Macintosh ali Hackintosh?

V "mekovskih" krogih je slišati nekako takole - "če Mac primerjamo z avtomobili, je bolj podoben BMWju, PC pa povprečnemu avtomobilu". Pa to drži? So Maci res boljši od PCjev? Zanesljivejši? Hitrejši? Vstopimo v svet Hackintoshev!

Jobsov Apple je bil od nekdaj zelo samosvoje podjetje, ki je odstopalo od splošno sprejetega "povprečja" in razmer na trgu. Že v začetku so za svoja Apple I in II izbrali "nenavaden" procesor MOS 6520, kasneje pa Macu namenili resda vrhunski, a spet "drugačen" Motorolin procesor 68000. Tudi ko je ves preostali svet osebnega računalništva uporabljal Intelove procesorje X86, so vztrajali pri Motoroli, ko se je izkazala za prepočasno, pa preskočili na procesorje PowerPC. Če je verjeti Jobsovi zadnji biografiji, so slednjega izbrali le zato, ker je nekdo dovolj visoko pri Applu trmaril z mantro, da so "procesorji RISC, ki imajo omejen nabor ukazov, v vsakem pogledu boljši in hitrejši od procesorjev CISC".

Da je taka trditev vendarle preveč posplošena, so končno priznali leta 2006, ko so predstavili prvi Mac z Intelovim procesorjem. Takrat posodobljeno različica operacijskega sistema OS X 10.4.4 (kodno ime Tiger) je bila hkrati prikazana na Intelovi in powerPCjevski strojni opremi. Zelo drzna in revolucionarna poteza, s katero je Apple med strokovnjaki in celo konkurenti požel veliko občudujočih besed.

OS X meni, da gre za "pravega MacProja", letnik 2008 in ne na PCjevsko sestavljanko.

Pred namestitvijo moramo v združljivostni bazi DSDT preveriti ali je naša matična plošča združljiva z zahtevami OS X.

Rojstvo Hackintosha

To, da Maci od takrat uporabljajo Intelove procesorje, pa ni vsa resnica. Resnica je, da je tudi druga strojna oprema (osnovno vezje, krmilniki, grafične kartice ...) enaka, kot jo najdemo v PCjih. Da, Mac je v resnici PC. Razlika je le v tem, da na Macu (večinoma) teče Applov operacijski sistem Mac OS X, na PCjih pa ne. Večinoma. Razlog za slednje je popolnoma marketinške narave - Applu to pač ni v interesu, zato je nameščanje svojega operacijskega sistema na PCje tako pravno kot strojno/programsko prepovedal.

Kljub temu smo od leta 2006 priča kar nekaj poskusom namestitve operacijskega sistema OS X na cenene, doma sestavljene računalnike z Intelovim procesorjem. Razlog je seveda cena - na zelo poceni PCju poganjati operacijski sistem in programe, ki sicer uradno zahtevajo precej dražjo Applovo strojno opremo, se za hekerje sliši zelo privlačno. Poleg tega v Applu končnemu uporabniku ne dopuščajo prav veliko manevrskega prostora pri nadgradnjah. Pri iMacu je tako mogoče nadgraditi le pomnilnik ali disk, le malce več možnosti pa je odprtih pri MacPro. V svetu sestavljenih računalnikov PC je teh možnosti veliko več, računalnik lahko z nekaj dodatne strojne opreme hitro nadgradimo in pohitrimo, največkrat za zelo malo denarja. Če pri svojem delu nujno potrebujemo Mac OS X, lahko torej z nekaj truda hitro privarčujemo poštene denarce in/ali drastično "prehitimo" originalnega Maca.

Obenem pa so bolj ali manj neuspešni, pogojno uspešni ali pa le včasih uspešni in vedno silno zapleteni postopki povprečne uporabnike odvračali od eksperimentiranja. Napočil je čas za zanesenjake in podjetja, ki postorijo vse potrebno, da naš PC postane Hackintosh.

OS X smo uspešno namestili tudi na prenosnik HP ProBook4730S.

Pri izboru grafične kartice moramo biti zelo pozorni, saj nas v nasprotnem doleti "Kernel Panic".

Kako deluje Hackintosh

Poenostavljeno rečeno, Maci ne uporabljajo klasičnega BIOSa, kot ga poznamo v PC svetu, temveč naprednejši EFI (Extensible Firmware Interface). Pri Hackintoshu gre preprosto za to, da z vmesnim programom prepričamo operacijski sistem OS X, da se namešča na "pravega Maca" in ne na PCjevsko sestavljanko. PC se mora torej le predstaviti, kot da je Mac, strojno je tako ali tako že enak.

Prvo podjetje, ki mu je to zvijačo uspelo izvesti dovolj preprosto, da so jo zapopadli tudi običajni uporabniki, je bilo Art Studios. Razvili so ključek USB, imenovan EFI-X, ki zmogljiv PC spremenil v dvakrat dražjo napravo Mac Pro. Seveda je moral uporabniki zelo natančno izbrati strojne komponente, za katere je imel Mac OS X vgrajene gonilnike, toda zadeva je delovala. Ključek so sicer prodajali po 170 dolarjev, toda marsikomu se je še vedno izplačalo.

No, danes lahko priporočamo rešitev, ki je enako zanesljiva, obenem pa še zastonj; ponuja jo računalniški zanesenjak, ki se skriva za imenom tonymacx86. Na svoji strani ponuja vse potrebno, da si zagonski ključek USB naredimo kar sami, po prvem zagonu pa nato Hackintosh deluje brez njega.

S spletne strani www.tonymacx86.com si je treba sneti dva programčka. S programčkom UniBeast si pripravimo zagonski ključek USB, nanj skopiramo kupljeni Mac OS X Lion (dobimo ga v Apple Store in stane okoli 30 evrov, primerjajte to s ceno Windows 7, ki se začne pri 100 evrih ...) in program MultiBeast, ki ga bomo pognali po uspešni namestitvi. Seveda moramo, tako kot pri delu z EFI-X, pred namestitvijo v bazi DSDT (Differentiated System Description Table) preveriti, ali je naša strojna oprema združljiva z zahtevami OS X. Samo za začetek - minimalna zahteva po veznem čipovju matične plošče je vsaj Intel P55 ali novejši. Če se odločamo za nakup novega računalnik v ta namen, nam bodo prišla prav tudi spletna navodila za nakup preizkušenih komponent, ki zanesljivo delujejo. Med komponentami najdemo večino priznanih izdelovalcev matičnih plošč, pomnilnikov, diskov in grafičnih kartic, podobne komponente najdemo tudi v originalnih Applovih računalnikih.

Tudi sam Tonymacx86 že predlaga tri cenovne razrede računalnikov Hackintosh - od CustoMac Mini s procesorjem Intel Core i3-2105 pa do CustoMac Pro izvedbe s procesorjem Intel Core i7-2600K. AMDjevi procesorji niso podprti. Poleg matičnih plošč je treba paziti pri izboru grafičnih kartic, saj nas lahko zaradi uporabe nepodprte grafične kartice čaka neprijetno sporočilo o "Kernel Panic", to pa je za nepoučene o sistemih Unix/Linux/BSD, kamor sodi tudi Mac OS X, nekaj takega kot okenski BSoD - Blue Screen of Death. Da bi se izognili vsem zapletom, se je treba dosledno držati navodil, in uspeh ob namestitvi ne bo izostal.

Po namestitvi nas čaka še namestitev ustreznih gonilnikov za samostojni zagon z diska (namestitev smo namreč pognali s ključka USB), pri tem pa pomaga prej omenjeni program MultiBeast. Z njim namestimo ustrezno konfiguracijsko datoteko (DSDT.aml) za matično ploščo in dodatne gonilnike za zvočno, grafično in omrežno kartico.

Po uspešni namestitvi konfiguracijskih datotek nas bo ob vnovičnem zagonu računalnika pozdravilo namizje operacijskega sistema Mac OS X Lion. Celotna namestitev, ki smo se je lotili za potrebe članka, je trajala manj kot uro, s posodobitvijo gonilnikov vred. Mimogrede, računalniško manj spretni uporabniki bodo na spletnem portalu YouTube našli kopico nazornih prikazov, le poiskati jih je treba s ključno besedo "tonymacx86".

S programčkom UniBeast si pripravimo zagonski USB ključek.

Program MultiBeast namesti ustrezno konfiguracijsko datoteko (DSDT.aml) za matično ploščo.

Se to sme in ali deluje?

Seveda se hitro pojavi vprašanje o legalnosti tovrstnega početja. Applu seveda to ni všeč, saj v svoji pogodbi EULA navaja, da se lahko operacijski sistem OS X namesti le na računalnike blagovne znamke Apple. Naj v bran namignemo vsaj to, da smo operacijski sistem Mac OS X Lion uradno kupili v trgovini Apple Store.

Bolj za šalo kot zares, na originalni iMac in na pravkar narejeni Hackintosh smo namestili program za urejanje videa Adobe Premiere CS 5.5, ki ga tudi sicer uporabljamo pri izdelavi našega MonitorTV, pa čeprav ponavadi na PCju (beri, na Oknih 7). Pri urejanju istega posnetka je dvakrat odpovedal poslušnost ravno originalni iMac, "hackintosh" pa ga je prežvečil brez težav. Morda po naključju, zato preizkus seveda ni merodajen, tiho pa daje slutiti, da morda tudi BMW ni več tisto, kar je bil ...

Za resno delo si bo potencialni uporabnik najbrž kupil "pravega" Maca, glavni namen tega članka je bilo le ugotoviti, ali je Mac še vedno tako daleč od PCja. Ne, ni.