Moderni GSM
Komunikacijske funkcije, ki jih podpirajo današnja mobilna omrežja in operaterji, močno zaostajajo za zmogljivostmi mobilnih naprav. To sta opravljanje klicev ter pošiljanje in sprejemanje kratkih sporočil, dodatno pa je mogoč tudi prenos podatkov. Že nekaj let je zato v pripravi standard s simpatičnim imenom Joyn, ki bo omogočil več brez nameščanja dodatnih aplikacij.
Pri uporabi Joyna vidimo rumeno ikono pri stikih, ki ga prav tako podpirajo. Te lahko kličemo, jim pišemo in pošiljamo vse druge podatke, ki jih podpira Joyn.
Pametni telefoni znajo še marsikaj drugega kot osnovne klice in sporočila. Z namenskimi aplikacijami lahko na primer opravljamo videoklice ali sodelujemo v konferenčnih klicih. V teh primerih aplikacije uporabljajo internetni dostop na mobilnem telefonu, podatki pa potem potujejo po internetu prek strežnikov izdelovalca aplikacije do drugega uporabnika. Verjetno vsi poznamo Viber za telefoniranje, WhatsApp za pošiljanje sporočil ali Skype za videoklice, ki počnejo točno to. Hkrati pa njihova uporaba stane le toliko, kot nas stane prenos podatkov, to je v primeru delujoče povezave Wi-Fi brezplačno.
Že leta 2008 se je pod vodstvom Nokie začel razvoj projekta RCS (Rich Communication Suite), ki ga je kmalu prevzela GSMA in mu spremenila ime v Rich Communication Services ali, kratko, Joyn. Priprava se je zavlekla in so jo večkrat preložili, na koncu pa smo prvo delujočo storitev dobili poleti 2012 v Španiji in Nemčiji. Malce terminologije: standard je vmes prilezel do različice RCS 5.1 v3.0, ki jo označujemo kot Joyn Blackbird, Joyn Hot Fixes pa je njegov predhodnik (RCS 1.2.2). V pripravi je že nadgradnja Joyn Blackbird 2, ki ji bo v neki nedoločljivi prihodnosti sledil Joyn Crane.
Vgrajeno ali z aplikacijami
Standard RCS opisuje dve možnosti implementacije na mobilnih napravah in ne daje prednosti nobeni. Njegovo funkcionalnost lahko dobimo z namestitvijo namenske aplikacije ali pa ga podpira naprava že tovarniško. V slednjem primeru lahko dobi naprava akreditacijo združljivosti s standardom Joyn Blackbird. V začetku avgusta so podelili prvo tako akreditacijo, ki sta jo prejela Samsungova telefona Galaxy S4 in S5. Samsung bo še letos v Nemčiji in Španiji ponudil telefone s podporo Joyn Blackbirdu, prihodnje leto pa tudi v nekaterih drugih državah EU.
Zamisel Joyna je elegantna in preprosta, v popolnosti pa je uporaben, če ga podpirata napravi in operaterja obeh (ali vseh) sodelujočih. Uporabniku želijo ponuditi napredne možnosti komunikacije, ki jih delijo v tri kategorije: izboljšan adresar, izboljšano sporočanje in izboljšano klicanje. V prvo kategorijo sodi predvsem samodejno odkrivanje dostopnih storitev stikov v adresarju, s čimer se naprava seznani z zmožnostmi omrežja in sogovornika. Iz druge skupine omenimo klasična sporočila, pomenke, razširjeno podporo smeškom, prenos podatkov in deljenje drugih vsebin, denimo lokacijskega podatka ali vsebine adresarja. Izboljšano klicanje pa pomeni, da bo mogoče vzpostaviti videoklic ali neposredni prenos videa (razlika je v bistvu le uporaba sprednje ali zadnje kamere na telefonu), ki se bo ob poslabšanju signala brez prekinitev poenostavil na navaden klic. Klici so lahko tudi konferenčni, torej z več sodelujočimi. Joyn omogoča tudi uporabo več naprav, kjer je ena primarna, druge pa podrejene. Tako lahko videoklic opravimo s telefona ali tablice. Prenos aktivnega klica z ene naprave na drugo brez prekinitve pa za zdaj ni del standarda. Seveda za delovanje Joyna potrebujemo internetno povezavo na telefonu, je pa od operaterja odvisno, kako nam bo njeno rabo zaračunal. Promet lahko obračunava kot redni internetni promet, lahko je v celoti brezplačen (kot na primer v Španiji pri Vodafonu in Movistaru in v Romuniji v promocijskem obdobju) ali pa nekje vmes.
RCS oziroma Joyn je mogoče uporabljati v dveh oblikah. Pametne naprave uporabljajo polnega odjemalca, ki prek omrežne infrastrukture komunicira z jedrom na strani operaterja (zgoraj). Druga možnost pa je uporaba lahkega odjemalca (thin client), ki je lahko poljubna naprava z dostopom do spleta in razumevanjem, medtem ko so druge storitve na strani operaterja.
Odgovor na implicitno vprašanje, zakaj bi vse to sploh želeli, je preprost – udobnost. Praktično lahko za vsako stvar, ki jo prinaša Joyn, že danes najdemo namensko aplikacijo, a to ni praktično. Poskrbeti moramo za povezavo z našo telefonsko številko, seveda pa mora imeti isto aplikacijo tudi sogovornik. Najbolj priljubljene so sicer že zelo razširjene, kakšna pa je celo integrirana v telefon, kot je Applov iMessage. V bistvu želi postati Joyn tako neopazno zlepljen v telefon kot iMessage, tako da ne bo treba zaganjati namenske aplikacije, temveč bo vse preklapljanje med klasičnimi storitvami GSM in RCS dogajalo v ozadju, odvisno od podpore na udeleženih napravah in omrežjih. Uporabniku ne bo treba storiti nič, oziroma bo moral v najslabšem primeru vnesti svojo telefonsko številko, potem pa bo Joyn poskrbel za vse drugo.
Pri nas
Slovenija je ena redkih evropskih držav, kjer Joyn ni niti v preizkusni fazi (imata ga na primer Romunija in Albanija). Iz našega največjega mobilnega operaterja so nam sporočili, da uvajanje RCS po svetu poteka počasneje, kot bi si člani GSMA želeli. Povedali so, da so se z drugim največjim operaterjem pogovarjali o sodelovanju pri uvajanju RCS v Sloveniji, da bi lahko že kar na začetku storitev ponudili čim večjemu številu uporabnikov, a konkretnih zavez ni še na nobeni strani. Do uvedbe Joyna v Sloveniji bo tako minilo še kar nekaj časa.
Drugi pomemben vidik je varnost. Čeprav standard šifriranja ne omenja izrecno, je razlika v poti podatkov. Pri uporabi drugih aplikacij te potujejo prek njihovih strežnikov, pri Joynu pa tečejo po mobilnem omrežju in internetu od enega sogovornika k drugemu. Kar zadeva obveščevalne službe, bržkone ni bistvene razlike, je pa pomirjujoče zavedanje, da podatkov ne delite še s Facebookom (ali kom drugim).
Tako celotno delovanje predpisuje standard (v internetu ga najdete pod imenom »joyn Blackbird Product Definition Document«). Kako bo stvar delovala v praksi, bomo še videli. Joyn se namreč uveljavlja zelo počasi in je v večini dežel še v preizkusni fazi. Celo v najnaprednejših deželah, Španiji in Nemčiji, ga podpirata le Vodafone in Movistar, O2 pa, recimo, še ne. V drugih državah se počasi uvaja, pri nas pa ga še ni.
