Leica Digilux 3

Objavljeno: 27.2.2007 03:19 | Avtor: Peter Gedei | Kategorija: Digitalni fotoaparati SLR | Revija: Februar 2007 | Teme: nenehni testi

Kljub temu da se z izrazom "velikost leica formata" srečujemo že dolgo časa, pa smo le malokrat deležni tudi digitalnega fotoaparata podjetja Leica. Pred nekaj leti jih je marsikdo že pokopal, saj so se trdovratno oklepali analogne fotografije, v digitalno pa se jim nikakor ni uspelo podati. Izdelali so nekaj digitalnih kompaktnih fotoaparatov serije Digilux, a z njimi niso dosegli vidnejših prodajnih uspehov. K temu je gotovo največ pripomogla visoka cena Leicinih izdelkov, saj veljajo za prestižne in visoko kakovostne (in potemtakem drage). Pred lanskoletno Photokino so nas presenetili s kar štirimi novimi digitalnimi fotoaparati, med njimi tudi z izboljšanim Digilux 3. Ta naj bi bil podoben ali skorajda enak Panasonicovemu modelu DMC-L1, podobne rešitve pa smo lahko že preizkusili tudi pri Olympusovem modelu E-330.

Digilux 3 se že na prvi pogled po velikosti močno razlikuje od drugih digitalnih fotoaparatov. Ohišje je veliko in težko 615 g, na katerega je prek bajoneta tipa 4/3 vpet velik izmenljiv objektiv leica s 500 grami. Ta s 14-50 mm pokriva goriščnico 28-100 mm velikosti leica formata, z odlično svetlobno prepustnostjo in seveda vrhunsko izdelavo pa nosi levji delež fotoaparata. Je tudi prvi leica objektiv z optičnim stabilizatorjem, ki seveda deluje brezhibno. Kot lahko razberemo iz oznak, ima enak objektiv vgrajen tudi Panasonicov DMC-L1.

Podroben pogled nam razkrije nadvse dovršeno izdelavo in domiselno upravljanje fotoaparata. Na voljo so programska avtomatika ter avtomatika časa in zaslonke, upravljamo pa jih z vrtljivim obročem na objektivu in kolescem na zgornji strani ohišja, ki pa se na žalost ne zavrti v polnem krogu. Poleg njega sta še vzvoda za način merjenja svetlobe in hitrost slikanja ter dve funkcijski tipki, vse druge nastavitve pa opravimo na zadnji strani fotoaparata. Tu ne moremo spregledati zelo dobrega pregledovalnika LCD z diagonalo 63 mm in ločljivostjo 207.000 pik in veliko število tipk za upravljanje fotoaparata in digitalnega dela. Na desni strani je kot običajno reža za pomnilniške kartice tipa SD, na levi pa je prostor za priključke.

Na žalost je razdalja med gumiranim držalom fotoaparata in sprožilom slabo zastavljena in roko precej utrudi.

Na žalost pa se vrhunska kakovost Leice hitro konča s pogledom skozi okular. Sistem, ki smo ga spoznali že pri Olympusovem modelu E-330, je sestavljen iz številnih stekelc, ki so nameščena v levi strani ohišja, sam pogled skozi sistem pa ni najboljši. Na voljo imamo tudi pogled skozi pregledovalnik LCD, ki pa ima zaradi tehnoloških ovir težave pri hitrosti ostrenja. Pri takem pogledu je polprepustno stekelce dvignjeno, vendar pa takrat avtofokus ne deluje, zato se ob pritisku sprožilca stekelce spusti, da fotoaparat lahko izostri motiv in zatem stekelce zopet dvigne. Vse skupaj traja slabo sekundo, lahko pa tudi dlje, odvisno od uspešnosti ostrenja.

Druga tehnologija, ki je enaka tudi pri Olympusu in Panasonicu, je ultrasonični protiprašni filter, ki se tudi pri Leici zažene pri vsakem vklopu. Zelo priročna in dovolj močna je vgrajena bliskavica. Omogoča osvetljevanje na dva načina, direktnega in pod kotom, kar izberemo le s pritiskom na tipko. Na žalost pa se je v nekaterih primerih zaradi prenizkega položaja bliskavice pri osvetljevanju pojavila senca objektiva. Ostrenje poteka prek tritočkovnega avtofokusa, ki je deloval zadovoljivo, vendar se je v temnejših predelih odrezal slabše. Vsaj tu smo pričakovali inovativnost Leice.

Vgrajeno tipalo je vrste LiveMOS (NMOS), ki smo ga spoznali že pri Olympusu, velikosti 17,3 × 13,0 mm in ločljivosti 7,5 milijona pik. Posnetku lahko nastavimo kontrast, ostrino, barvno nasičenost in zmanjševanje šuma, na voljo pa so tudi barvne prednastavitve. Pregledovanje in povečevanje posnetkov je nadvse enostavno ob pomoči kolesca na zadnji strani, omogoča pa tudi razvrstitev posnetkov po datumih. Vrednosti ISO lahko nastavimo od 100 do 1600, kjer pa je šum že zelo izrazit. Posnetek je tonsko odličen in barvno pravilen ter zaradi odličnega objektiva geometrijsko natančen. Prav tako nismo nikjer zaznali modrikastega "cvetenja", šum pa se je gibal v mejah, ki jih lahko pričakujemo od takega tipala. Fotoaparat zmore poslikati v seriji šest posnetkov v RAW in neskončno v JPG, kjer nas seveda omejujeta hitrost in zmogljivost kartice. Čas slikanja lahko nastavimo od 60s do 1/4000s, na voljo pa je tudi čas B do 8 minut.

Razlik med Digiluxom 3 in DMC-L1 je pravzaprav malo. Na zunaj se razlikujeta le po barvi ohišja, samo upravljanje in položaji tipk pa so enaki. Enaki so tudi menuji in nastavljanja digitalnega dela. Predvidevamo, da je med njima lahko razlika le v procesni enoti, a to težko trdimo, saj Panasonicovega modela še nismo imeli na preizkusu. Najočitnejša razlika pa je prav gotovo v ceni, ki je pri Leici vsaj za petino višja. Vendar je to pač Leica, prestižna znamka, ki si jo težko vsak privošči.

Leica Digilux 3

Kaj: Zrcalnorefleksni digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: 3136 x 2352, 2560 x 1920, 2048 x 1536.

Tipalo: Efektivno 7,5 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13,0 mm, LiveMOS (NMOS), faktor povečave goriščnice 2.

Izdeluje: Leica, www.leica.com.

Prodaja: Fototrgovina, www.fototrgovina.si.

Cena: 2499 EUR (z objektivom Vario-Elmarit 14-50 mm f/2,8-3,5).

Za: Bliskavica, objektiv s stabilizatorjem, raba, izdelava, protiprašni filter.

Proti: Cena, velikost, teža, oprijem.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki