Na koncu je ostala Beseda

Objavljeno: 8.12.2005 23:30 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Kategorija: Zgodovina | Revija: November 2005

Saj ne, da bi novih in zanimivih programov ne bilo več, a ker že vrabčki čivkajo, da razvoj programske opreme čedalje bolj zaostaja za procesorji, diski in kar je še druge računalniške železnine, smo se odločili, da se ozremo v preteklost in si ogledamo, kako so nastali in se razvijali nekateri najpogosteje uporabljani programi. Začeli bomo z urejevalniki besedil, v naslednjih mesecih pa bodo prišli na vrsto še spletni brskalniki, elektronske preglednice, računalniške igre ...

Prispevek o zgodovini urejevalnikov besedil bi sicer lahko začeli z Gutenbergom in izumom premičnih tiskarskih črk, a ker mi je urednik naročil, da moram vse skupaj spraviti na štiri strani, bomo prazgodovino, skupaj s prvimi pametnimi pisalnimi stroji, preskočili, ter pristali v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se na ameriških univerzah pojavili DECovi računalniki PDP-1.

Do takrat so programerji s posebnimi pisalnimi stroji luknjali kartice in z njimi krmili računalnike. Vsaka kartica je predstavljala eno programsko vrstico in to je programerjem omogočalo, da enostavno spreminjajo vrstni red vrstic ali popravijo posamezno programsko vrstico.

PDP-1 je namesto klasičnih luknjanih kartic uporabljal dolg luknjan papirnati trak, na katerem programa ni bilo mogoče tako enostavno popravljati. Zato so programerji zanj napisali prve programe za pisanje in popravljanje besedila. Besedila so bila večinoma seveda programske vrstice, ne romani ali novinarski članki. Ker je bilo mogoče s temi prvimi urejevalniki popravljati samo posamezne vrstice, ne glede na to, ali so bile res programske ali nemara kakšne druge, so jim rekli tudi vrstični urejevalniki (line editor).

Ko je torej programer želel popraviti program, je s posebnim pisalnim strojem za luknjanje traku napisal spremembe in popravke, v računalnik vstavil trak s prvotnim besedilom in trak s popravki, na podlagi katerega je program za urejanje besedila spremenil besedilo.

Eden prvih takih programov je bil Collosal Typewriter, njegov precej bolj priljubljen naslednik pa Expensive Typewriter, ki sta ga leta 1961 napisala Steve Piner in L. Peter Deutch. Ime prvega je namigovalo na velikost tedanjih računalnikov, ime drugega pa na njihovo ceno. PDP-1 je namreč stal okoli 100 tisoč dolarjev, ti pa so bili v tistih časih precej več vredni kakor danes.

Urejanje besedila

Leta 1955 je uslužbenec v IBMovi nemški podružnici, Ulrich Steinhilper, skoval izraz textverarbeitung in ga uporabil kot natančnejši izraz za tipkanje. Izraz so nato v IBM prevedli v angleščino kot word processing in z njim označevali pisarniško obdelavo besedil, od pisanja in urejanja do tiskanja in shranjevanja.

Programerski urejevalniki

Na tem mestu moramo omeniti, da ločimo dve vrsti urejevalnikov besedil. Prvi so urejevalniki golega besedila (angleško text editor), namenjeni predvsem programiranju, drugi pa "pravi" urejevalniki besedil (angleško word processor).

Kolosalni in Dragi pisalni stroj sodita v skupino urejevalnikov golega besedila, ki bi jim lahko rekli tudi programerski urejevalniki. Bila sta zelo enostavna in ena od stvari, ki so jih programerji močno pogrešali, je bilo iskanje in zamenjevanje besedila. Zato ni bilo treba dolgo čakati na zmogljivejše programe. Leta 1963 so na univerzi MIT napisali TECO. Kratica je sprva pomenila Tape Editor in Corrector, ker so z njim popravljali besedilo na luknjanem traku računalnikov PDP-1, pozneje pa so tape spremenili v text.

TECOv naslednik na DECovih računalnikih VAX, nekdaj precej razširjenih v naših krajih, je bil EDT, ki se ga verjetno marsikateri nekoliko starejši bralec naše revije še dobro spomni. Kot urejevalnik makrov za TECO je svoje življenje začel tudi Emacs, pri čigar nastanku leta 1976 je imel prste vmes legendarni Richard Stallman. Različica GNU Emacs, ki jo je Stallman napisal leta 1984, je bila prvi prosti program v projektu GNU. Z Emacsom so pravzaprav prišli že do današnjih časov, kajti številne njegove različice so še vedno med najbolj priljubljenimi programerskimi urejevalniki besedil.

Leta 1976 je nastal tudi drugi med programerji silno priljubljen urejevalnik, vi. Ime pomeni visual, kajti to so že bili časi, ko so programerji sedeli za monitorjem in na zaslonu opazovali, kaj so pravkar napisali. Vijev prednik je bil urejevalnik QED iz leta 1966, na podlagi katerega so v začetku sedemdesetih let naredili klasični urejevalnik besedil v UNIXu, ed. Ed so kasneje nadgradili v ex, iz tega pa se je na koncu razvil vi, ki ga še dandanes najdemo v vsakem računalniku z operacijskih sistemom UNIX. Poleg tega so naredili tudi različice za različne operacijske sisteme, med katerimi omenimo le WinElvis za Okna.

Svete vojne urejevalnikov

Vsak programer in heker, ki kaj da nase, prisega na enega izmed obeh glavnih urejevalnikov, Emacs ali vi, in se je pripravljen v nedogled pogovarjati (ali, če je treba, žolčno prerekati) o njegovih prednostih in slabostih tekmeca.

Nekateri najbolj goreči privrženci Emacsa so na primer šli, bolj v šali seveda, celo tako daleč, da so ustanovili Cerkev Emacsa, kjer častijo svoj priljubljeni urejevalnik in nevernike prepričujejo o njegovih prednostih. Richard Stallman pa se je proglasil za sv. IGNUcija, svetnika Cerkve Emacsa. Privrženci via niso hoteli zaostajati in so ustanovili kult vi.

Edlin & Edit

Microsoftovemu operacijskemu sistemu DOS je bil sprva priložen zelo enostaven vrstični urejevalnik Edlin, ki so ga računalnikarji bolj zasmehovali kakor uporabljali, omenjamo pa ga predvsem zato, ker ga kot nekakšen živi fosil še vedno najdemo v Oknih. V okensko ukazno vrstico (Run) vtipkajte edlin ime.datoteke in si oglejte, s čim so včasih uporabniki DOSa popravljali sistemske datoteke. V Oknih še vedno najdemo tudi Edlinovega naslednika, precej zmogljivejši urejevalnik Edit, ki so ga prvič vključili v peto različico DOSa.

Tudi v najnovejša Okna je vgrajen četrt stoletja star vrstični urejevalnik Edlin.

Prvi urejevalniki besedil

Omenili smo že, da so bila prva besedila, ki so jih pisali z računalniki, programske vrstice, a že kmalu so programerji ugotovili, da bi lahko na računalnik priključen tiskalnik uporabili tudi za izpis različnih drugih besedil, pri čemer bi lahko računalnik poskrbel tudi za lepo obliko - na primer za poravnane robove, ki jih je bilo z navadnimi pisalnimi stroji težko doseči.

Verjetno prvi program za pisanje in oblikovanje besedil so napisali leta 1963 za računalnik PDP-1. TJ-2 (kratica pomeni Type Justifier, kar bi lahko prevedli kot poravnalnik tiska) je znal poravnati robove besedila, pri tem pa si je pomagal z dvojnimi presledki; z nekaj piščeve pomoči je znal besede tudi deliti.

Takole je bila videti s programom TJ-2 oblikovana stran navodil.

TJ-2 sodi v skupino urejevalnikov besedil, pri katerih oblikovanje določamo z različnimi ukazi, napisanimi v samem besedilu. Ko besedilo odtisnemo, program ukazov seveda ne odtisne, temveč jih samo upošteva pri oblikovanju.

Leta 1964 so napisali še zmogljivejši urejevalnik RUNOFF, ki besedila ni znal samo poravnati, temveč je že poznal tudi glave in noge (torej besedilo, ki se ponavlja na vrhu in dnu strani). Iz njega so se razvili številni urejevalniki besedil za Unix, od roffa prek nroffa do troffa in njegove proste (GNU) različice groffa. S temi programi je bilo mogoče besedilo že tako rekoč do popolnosti oblikovati, izbirati različne pisave in kar je še takega, kar navadno počnemo pri oblikovanju besedil.

TEX

Najbolj znan urejevalnik besedil, pri katerem besedilo oblikujemo z vpisovanjem ukazov, je nedvomno TEX (izgovori se teh, x v imenu pa predstavlja grško črko - hi). Leta 1978 ga je začel razvijati takrat štiridesetletni Donald Knuth in zaradi zmogljivosti in dodelanosti je kmalu postal izjemno priljubljen, zlasti v računalniških, fizikalnih in matematičnih krogih. Z njim je namreč mogoče zelo dobro oblikovati tudi najbolj zapletene matematične formule, ki večini drugih urejevalnikov, z najnovejšimi vred, povzročajo večje ali manjše težave. S številnimi makri in predlogami razširjena različica TEXa je LATEX. Leta 1984 ga je napisal Leslie Lamport in je do danes praktično izpodrinil goli TEX.

Oblikovanje besedila z vpisovanjem ukazov v samo besedilo se dandanes sicer zdi precej nenavadna zamisel, a vedeti je treba, da so ti programi nastajali v časih, ko so sicer na računalnike že bili priključeni monitorji. Le da ti večinoma niso bili grafični, temveč alfanumerični. Ker uporabnik na zaslonu ni videl besedila v izbrani pisavi in obliki, bi bilo zelo težko popravljati oblikovanje, če bi v besedilu ne bilo ukazov za oblikovanje.

TEX je silno zmogljivo orodje za oblikovanje besedil, a ker je pravzaprav tako imenovani označevalni (markup) jezik, oblikovanje z njim pa neke vrste programiranje, je kljub vsem dodatkom, ki uporabnikom lajšajo delo, za rabo vseeno nekoliko preveč zapleten, da bi se mu uspelo prebiti izza zidov univerz in inštitutov.

TEX je programski jezik, v katerem napišemo ${-b\pm\sqrt{b^2-4ac} \over {2a}}$, iz tiskalnika pa pride lepo oblikovana formula.

Donald Knuth si je za TEX izmislil nenavaden način označevanja različic. Po različici 3 je za vsako naslednjo dodal eno decimalko števila

Bravo in Gypsy

Ker računalniški monitorji dolgo časa niso bili grafični, na zaslonu ni bilo mogoče videti oblikovanega besedila. Zato so bili tudi vsi urejevalniki besedil tekstovni. Prvi grafični urejevalnik besedil so napisali v znamenitem Xeroxovem razvojnem inštitutu PARC (Palo Alto Research Center). Tam so leta 1973 razvili revolucionarni osebni računalnik Xerox Alto z grafičnim uporabniškim vmesnikom in miško. Naslednje leto so zanj naredili urejevalnik besedil Bravo, prvi, s katerim je bilo med pisanjem mogoče videti oblikovano besedilo in s katerim je bilo mogoče besedilo označevati z miško. Ukaze je bilo sicer še vedno treba tipkati, a že leta 1975 so v Xeroxu naredili tudi program Gypsy z ukazi na menujih.

Računalnikov Xerox Alto so naredili nekaj tisoč, a jih nikoli niso tržili. Namenjeni so bili predvsem ameriškim univerzam. Zato je bilo treba na uspeh urejevalnikov besedil z grafičnim vmesnikom počakati še skoraj deset let, do Applove Lise in Mactintoshev.

Wordstar

Računalniki so bili do konca sedemdesetih let predvsem domena vojske, univerz in inštitutov. Programerji so pisali v Emacsu ali viju, fiziki in matematiki v TEXu, pisatelji, novinarji in kar je še drugih piscev, pa so se večinoma trudili na takem ali drugačnem pisalnem stroju. A mikroračunalniki, kakor so konec sedemdesetih let rekli predhodnikom osebnih računalnikov, so postajali čedalje cenejši. Najbolj priljubljen operacijski sistem zanje je bil CP/M in zanj so leta 1978 v podjetju MicroPro napisali urejevalnik besedil Wordstar, enega prvih, ki ni bil namenjen predvsem programerjem ali znanstvenikom, temveč poslovnežem, novinarjem in sploh vsem, ki so takrat lahko pisalni stroj zamenjali z računalnikom. Wordstar so leta 1982 napisali tudi za DOS in skupaj s prodorom pecejev je sredi osemdesetih let postal najbolj priljubljen urejevalnik besedil na svetu.

Ena izmed značilnosti Wordstara so bile bližnjice s tipkovnico. Računalniki, za katere je bil prvotno napisan, namreč niso imeli funkcijskih in smernih tipk (pa tudi miške ne), zato so uporabili kombinacije kontrolne tipke in različnih črk. Znameniti Wordstarov karo - S (levo), D (desno), E (gor) in X (dol) - je tako na primer nadomestil smerne tipke za premikanje po besedilu. Bližnjice s tipkovnico so omogočale hitrejše pisanje, saj vsako odmikanje rok z glavnega dela tipkovnice delo samo upočasni. Vsaj, če znate tipkati desetprstno.

Z različnimi kombinacijami tipk je bilo mogoče narediti vse, kar je Wordstar omogočal, in marsikateremu rednemu uporabniku so tiste najpogosteje rabljene prešle tako rekoč v meso in kri. Enake kombinacije so, da bi uporabnikom olajšali rabo, uporabljali tudi številni drugi urejevalniki tistega časa.

Takole je bil videti Wordstar. Zgoraj je bil menu z ukazi, le da z njega nismo izbirali z miško, temveč je bil samo v pomoč tistim, ki si niso zapomnili, katero kombinacijo tipk morajo uporabiti za ta ali oni ukaz.

Wordstar je bil klasični urejevalnik besedil, namenjen predvsem pisanju in osnovnemu oblikovanju. V primerjavi s sodobnimi urejevalniki je sicer videti prav predpotopno, a je kljub temu omogočal marsikaj. Vgrajen je imel na primer že tudi črkovalnik, orodje za pisanje serijskih pisem in še marsikaj.

Wordstar je nekaj let vladal med urejevalniki besedil, nato pa so se začele težave. V MicroProju so leta 1985 zaradi pritiska tekmecev na hitro izdali program Wordstar 2000, a razen imena ni imel nič skupnega z Wordstarom in je prav žalostno pogorel. Stari uporabniki Wordstara niso presedlali nanj, novi pa prav tako ne.

Nekaj upanja na preporod je leta 1987 vzbujal Wordstar 4, pri nas verjetno najbolj priljubljena različica, a poti nazaj ni bilo več. Tekmeci, zlasti WordPerfect in Word, so bili boljši in tudi 5., 6. in končno leta 1992 še zadnji, sedmi različici, ni uspelo rešiti legendarnega programa.

Žalostno je propadel tudi poskus prehoda na Okna, saj Wordstar for Windows nikoli ni dosegel omembe vrednega uspeha. Leta 1994 so z Wordstar for Windows 2.0 poskusili še enkrat in stavili na socialno ceno. Wordstar for Windows je tistega leta kupil Corel in ga hotel vključiti v svojo pisarniško zbirko, pa so si premislili in raje kupili še WordPerfect for Windows, ki je bil prav tako samo še bleda senca stare slave.

Leta 1997 se je Wordstar for Windows reinkarniral kot preizkusni program Xoom Word Pro, a je bil prav tako kratkega veka. Do leta 1999 so pošle še zadnje zaloge disket in priročnikov za izvirni Wordstar in program je dokončno romal v digitalna nebesa. A to ne pomeni, da ga nihče več ne uporablja. Še vedno ima namreč več tisoč uporabnikov, od katerih so najbolj zagnani organizirani v Wordstar Users Group.

Word kot Wordstar

Vsem, ki se jim prsti med pisanjem kar sami od sebe stegujejo po Wordstarovih bližnjicah, je namenjen ukazni posnemovalnik Wordstar Command Emulator for Word. Podrobnosti najdete na naslovu www.wordstar.org/wsemu/word/pages/intro.htm.

Miha Mazzini

Prvi slovenski pisatelj, ki je uporabljal urejevalnik besedil, je bil najverjetneje Miha Mazzini. Leta 1981 je v samozaložbi izdal zbirko pesmi in kratkih zgodb, napisano z računalnikom. In to "ta velikim", ker osebnih takrat pri nas sploh še ni bilo. V začetku devetdesetih let je napisal tudi Mspell, program za odkrivanje tipkarskih, slovničnih in stilističnih napak. Program je doživel podobno usodo kot večina urejevalnikov besedil - zataknilo se mu je pri prehodu na Okna, ko so slovenski črkovalnik vgradili v Word, pa je bila njegova usoda dokončno zapečatena.

Muzejski primerek izvirne diskete črkovalnika MSpell

Ines, STeve & Eva

Sredi osemdesetih let je v razvitem svetu kraljeval Wordstar, pri nas pa so bili peceji še zelo dragi in redko posejani. Veliko pa je bilo Sinclairovih Spectrumov in čeprav s(m)o jih večinoma uporabljali za igranje, je bilo zanje napisanih tudi več uporabnih programov, tudi urejevalnikov besedil. Enega izmed njih, Ines, je leta 1985 napisal Primož Jakopin. Program pravzaprav ni bil samo urejevalnik besedil, temveč tudi zbirka podatkov in grafični urejevalnik, ime pa pomeni INformation Editing System, torej sistem za urejanje informacij.

V drugi polovici osemdesetih let so pri nas Spectrume in Commodorje pri resnejših uporabnikih izpodrinili Atariji in Jakopin je zanje leta 1987 napisal enega najuspešnejših domačih programov sploh, STeve. Ime pomeni ST event editor (torej urejevalnik dogodkov za Atari ST). Program je bil, kot daje slutiti že ime, precej več kot le urejevalnik besedil. Pravzaprav je bil pisarniška zbirka, saj je poleg pisanja in oblikovanja besedil omogočal tudi namizno založništvo, deloval pa je tudi kot elektronska preglednica, zbirka podatkov, grafični program in še kaj.

Nameščen je bil verjetno v tako rekoč vsakem Atariju v Sloveniji, precej priljubljen pa je bil tudi drugod. Z njim je bila napisana in postavljena marsikatera knjiga in revija.

Pravzaprav je malo manjkalo, da bi STeve postal svetovna uspešnica. V Združenih državah naj bi ga namreč prilagali kar vsakemu Atariju, vendar je posrednik, ki bi omogočil ta izvrstni posel, zahteval zase preveliko provizijo. Vsaj tako se je takrat zdelo Jakopinu, pozneje pa se je, kot je povedal v nekem intervjuju, kar pošteno kesal zaradi zamujene priložnosti.

Še posebno, ker Atariji niso prav dolgo zdržali pritiska pecejev. Pri nas sicer marsikdo prav po STevovi zaslugi še dolgo ni presedlal na PC, a z iztekom tisočletja so počasi obupali tudi najvztrajnejši. Jakopin je sicer že leta 1992 začel razvijati tudi urejevalnik besedil za PC, a se Eva ni več mogla meriti z Wordom in vsemi drugimi "velikimi" urejevalniki besedil. Še vedno pa jo lahko preizkusite, saj je različica za Okna na voljo na naslovu www.laze.org/eva/index.html.

Okenska Eva je prav poseben urejevalnik besedil.

StarWriter

Konec osemdesetih let, ko so se po naših krajih začeli množiti peceji, je bil nekaj časa precej priljubljen nemški urejevalnik besedil StarWriter, predvsem zato, ker so ga - piratsko sicer, a kdo se je takrat menil za to - deloma prevedli v slovenščino. Pozneje je doživel številne prenove in v okviru pisarniške zbirke StarOffice preživel do danes, čeprav je seveda od prve različice ostalo zgolj ime.

WordPerfect

WordPerfect se je rodil kot urejevalnik besedil za mikroračunalnike Data General. Leta 1982 se je z različico 2.20 naselil v pecejih, a do večjega uspeha je moral počakati do četrte različice, ki so jo izdali leta 1986. V MicroProju so se takrat ravno mučili z neuspešnim Wordstarom 2000 in uporabniki so hitro prepoznali številne WordPerfectove prednosti. Znal je na primer samodejno številčiti odstavke, kar so potrebovali pravniki, in samodejno preliti daljše opombe pod črto čez več strani, kar so cenili pisci znanstvenih člankov, vsaj tisti, ki se jim je TEX zdel prezapleten. Leta 1989 je izšla še različica 5.1, ki je bila od vseh najuspešnejša. V naših krajih WordPerfect sicer ni bil neznan, a nikoli ni bil tako razširjen kot Wordstar in Word.

Podobno kakor Wordstar so tudi WordPerfect pokopala Okna. Precej zaslug za neuspešen prehod na grafično okolje je imela temeljna filozofija obeh programov, saj z ukazi, ki smo jih vnašali s kombinacijami tipk, nekako ni bila združljiva z menuji in orodjarnami Oken. V nič so šle tudi prednosti odličnih WordPerfectovih gonilnikov za tiskalnike, saj so v Oknih vsi programi uporabljali enake.

V WordPerfect Corporation so leta 1991 naredili WordPerfect 5.1 for Windows, a Word je bil takrat že premočan. WordPerfect je nato pristal v Borlandovi pisarniški zbirki, leta 1994 so ga prodali Novellu, čez dve leti pa je pristal v Corelovem pisarniškem paketu, kjer živi še danes. Med ameriškimi uporabniki je še vedno precej odvetniških pisarn in tudi pravosodno ministrstvo, ki je prav letos kupilo 50.000 licenc zbirke WordPerfect Office 12. Številčenje odstavkov izpred skoraj 20 let se torej še kar obrestuje.

Značilnost WordPerfecta, ki je bila marsikomu zelo všeč, je bil enostaven uporabniški vmesnik. Med pisanjem uporabnika niso motili menuji, temveč je imel na voljo ves zaslon.

WordPerfect 5.1 je bil po mnenju mnogih najzmogljivejši urejevalnik besedil za DOS in čeprav se je delo z njim kar precej razlikovalo od rabe sodobnih urejevalnikov, se je na njegovih menujih skrivala večina ukazov, ki jih pri pisanju sploh potrebujemo.

Veliki & malo manjši

Wordstar, WordPerfect in Word so velika trojica, ki so vsak v svojem času obvladovali trg urejevalnikov besedil, to pa seveda ne pomeni, da so bili edini ali da so bili enako uspešni po vsem svetu. Ponudba urejevalnikov je bila zlasti v drugi polovici osemdesetih velika. Takrat je postalo jasno, da bodo osebni računalniki nadomestili pisalne stroje, in številne programerske založbe so si želele odrezati svoj kos pogače. Precej priljubljen, zlasti po ameriških pisarnah, je bil MultiMate.

Veliko uporabnikov je imel sredi osemdesetih XyWrite, ki prav tako ni preživel predelave za Okna, a podobno kot še nekateri drugi urejevalniki besedil tudi ni povsem izginil s prizorišča. Kot Nota Bene namreč še vedno živi, uporabljajo pa ga zlasti nekateri učenjaki, ki pri pisanju uporabljajo grščino ali hebrejščino.

Srečo so poskušali tudi pri Lotusu. Pisec teh vrstic se je pred 15 leti nekaj časa trudil z njihovim Manuscriptom, še enim iz vrste programov, ki niso preživeli Oken. Veliko je bilo tudi krajevnih posebnežev. Nemški StarWriter smo že omenili, svoje adute pa so imeli tudi povsod tam, kjer zaradi črkovnih posebnosti niso mogli enostavno prevzeti katerega od urejevalnikov, prirejenih za angleščino. Vsaj dokler v Microsoftu Worda niso prilagodili krajevnim posebnostim.

Microsoft Word

In tako smo, na koncu, prišli do Microsoftove Besede. Leta 1983, v časih, ko je nesporno vladal Wordstar, jo je napisal Richard Brodie in se precej zgledoval po Xeroxovem Bravu. Word je bil namreč prvi urejevalnik besedil za DOS, ki je na zaslonu, vsaj deloma, prikazoval oblikovanje. Od pravega WYSIWYG (what you see is what you get ali to, kar vidiš, to dobiš) je bilo to res še daleč, a na zaslonu je bilo vendarle mogoče videti polkrepko, poševno ali nadpisano pisavo.

Word za DOS sprva ni doživel omembe vrednega uspeha, precej bolje pa je bila sprejeta različica za Apple, ki je kmalu postala najbolj priljubljen urejevalnik besedil jabolčnih računalnikov. Kljub temu je bil pri nas Word 5.0 iz leta 1989 in nato 6.0 iz 1993 zelo priljubljen, zlasti med tistimi uporabniki, ki so zamudili prvi vlak PCjev in se jim v kosti še niso zalezle Wordstarove bližnjice.

Word za DOS je bil v naših krajih zelo priljubljen urejevalnik besedil.

Z različico 5.5 je Word za DOS dobil klasične okenske menuje in možnost dela v več oknih hkrati.

Zlati časi Worda so se začeli z Okni. Prva različica leta 1989 je bila sicer še otipavanje terena, ko je Microsoft naslednje leto izdal tudi prvo uspešno različico Oken, 3.0, in leta 1991 še Word for Windows 2.0, pa se je drugim urejevalnikom besedil začelo slabo pisati. Na dokončno zmago je bilo sicer treba počakati še dve ali tri leta, a ko so sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja tudi povprečni peceji postali dovolj zmogljivi za Okna, tekmecem pa se selitev v grafično okolje ni najbolj posrečila, je postalo jasno, da je Word zmagal.

Ameriški sodniki res še vedno uporabljajo WordPerfect, marsikateri fizik in matematik vztraja pri TEXu, hekerji tudi ljubezenska pisma pišejo v Emacsu ali viju, nekaj čudaških nostalgikov se noče ločiti od Wordstara, vsi tisti, ki nočejo uporabljati piratskih programov, Microsoftova Pisarna pa se jim zdi odločno predraga, pa uporabljajo Odprto Pisarno in njen urejevalnik besedil. A vseh skupaj je morda 10 odstotkov, vsi drugi pa uporabljajo Microsoftov Word, ki tako ostaja nesporni vladar med urejevalniki besedil in je že skoraj sopomenka zanje.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki