Objavljeno: 23.11.2021 | Avtor: Dominik Cigala | Monitor December 2021

Najboljša naprava vseh časov?

Najuspešnejši predvajalnik digitalne glasbe v zapisu MP3 v zgodovini ni bil prvi svoje vrste. Kot mnogokrat doslej je podjetje z vizijo na osnovi obstoječega izdelka splavilo superiorno različico, ki se ji ni bilo mogoče upreti. Kot mnogokrat doslej je izdelek nosil logotip ugriznjenega jabolka. Zgodilo se je pred 20 leti.

Zgodba o predvajalniku iPod se začne leta 1999, ko Steve Jobs odkrije možnosti Applove tehnologije FireWire, ki je omogočala veliko hitrejše prenose kot karkoli podobnega na trgu. Najprej je z njimi opremil računalnike Mac, da so njihovi kupci lažje prenašali video posnetke s kamkorderjev ter jih računalniško obdelovali naprej. V ta namen so navezali stike s podjetjem Adobe, da bi jim priznani razvijalci ustvarjalnih programov izdelali preprost urejevalnik video posnetkov. Ker niso bili zainteresirani, so pri Applu sami razvili program iMovie in maca ustoličili za paradnega konja svoje digitalne strategije.

Priljubljenost datotek MP3 so zanetili servisi za deljenje glasbe, kakršen je bil Napster.

Digitalizacija je bila v poznih 90. letih prejšnjega stoletja v polnem razmahu. Četudi je uspavani velikani sprva niso hoteli priznati, so jim projekti, kakršen je bil nadvse uspešen, dokaj nelegalen servis Napster, stopili na prste tako močno, da so hitro spregledali. Čeprav v sivem območju prava je bilo vsem v industriji takoj jasno, da se v obliki zapisa glasbe z imenom MP3 skriva prihodnost. Med razsvetljenimi je bil tudi Apple, ki pa je, kar se tiče glasbe, v naboru svojih izdelkov imel veliko luknjo. Problema so se lotili z nakupom drugega podjetja.

Prvi predvajalniki datotek MP3 so bili nerodni tako za prenašanje kot uporabo.

Kupili so aplikacijo za predvajanje datotek MP3 na jabolčnih računalnikih SoundJam MP in zaposlili tri njene razvijalce. Eden izmed njih, Jeff Robbin, je postal šef razvoja hišne aplikacije za digitalno glasbo. Januarja 2001 se je rodil program iTunes. Ko so želeli njegovim uporabnikom omogočiti enako udoben prenos vsebine iz programa na napravo kot v primeru aplikacije iMovies in kamkorderjev, so naleteli na oviro. Trg prenosnih predvajalnikov MP3 je bil pravi divji zahod, kjer so prebivali majhni, a zgolj shranjevanja ene plošče zmožni predvajalniki ter okorni, s trdim diskom opremljeni težkokategorniki, ki jih nihče ni uporabljal zaradi velikosti, teže in neprijaznih uporabniških vmesnikov. Jobs je odločil, da mora Apple sam izdelati glasbeni predvajalnik, ki bo brezšivno sodeloval s programom iTunes in k nakupu Maca pritegnil še več ljudi. Krmilo projekta je prevzel Jon Rubinstein.

Oče predvajalnika iPod Tony Fadell je po zgodbi z Applom pristal pri Googlu.

Rubinstein je imel dve odlični zamisli, predvajalnik bo za prenos glasbe uporabljal ultrahitri vmesnik FireWire, medtem ko se bodo podatki shranjevali na poseben, 1,8 palca velik trdi disk podjetja Toshiba s kapaciteto 5 GB. Z njim bo Applova naprava manjša od tekmecev na trgu. Ker pri oblikovanju naprave ni bil deležen pomoči v hiši, vsi oblikovalci in inženirji so bili zasedeni z drugimi projekti, se je odločil, da mu bo izdelek pomagal razviti tujec. Januarja 2001 je med smučanjem zazvonil telefon možu z imenom Tony Fadell, ki je vse življenje posvetil dlančnikom, z njimi se je med drugim ukvarjal pri General Magicu in Philips Electronics. V času klica je imel svoje podjetje Fuse Systems, ki se je posvečalo programski opremi za digitalizacijo glasbe. Ker vlagatelji za njegovo vizijo niso imeli posluha, je bil na robu bankrota.

Od inovativnega koleščka do nevpadljive barve – vse na predvajalniku iPod je sporočalo le eno besedo – deluje!

Fadell se je pridružil Applu, misleč, da bo razvijal ročni računalnik. Šele po podpisu začasne pogodbe je ugotovil, kam pes taco moli. V Cupertinu so mu namenili šest tednov za iz stiropora izdelan, z utežmi obtežen in z natisnjeno grafiko uporabniškega vmesnika olepšan prototip končne naprave. Steve Jobs je bil nad prototipom navdušen, združil ga je z uporabniškim vmesnikom Phila Schillerja, ki je namesto znakov plus in minus za premikanje po knjižnici pesmi uporabljal kolešček. Projekt P-68 je dobil zeleno luč.

Ekipa, sestavljena iz Fadellovih bivših sodelavcev iz podjetij Fuse, General Magic in Philips, je v najgrši in najbolj dotrajani stavbi v Cupertinu imela na voljo šest mesecev, da predvajalnik razvije, ga proizvede in dostavi v trgovine do božične sezone. V nasprotju z drugimi Applovimi izdelki so pri proizvodnji iPoda ubrali veliko bližnjic. Slušalke zanj je izdelalo podjetje Fostex, osrčje predvajalnika pa je bilo posebno, predvajanju MP3 namenjeno čipovje podjetja PortalPlayer. Tudi operacijski sistem predvajalnika ni bil plod zgolj jabolčne pameti, temveč je nastal s sodelovanjem podjetja Pixo. Ekipa je delala od 18 do 20 ur dnevno, sedem dni na teden. Njeni člani drugega življenja praktično niso imeli. Ko so naredili delujoč prototip velikosti škatle za čevlje, je na sceno stopil Applov oblikovalec Jonathan Ive. Zamislil si je predvajalnik nevtralne barve z velikim kolesom na sredini, brez zamenljive baterije, gumba za vklop ter zunanjih vijakov, ki bi nudili dostop do čarovnije v škatlici velikosti kart.

Predvajalnik je skladno z digitalizacijo podjetja poimenoval Vinnie Chieco. Ime iPod je dovolj neodvisno od osnovne funkcije, da je prihodnost predvajalnika odprta in da je bil Jobs navdušen. Predvajalnik so 23. oktobra 2001 brez večjega pompa predstavili javnosti. Novembra je bil iPod naprodaj. Glasbena industrija je bila v šoku. Do tega trenutka so se z vsemi štirimi upirali digitalizaciji, tožili proizvajalce predvajalnikov in ponudnike datotek MP3, kar naenkrat pa se je pred njimi pojavil velikan, ki je trdil, da je to prihodnost. Napočil je prelomni trenutek, ko so tudi trmasti založniki spregledali, da poti nazaj več ni. Pandorina skrinjica je bila odprta.

Predvajalniki iPod so se iz leta v leto spreminjali in množili, najcenejši med njimi je vedno bil model Shuffle.

Na prvi iPod so uporabniki lahko naložili približno tisoč pesmi, ki so jih pridobili s spleta ali lastnih CD. Naslednji logični korak je bil jasen, trgovina iTunes Store je zaživela dve leti kasneje, ko je bilo na iPod tretje generacije mogoče shraniti desetkrat več glasbe. Tretja generacija je fizični kolešček, ki se je dejansko premikal, zamenjala s statično alternativo, občutljivo na dotik. Apple je prodal dva milijona predvajalnikov iPod in postal največji igralec na področju digitalne glasbe. Leta 2004 je predstavil tri nove modele, iPod Mini, iPod Photo in iPod 4G. Prvi prinese kolešček s klikom, drugi barvni zaslon in možnost pregledovanja fotografij, tretji naključno predvajanje Shuffle. Zadnje je igralo veliko vlogo pri snovanju modelov, ki so luč sveta ugledali čez leto dni. Nanj se je naslanjal predvsem iPod Shuffle, ki praznuje rojstni dan poleg modelov iPod Nano in iPod 5G, ki je kot prvi predvajal video posnetke.

Zadnji predstavljeni in predrugačeni iPod je v bistvu telefon iPhone brez možnosti klicanja.

Do leta 2007 je Apple prodal več kot 88 milijonov predvajalnikov iPod. Leto je bilo prelomno tudi zaradi splavitve telefona iPhone, ki je bil kasneje usoden za prihodnost predvajalnika, saj ima podobne zmožnosti kot iPod, za nameček pa se z njim lahko kliče. Apple izdela iPod Touch, telefon brez telefona, predvajalnik, ki je skoraj identičen telefonu iPhone, a se z njim ne da klicati. Istega leta izide iPod Classic, zadnji naslednik originalnega iPoda. Zares zadnji predvajalnik iPod Apple izdela leta 2019. To je iPod Touch 7G.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

44GtTRq9vUM

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji