Lego roboti za mlajše
Popularizacija tehniških ved in poklicev v zahodnem svetu že vrsto let ni le prednostna naloga, temveč tudi prava poslovna priložnost. Znamenite in tudi malo manj znamenite fakultete tekmujejo med seboj v privabljanju študentov (in njihovega denarja), najboljši pa se lahko nadejajo vabljivih ponudb. Lego se kot vodilni izdelovalec igrač že vrsto desetletji ukvarja s popularizacijo znanosti. To je še posebej vidno iz robotskih kompletov, katerih zadnji predstavnik je Lego Boost.
Danska tovarna je ravno pred 4 leti nekoliko prenovila svoj robotski komplet Mindstorms z novo izvedbo EV3. Pri tem je veliko pozornosti namenila tudi poprodajni dejavnosti, saj je mladim nadobudnežem na voljo precej dodatnih zamisli, široka pa je tudi neformalna podpora po družabnih omrežjih. A serija Mindstorms je še vedno nekoliko preveč zapletena, saj konstrukcija temelji na technic kockah, ki imajo malenkost drugačno filozofijo sestavljanja kot klasične. Za izkušene to sicer ne pomeni večjih težav, za (zaenkrat) malo manj spretne pa predstavlja dodatno veščino, ki jo je treba obvladati pred uspešnim programiranjem.
Tako je Lego pred leti za mlajše navdušence naredil posebno serijo WeDo, ki se je zanašala na klasične kocke. Ti roboti so bili za napajanje in programiranje vezani na računalnik, kar za šolske potrebe ni moteče, v domačem okolju pa si otroci vendarle želijo manj omejitev. In prav tu je priložnost za Lego Boost. Ta sicer nekoliko spominja na poenostavljene robote Mindstorms izpred dveh desetletjih. A tisti se niso obnesli prav zaradi prevelike preprostosti, saj je bil robot opremljen le z enim motorjem in svetlobnim tipalom, ki kljub inovativni mehaniki ni omogočal prav veliko. Tokrat se je Lego stvari lotil nekoliko drugače. Osnovni gradnik predstavlja kocka (Move Hub), v kateri so mikrokrmilnik in dva motorja, vse pa poganja 6 baterij AAA. Pametna kocka je opremljena le z enim gumbom in raznobarvno diodo, s katero svetu sporoča stanje. Za dodatne možnosti pa sta dve vtičnici, ki omogočata priključitev dodatnih tipal, motorjev oziroma poljubne kombinacije. Da vtičnice ne bi samevale, je Lego že v osnovni komplet dodal zunanji servo motor in kombinirano tipalo za razdaljo in barvo.
Že embalaža je vabljiva.
Lego Boost je v primerjavi z roboti Mindstorms namenjen nekoliko mlajšim otrokom – starim od sedem do dvanajst let. Ker smo v uredništvu vsi nekoliko starejši, smo prosili za pomoč devetletnika in zadeve se je lotil resno. Prvi model je imel sestavljen v dobrih dveh urah, še največ preglavic mu je delalo listanje po elektronskih navodilih, ki so kar preveč enostavna in zato dolgovezna, ter iskanje posameznih gradnikov. Kocke resda dobimo razdeljene po oštevilčenih vrečkah, toda to pomaga le pri sestavljanju Vernieja. Zato smo pogrešali pladenj za razvrščanje kock, saj je v kompletu kar 847 povečini drobnih delčkov. Verjetnost, da se bo kak delček izgubil ali, še huje, padel na tla, tam pa prežal na ranljive podplate nič hudega slutečih mimoidočih, je tako tem večja. Barvna kombinacija kock je precej unikatna, saj je velika večina gradnikov samosvojih barv. To omogoča hitrejše razlikovanje med njimi.
Aplikacija z navodili in programskim delom je precej obsežna in zahteva precej sodobno strojno opremo, saj je namenjena le večjim tablicam (z zasloni, velikimi 8 palcev in več) z novejšimi operacijskimi sistemi Android 5 ali iOS 10.3 in novejšimi. Ker aplikacija ne deluje na telefonih, ki jih praviloma menjujemo bolj redno, je za njeno rabo treba preveriti, ali jo naša tablica podpira. Pri neodzivnosti se nekako ne moremo otresti misli, da je bila aplikacija pripravljena prehitro. Lego namreč slovi po optimizaciji proizvodnje. Tako v živo sledi prodaji kompletov in temu ustrezno hitro prilagaja štancanje kock, a pri prenosu te filozofije v računalniški svet niso ravno spretni. Vsekakor upamo, da so to le otroške bolezni, ki bodo kmalu obvladane. A po drugi strani je aplikacija precej lična in ima prijetne ilustracije.
Izobilje sestavnih delov.
Osnovna navodila obsegajo pet večjih modelov in več kot 60 različnih dejavnosti. S slednjimi se učimo posameznih delov programiranja konkretnih mehanskih naprav. Modeli so Maček Frankie, Robot Vernie, Kitara 4000, raznovrstni buldožer M.T.R. 4 in robotski tekoči trak za sestavljanje stiliziranih figuric. Pozdraviti je treba raznovrstnost nosilnih načrtov, saj obsegajo številne robotske veje: od humanoidnih robotov, ki se včasih pobalinsko vedejo, da otroci premagajo morebitni strah pred roboti, prek robotskih vozil (Tesla 3 je za tiste s krizo srednjih let) in glasbil do tovarn prihodnosti.
Vernie je simpatičen robot na gosenicah, ki lahko premika glavo, se kremži, pleše in uganja razne neumnosti. Kar nekaj programskih modulov, ki ga hitro spravijo v pogon, je že vnaprej pripravljenih. Tudi buldožer M.T.R. 4 se je izkazal za zelo domiseln model. Motorja v kocki obračata gosenice, tretji motor pa dviguje prednjo roko, na katero je mogoče zaradi modularnosti namestiti številne pripomočke – plug, vilice in celo gumirano kladivo. Pod roko je tipalo, ki spremlja barve na priloženi podlogi, ob dvignjeni roki pa lahko meri razdaljo do predmetov pred vozilom. Da je robot še posebej zabaven, je opremljen s samostrelnim mehanizmom, ki proti nepridipravom pošlje spet gumirano puščico. Prav tako zanimiva je kitara 4000, ki se lahko prelevi v violino, še bolj impresivno pa je programiranje, kjer je mogoče nastaviti, da kitara spreminja višino, jakost, deluje lahko kot preprost sekvencer. A najlepše je, da mladi uporabniki lahko prosto dopolnijo tako podobo robota kot tudi programe, pri čemer skorajda ni omejitev.
Programsko okolje.
Aplikacija oziroma njen grafični vmesnik sta po drugi strani zelo intuitivna in naš 9-letni pomočnik z njo ni imel večjih težav, razen že omenjene počasnosti. Programiranje je grafično in je videti kot zlaganje (lego) kock. Na začetku aplikacija pomaga pri sestavljanju programa, seveda pa si lahko daste tudi duška. Vsi gradniki so razločni, a seveda priporočamo zaslon z večjo ločljivostjo. Komunikacija med aplikacijo na tablici in kocko poteka prek povezave Bluetooth in je solidna – med preizkusom nismo naleteli na take težave. Nekaj težav je bilo le pri nadgraditvi programske opreme, a je ponovitev vaje uspela. Aplikacija rabi tudi kot sredstvo za predvajanje in snemanje zvočnih učinkov.
Nekoliko moti le nestandardizacija – prostor za baterije je enako velik kot ohišje za Legov Li-ion akumulator, toda slednjega ni mogoče uporabiti. Podobno je pri motorjih, saj so spet drugačni od uveljavljenih motorjev Power Function, ki so v seriji technic, in tudi motorjev Mindstorms za robote. Zdaj imamo tretji tip motorjev za Boost (in WeDo), pri čemer vsak tip motorjev zahteva svoj nezdružljiv priključek.
Dobra povezava med tablico in robotom.
Razvoj robotiziranih igrač v zadnjih letih sledi bliskovitemu razvoju drugih pametnih naprav. Nekatere igrače ostajajo na ravni kratkotrajne zabave, druge poskušajo otrokom in tudi odraslim ponuditi še kak drobec znanja. Cena kompleta Lego Boost je presenetljivo ugodna. Zavedamo se, da 160 evrov ni ravno mačji kašelj, a za ta denar dobite možnost izdelave pet robotov. Podobni kompleti drugih izdelovalcev, na primer UBTechov Jimu, VEXov IQ in podobni, so v povprečju dražji, sploh ko si zaželimo vsaj tolikšnih zmožnosti. Lego Boost pa postavlja v čudno luč Legov komplet Mindstorms . Ta stane 350 evrov, kar je več kot dvakrat toliko kot Boost, pri tem pa ima le eno tipalo več. Resda je pametna kocka EV3 sposobnejša – podpira do 4 motorje in do 4 tipala ter raznovrstne načine povezovanja, toda dodatne pritikline tudi stanejo, tako da se cena za »popoln« komplet hitro poveča na več kot polovico evrskega tisočaka. Lego je komplet Boost zasnoval kot začetek nove cenovno dostopnejše robotske serije, ki pa nima omejitev prejšnjih poizkusov. Glede na preizkušeno upamo, da jim bo uspelo in bomo v prihodnosti deležni dodatne ponudbe.
Lego 17101 Boost Creative Toolbox
Cena: 160 EUR
Prodaja: Lego Shop
Za: Število modelov in kock, raznovrstnost, kakovost delovanja.
Proti: Aplikacija zahteva dovolj sodobno tablico.
