sistem sega v začetek šestdesetih let prejšnjega stoletja, uporabljala pa ga je ameriška vojna mornarica. Imenoval se je TRANSIT, za delovanje je bilo treba vsaj pet satelitov, čeprav jih je bilo med uporabo vedno na voljo deset. Sistem je lahko v najboljšem primeru položaj določil enkrat na uro, takrat ko je isti satelit enkrat obkrožil Zemljo. Če je ladja v tem času že prešla na območje drugega satelita, je bila lahko tudi nekaj ur brez signala. Najboljša natančnost je bila do približno dvesto metrov.

Prvi preizkusni satelit GPS je bil izstreljen leta 1978, pozneje pa je bilo v orbito poslano še več podobnih satelitov. Prvi produkcijski je prišel leta 1989. Pet let zatem je bilo okrog Zemlje že vseh štiriindvajset satelitov, potrebnih za popolno pokritost. Najstarejši satelit, ki še obratuje, je poletel avgusta leta 1991. Javni dostop do sistema je leta 1996 zagotovil takratni predsednik ZDA, Bill Clinton.

Prav njim so namreč namenjeni vse bolj priljubljeni cestni navigatorji, ki jih uporabimo v avtomobilih ali na motorjih, uporabni pa so predvsem na malo daljših vožnjah in na potovanjih. Poznamo tudi ročne modele; ti so namenjeni predvsem rekreativni rabi, denimo pri pohodništvu, ribarjenju, lovu. Za razliko od cestnih navigatorjev so robustneje izdelani, v glavnem iz trde plastike in gume, za povrh pa so marsikateri vsaj nekoliko odporni proti vlagi. Ravno zaradi naštetih lastnosti so te naprave našle pot tudi do policije in vojske. Pred kratkim je nastalo tudi nekaj bolj specifičnih naprav, namenjenih rekreativnim ali profesionalnim športnikom. To so naprave v obliki ročnih ur, ki jih uporabljamo med vadbo, predvsem med tekom in kolesarjenjem. Tako nam merijo čas vadbe, povprečno in trenutno hitrost, pot, ki smo jo pretekli ali prekolesarili, nekatere pa se povežejo tudi z merilcem srčnega utripa in nam lahko izračunajo porabljene kalorije.

Poleg naštetih poznamo še samostojne module, bolje znane kot miške GPS (GPS mouse). Gre za preproste naprave, ki so le sprejemniki z možnostjo priklopa na računalnik. Povečini se razlikujejo le po načinu priklopa, najbolj razširjena sta USB in PS/2, v zadnjem času pa tudi brezžični bluetooth. Nekaj takih naprav lahko priklopimo tudi prek bralnikov kartic, denimo SD ali CF v prenosnikih ali ročnih računalnikih. Tudi po obliki spominjajo na miške, a čeprav so praviloma sorazmerno poceni, velja omeniti, da dobimo v paketu le najosnovnejšo programsko opremo, torej si moramo zemljevide in podobno priskrbeti drugje.

Izdelovalci mobilnih telefonov (in nekoliko tudi ročnih računalnikov) se trudijo svojim dražjim modelom dodajati zanimive lastnosti, in to GPS vsekakor je. Zato ne čudi, da so se začeli sprejemniki GPS pojavljati tudi v teh napravah. Zaenkrat je zanje še malo uporabne programske opreme, še posebej, če živite v Sloveniji. Američani si namreč lahko že kar dobro pomagajo kar z Google Maps.

Kaj pa drugi?

GPS je trenutno edini povsem delujoč svetovni navigacijski sistem, a nekaj držav že pripravlja svoje sisteme. Za nas je najzanimivejši sistem Galileo, ki naj bi predvidoma stopil v aktivno rabo nekje leta 2011 ali 2012. Po prvotnih načrtih bi za sistem skrbelo zasebno združenje Galileo Operating Company, ki bi imelo sedež v francoskem mestu Toulouse, nekaj operacijskih zmogljivosti pa tudi v Münchnu, Londonu, Rimu in Madridu. Pred kratkim je bil predstavljen predlog evropskega ministra za transport, Jacquesa Barrota, po katerem naj bi Evropska unija sama prevzela nadzor in financiranje projekta. To bi pomenilo stroške v višini dvanajst milijard dolarjev. V času pisanja pa še ni bila sprejeta dokončna odločitev s strani evropske vlade.

A tudi druge države pripravljajo podobne navigacijske sisteme. Še najbliže operativnemu sistemu je Rusija s svojim GLONASSom (oziroma, po rusko, Global'naya navigatsionnaya Sputnikovaya Sistema); ta je bil leta 1995 celo dokončan (delo na njem se je začelo leta 1976). Zaradi sesutja ruskega gospodarstva pa ni bil vzdrževan. Leta 2001 se je država spet zavzela za njegovo obnovitev. Po prvotnih načrtih naj bi bil operativen leta 2011, vendar se je projektu pridružila tudi Indija in to je pospešilo delo in prestavilo predvideni rok izgradnje na leto 2009. Trenutno je sistem še najuporabnejši na območju Čečenije (seveda zaradi potreb ruske vojske). Posledično je drugod po svetu približno tridesetodstotna možnost za izračun položaja.

Indija je še pred začetkom sodelovanja z Rusijo začela pripravljati svoj navigacijski sistem, imenovan IRNSS (Indian regional navigational Satellite System). Ta pa bi bil le krajevnega značaja, pokrival bi le Indijo in območje od tisoč petsto do dva tisoč kilometrov okrog njenih meja. Kakšne posledice naj bi imel sporazum o sodelovanju z Rusijo (na Glonassu) za Irnss, še ni znano. Kot vse pomembnejša svetovna sila pa tudi Kitajska razvija svoj navigacijski sistem, znan pod imenom Beidou. Trenutno je le razvojne narave in ga sestavljajo štirje sateliti, a po načrtih bo sistem petintridesetih satelitov pokrival ves svet, imenoval pa naj bi se Compass ali Beidou-2. Do leta 2008 naj bi omogočal natančnost do deset metrov, uporabljali pa naj bi ga državljani Kitajske, za druge države naj bi bil plačljiv. Kitajska se je leta 2003 sicer tudi pridružila projektu Galileo in obljubila dvesto trideset milijonov evrov sredstev, z brezplačnim sistemom Beidou pa bi Galileo lahko zgubil potencialno pomemben kitajski trg.

Avtokarta naj ostane doma

Pri tokratnem preizkusu imajo najpomembnejšo vlogo cestni navigatorji, ki so v času poletnih počitnic in potovanj tudi najzanimivejši. Taki so se zdeli tudi nam, zato smo v slabem mesecu, kolikor smo naprave mučili, prevozili okrog 2000 kilometrov. Pod drobnogled smo vzeli sedem različnih modelov petih izdelovalcev. Namenjeni so predvsem rabi v avtomobilu, tako da poleg naprave dobimo tudi držalo, ki se prisesa na vetrobransko steklo, in avtomobilski polnilec. Pri izbiri moramo biti posebej pazljivi, kar zadeva priložene zemljevide. V preteklosti je bila Slovenija nekakšna temna lisa pri navigatorjih GPS, danes pa se položaj že izboljšuje. A kljub temu pozna večina naprav le glavno mesto in avtocestni križ, zahodna Evropa pa je bistveno bolje obdelana. Izjema je le MyGuide 3300, ki ima dober zemljevid celotne Slovenije, pa seveda tudi izdelki Garmin, ki jim lahko dokupimo znani paket Adria Route z zemljevidi Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Slednji deluje tudi na ročnih računalnikih, vendar zagotovo le, če imate Garminov sprejemnik GPS.

Zemljevidi nam, poleg poti, kažejo tudi različne znamenitosti in uporabne lokacije, imenovane point of interest oziroma POI: vse, od bencinskih črpalk, hotelov in restavracij do muzejev, galerij in celo stadionov. Naprave znajo iskati po naslovih, po koordinatah, večinoma pa tudi po zgodovini (torej nedavno najdene lokacije) ter po karti. Vsem lahko določimo točko, kjer smo doma, dodamo pa lahko tudi lastne točke POI. Večino naprav poganja različica Windows CE; nekatere to dobro skrivajo, pri nekaterih pa včasih uzremo tudi znano ikono z vrtečo se peščeno uro.

Vse naprave ob vklopu potrebujejo kar nekaj časa, da poiščejo ustrezno število satelitov, oziroma da "dobijo signal". Še dlje lahko tako iskanje traja, če smo preveč zakriti, torej če se vozimo pod gostimi krošnjami dreves, po ozki dolini, po ozkih uličicah ali celo po kakem gozdičku. Vidno nebo navpično nad nami namreč ni dovolj, saj potrebujemo za določitev položaja vsaj tri satelite oziroma štiri, če nas zanima tudi višina. Naprave v tem primeru po daljšem iskanju obupajo in nas obvestijo, da je signal izgubljen, nekatere pa čez čas ugasnejo GPS in tako varčujejo z energijo (to lahko pri nekaterih spremenimo v nastavitvah). V poslopjih in predorih lahko na signal GPS seveda pozabimo. Načeloma se bolje odnesejo naprave z večjimi antenami, čeprav omogočajo skoraj vse naprave priklop zunanje antene. Povečini imajo tudi priklop mini USB. Ta v nekaterih primerih rabi tudi kot priklop za avtomobilski polnilec.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki