Kratka zgodovina računalniških iger

V Monitorju se sicer z računalniškimi igrami ne ukvarjamo, a ker so že od vsega začetka tako rekoč neločljiv spremljevalec računalništva, dandanes pa pogosto celo eden izmed poglavitnih razlogov za nakup čedalje zmogljivejše računalniške opreme, se spodobi, da si ogledamo, kako se je vse skupaj začelo.

Prve računalnike so v štiridesetih letih prejšnjega stoletja uporabljali v hudo resne vojaške namene, a že takrat so prvi programerji, ko so šli generali na malico, počeli tudi kaj bolj zabavnega. Le da se ne ve več prav natančno, kaj. Kljub temu lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da je bila prva igra, ki so jo znali igrati računalniki, križci in krožci.

Križci in krožci

Že v prvi polovici 19. stoletja je Charles Babbage pisal o tem, da bi lahko njegov nikoli dokončani mehanski računalnik Difference Engine igral tudi križce in krožce. Leta 1951 jih je znal igrati eden prvih elektronskih računalnikov, iz 2800 elektronk sestavljeni Illiac na Univerzi Illinois. Igra je približno najenostavnejša, kar si jih sploh lahko predstavljamo, a v tistih časih so bili vsi navdušeni nad tem, da so se lahko pustili premagati elektronskim možganom. Stvari so seveda kmalu postale zanimivejše.

Računalniški tenis

Na ameriškem državnem inštitutu za atomske raziskave Brookhaven National Laboratory so imeli težave z dnevi odprtih vrat. Iz varnostnih razlogov obiskovalcem laboratorijev in reaktorjev niso mogli pokazati v živo, ogled fotografij in načrtov pa je bil precej dolgočasen, zato je fizik William Higinbotham leta 1958 sklenil narediti prvo računalniško videoigro.

Uporabil je analogni računalnik Donner, priključen na osciloskop. Na okroglem zaslonu osciloskopa je bila na dnu zarisana daljša črta, ki je predstavljala tla teniškega igrišča, in na sredi krajša pokončna, ki je predstavljala mrežo. Igralca sta čez mrežo odbijala svetlečo piko, ki je predstavljala žogico. Igrica je bila enostavna, a ne samo obiskovalci, tudi zaposleni na inštitutu so se v vrsti gnetli pred malim 13-centimetrskim zaslonom.

Ko je Higinbotham naredil računalniški tenis, se njegovega pomena ni nihče prav dobro zavedal, kasneje pa so na inštitutu postali ponosni nanj. Leta 1997 so ob petdeseti obletnici inštituta igro rekonstruirali in jo, delujočo s prvotnim analognim računalnikom in osciloskopom, pokazali obiskovalcem.

Na naslovu www.osti.gov/accomplishments/videogame.html si lahko ogledate, kako je bila videti prva videoigra.

Analogni računalnik in osciloskop prve videoigre.

Na zaslonu se spopadejo rakete

Konec leta 1961 so na MIT dobili DECov računalnik PDP-1 in se takoj vprašali, kako novo pridobitev pokazati obiskovalcem. Problema so se lotili Wayne Witanen, J. Martin Graetz in Stephen R. Russell ter ga rešili s prvo vesoljsko strelsko igro Spacewar!, v kateri sta ste igralca vsak s svojo raketo preganjala in obstreljevala po okroglem računalniškem zaslonu, posutem z zvezdami.

Že takrat so ugotovili, da je za igro najpomembnejša igralnost. Igra je bila sprva zastavljena tako, se je spremenila v besno udrihanje po tipki za streljanje in hitro postala dolgočasna. Zato so na sredo zaslona postavili sonce, ki je s svojo težnostjo privlačilo raketi in otežilo manevriranje. Kmalu so dodali tudi pobeg v nadprostor. Če je bil zadetek neizbežen, je lahko igralec uporabil skok v peto dimenzijo in ta ga je v hipu prestavil na drug konec zaslonskega vesolja.

Hitro so tudi ugotovili, da tipkovnica, vgrajena v pult računalnika, ni najprimernejša za družno udrihanje po tipkah, zato so naredili igralni vmesnik. To sicer še ni bila igralna palica, temveč so v leseno škatlico z bakelitnim pokrovom vgradili dva vzvoda, za spreminjanje smeri in pospeševanje, in tipko za streljanje.

Spacewar! je doživel javno predstavitev maja 1962, ob dnevu odprtih vrat na MIT. Obiskovalci so bili navdušeni, igra se je hitro razširila in v ameriških raziskovalnih ustanovah kmalu ni bilo več računalnika, na katerem ne bi bilo tudi Spacewar!

Začetni položaj pri Spacewar!. Zvezde na zaslonu predstavljajo pravo zvezdno nebo. Na levi lahko prepoznate Orion, svetla zvezda tik nad levo raketo je Rigel.

Skica igralnega vmesnika za Spacewar!

Televizijske igre

Nekako v času, ko so se programerji zabavali s Spacewar!, so nastale tudi prve videoigre, ki jih je bilo mogoče igrati na televizorju. Ralph Bear (www.ralphbaer.com) je o njih razmišljal že leta 1951, resneje pa se je z njimi začel ukvarjati 1966. Do leta 1968 je naredil prototipe več različnih enostavnih iger, med katerimi je postal najbolj priljubljen tenis, kasneje bolj znan kot Pong. Bear je izumil tudi strelsko igro, pri kateri je igralec na premikajočo se piko na zaslonu streljal s "svetlobno" pištolo (predelanim svetlobnim peresom).

Bear je delal za podjetje Sanders Associates, ki se je ukvarjalo z vojaško opremo, in interaktivne videoigre so nameravali prodati ameriški vojski. S tenisom naj bi vojaki urili reflekse, strelska simulacija pa je bila sploh napisana z vojsko v mislih. A generalov videoigre očitno niso preveč navdušile, zato so igre prodali izdelovalcu televizorjev Magnavoxu, ta pa jih je leta 1972 uporabil v prvem igralniku, Odysseyu.

Nolan Bushnell

V računalniških igrah so sprva uživali le redki srečneži, ki so imeli dostop do velikih in dragih računalnikov. A tudi to se je kmalu spremenilo. Na prizorišče je namreč v začetku sedemdesetih let stopil Nolan Bushnell. Spacewar! je malce preoblikoval in leta 1971 naredil prvi video-igralni avtomat Computer Space. Ta sicer ni bil taka uspešnica, kot si je želel Bushnell, a dovolj priljubljen, da se je lahko lotil naslednjega projekta. Ustanovil je podjetje Atari, naredil igralni avtomat s Pongom, priredbo Bearovega tenisa, in postal legenda.

Takole je bil videti Pong.

Zvezdne steze

Spacewar! je bila video igra, a sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja marsikateri računalnik še vedno ni imel monitorja, temveč le tiskalniški terminal. Zaradi tega so nastale številne tako imenovane tekstovne igre, prva med njimi pa je bila vesoljska strelska igra, nekakšen Spacewar!, prelit v svet tiskalniškega izpisa; z nekaj spremembami seveda in poimenovan po televizijski nadaljevanki Zvezdne steze (Star Trek), ki je bila med programerji zelo priljubljena. Igralec je vodil vesoljsko ladjo Enterprise v vesolju, sestavljenem iz 8 x 8 "kvadrantov", v njem je moral odkriti klingonsko floto in jo uničiti.

Star Trek je nastal sredi šestdesetih let, verjetno leta 1966 ali 1967, in se hitro širil med takratnimi računalniki. Prilagodili so ga različnim modelom, marsikateri programer pa ga je mimogrede še predelal, dopolnil ali prilagodil svojemu okusu. Deset le po nastanku je kot Super Star Trek postal zelo priljubljen tudi na prvih hišnih računalnikih.

Kot marsikatero klasično računalniško igro lahko tudi Super Star Trek odigrate kar v spletu. Najdete jo na naslovu www.monkeyplay.com/games/trek/.

Lov na wumpe

Med programerji so bile poleg znanstvene fantastike zelo priljubljene tudi fantazijske pravljice za odrasle, s Tolkienovim Hobbitom in Gospodarjem prstanov na čelu. Iz te ljubezni so se rodile prve pustolovske igre. Sprva seveda samo tekstovne. Na zaslonu ali tiskalniškem izpisu je igralec prebral kratek opis svojega položaja, vtipkal ukaz in prebral, kaj se je zgodilo.

Prvo tako igro je leta 1972 napisal Gregory Yob. V Ulovite Wumpa (Hunt the Wumpus ali, krajše, kar Wump) se je igralec prvič v zgodovini računalniških iger znašel v podzemskem blodnjaku. Oborožen z lokom in petimi puščicami, se je potikal po sobanah in iskal skrivnostnega wumpa. V vsaki od sob je dobil nekaj namigov, kaj se skriva v sosednjih, potem pa je moral v eno od njih bodisi vstopiti ali izstreliti puščico. Če je pravilno ugotovil, v kateri sobi se skriva Wump, in je vanjo ustrelil puščico, je zmagal, če pa je v sobo s pošastjo neprevidno stopil, se mu seveda ni pisalo nič dobrega.

Wumpa lahko ulovite na naslovu www.taylor.org/~patrick/wumpus/.

Pustolovščina v gromozanski jami

Lov na Wumpa je bila zelo enostavna igra in pravzaprav sploh ni bila prava pustolovščina, temveč le blodnjak s pošastjo in nekaj ovirami, a programerji so že pisali tudi veliko bolj zapletene.

Stojiš na jasi sredi temačnega gozda.

Na severu in vzhodu je stezica.

Na jasi je koliba.

> vstopi v kolibo

Si v kolibi.

Na tleh leži nož.

Na mizi je ključ.

V kotu je skrinja.

> odpri skrinjo

Skrinja je zaklenjena.

> Vzemi ključ.

...

Takole nekako je bil videt začetek tekstovne pustolovščine. Zgodba se je seveda kmalu zapletla, prikazali so se škrati, pa čarovniki in zle vile, manjkati ni smel niti zmaj.

Prvo pravo pustolovsko igro, Collosal Cave Adventure, znano tudi samo kot Adventure, je leta 1973 v fortranu za DECov računalnik PDP-10 napisal Will Crowther, ljubiteljski jamar in navdušen igralec tedaj še čisto nove in zelo priljubljene družabne igre Temnice in zmaji (Dungeons & Dragons). Igralec je moral v zapletenem blodnjaku podzemskih dvoran in prehodov odkriti zaklad, pri tem pa se izogibati različnim sovražnikom. Kmalu je, predvsem seveda med programerji, postala zelo priljubljena. Podobno kot Star Trek je v tistem času Pustolovščina doživela veliko manjših in večjih izboljšav, saj jo je v duhu, ki bi mu danes rekli "prosti programi", lahko vsakdo po svoje predelal.

Collosal Cave Adventure je bila prva pustolovščina, a že precej zapletena, kar lahko sklepamo tudi iz tega zemljevida.

Vzporedno s Collosal Cave Adventure je nastajala še ena legendarna pustolovščina. Zork je bil sprva prav tako napisan za PDP-10, leta 1979 pa so ga priredili za Tandyjev TRS-80 in naslednje leto še za Apple II. Kasneje so igro priredili še za nekatere druge računalnike, jo prodali kar v milijon primerkih in naredili še številna nadaljevanja. Prve tri dele brezplačno dobite na naslovu www.infocom-if.org/downloads/downloads.html, spletno različico prvega Zorka pa lahko igrate na naslovu www.xs4all.nl/~pot/infocom/zork1.html.

Napisali so še številne tekstovne pustolovščine za tako rekoč vse vrste velikih in malih računalnikov, v različnih programskih (in človeških) jezikih, tu pa omenimo samo še eno od legendarnih - The Hitchikers Guide to Galaxy.

Ovitek Zork I za DOS 2.0

MUD

Leta 1979 je na univerzi v angleškem Essexu Roy Trubshaw na računalniku PDP-10 napisal prvo večigralsko pustolovščino - MUD (Multi User Dungeons). Bila je seveda tekstovna, dogajala se je v podzemskem blodnjaku, od drugih pa se je ločila po tem, da je hkrati lahko igralo več igralcev, ki so se prijavili v računalniški sistem. Rojeno je bilo omrežno igranje.

Radio Študent

Kako hitro se spreminja naše zavedanje pomembnosti spoštovanja avtorskih pravic, lepo kaže primer ljubljanskega Radia Študent, ki je v drugi polovici osemdesetih pred začetkom in ob koncu programa v radijski eter oddajal piratske posnetke najbolj priljubljenih igric. Manic Miner, Atic Atac, Phoenix in še številne druge smo enostavno posneli na kaseto, naložili v Sinclairov Spectrum in uživali.

Grafične pustolovščine

Pustolovske igre so bile sprva samo tekstovne, a če se vam morda zdi, da je bilo branje besedila na zaslonu dolgočasno, se zelo motite. Prav tako, kot se zlahka vživimo v napeto knjigo, smo nekoč tudi ob tekstovnih pustolovščinah z užitkom prebedeli marsikatero noč. Najbolj vneti igralci so še danes prepričani, da je prava pustolovščina le tekstovna, v kateri si lahko vsak sam, kot se mu najbolje zdi, predstavlja pokrajino, po kateri se potika, in nasprotnike, ki jih tam srečuje.

A napredek ni miroval in besedilu so se kmalu pridružile slike. Mystery House je bila leta 1980 prva pustolovščina, opremljena s slikami. Skrivnostna hiša je bila, kar se samega igranja tiče, skromnejša od Zorka in tudi grafika je bila kar se da enostavna, a za tiste čase je vseeno pomenila pravo malo revolucijo.

Za Apple II sta jo napisala zakonca Roberta in Ken Roberts. Boljša polovica para si je izmislila zgodbo, možakar pa je vse skupaj sprogramiral. Podjetje zakoncev Roberts se je imenovalo On-Line, po uspehu Skrivnostne hiše pa sta ga preimenovala v Sierra On-Line.

Sierra On-Line, ena največjih založb računalniških iger, je v naslednjih letih izdala še približno 20 iger za Apple II, leta 1983 pa jo je IBM prosil, naj naredi nekaj takega še za njihov osebni računalnik. V novo igro so vložili za tedaj skoraj neverjetnih 700.000 dolarjev, rezultat pa je bil še ena legenda - King's Quest, prva pustolovščina z animiranimi liki. Prodali so jih skoraj tri milijone in izdali še osem nadaljevanj. Sledile so številne podobne pustolovščine, na primer Space Quest, pa Monkey Island, Indiana Jones, Myst ..., a to pravzaprav ni več zgodovina.

In ko smo že ravno pri pustolovščinah, se spodobi, da omenimo še Kontrabant, slovensko pustolovščino za Spectrum iz leta 1984.

Mistery House, prva pustolovščina, opremljena s slikami.

King's Quest, prva pustolovščina z animiranimi liki.

Igranje domišljijskih vlog

V začetku sedemdesetih let je postala silno priljubljena družabna igra Temnice in zmaji (Dungeons & Dragons). Vsak od igralcev je prevzel eno od vlog (bojevnik, duhovnik, čarodej ali tatič), s svojim junakom je po igralni plošči napredoval z metanjem kocke in v igri izgrajeval svoj lik. Rojeno je bilo igranje domišljijskih vlog in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo nastala prva računalniška priredba.

Za prvenec se potegujeta najmanj dve. Rogue je nastajal konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih na velikih računalnikih z operacijskim sistemom UNIX in bil šele nekaj let zatem prirejen tudi za osebne računalnike. Igralec si svoje vloge tu še ni izbiral, temveč je le izgrajeval svoj lik, cilj igre pa je bil kot pri vseh pustolovščinah - v podzemnem blodnjaku je bilo treba odkriti čarobni amulet in mimogrede pokončati kup pošasti.

Temple of Apshai je nastal leta 1979, sprva za Commodor PET, pozneje pa so ga prevedli še za Apple II, TRS-80 in druge takratne osebne računalnike, ter napisali dve nadaljevanji. Igra je imela že vse lastnosti igranja domišljijskih vlog in bila precej priljubljena, a pravi uspešnici sta postali šele dve drugi tovrstni igri, ki sta nastali skoraj hkrati, Ultima in Wizardry.

a) some food

b) +1 ring mail [4] being worn

----------------------- ########## c) a +1,+2 mace in hand

| +############### d) a +1,+0 short bow

| | e) 28 +0,+0 arrows

---------------+------- f) a short bow

# i) a magnesium wand

# g) a magnesium wand

### ---------------- j) a potion of detect things

--------+---------- | l) a scroll of teleportation

| | #+ --press space to continue--

| | #| | #

| +#######| | ##

| | | +##############

--------+---------- ------------------- #

###### #

------+---------- ######

|...........@..!| #

|...........%...| ---------------- #

|...............| #+ | #######

|...............+#################| | #

|...............| | +###########

----------------- ----------------

Level: 3 Gold: 73 Hp: 36(36) Str: 14(16) Arm: 4 Exp: 4/78

Takole je bila na tiskalniškem izpisu videti igra Rogue.

Prva Ultima

Gospodar temnic

Igre so postajale vedno bolj izpopolnjene. Dungeon Master iz leta 1987 je bil prvi primerek igranja domišljijskih vlog v resničnem času. Ko se je prikazal nasprotnik, je bilo treba začeti udrihati po njem ali pa morda bežati, a časa za premislek in vpis naslednjega ukaza kar naenkrat ni bilo več. Igralec je lahko z likom tudi interaktivno preiskoval okolje in delal s predmeti. Nič več ni bilo treba vtipkati "odpri vrata", temveč jih je lahko z miško kar sam odprl.

Gospodarja temnic so sprva napisali za Atari ST in je bil sploh najbolje prodajana igra za ta računalnik. Kmalu so jo priredili tudi za PC, različica za Amigo pa je bila prva računalniška igra z interaktivnim stereo zvokom - igralec je lahko slišal, iz katere smeri prihaja pošast.

V Dungeon Master se je bilo treba z zmajem spopasti v resničnem času.

Arkadne igre

Takšne in drugačne pustolovščine seveda niso bile edine računalniške igre. Spacewar! in Pong sta bili igri hitrih refleksov, ki se jih je pozneje prijelo ime arkadne igre. Igrali so jih namreč predvsem na igralnih avtomatih v lokalih, ki so jim v Združenih državah pravili zabavišče arkade (Amusements Arcade). Programerji velikih računalnikov so bili v tistih časih nekoliko vzvišeni nad takimi plebejskimi igricami, pa še za igranje v resničnem času takrat računalniki niso bili najprimernejši. Večinoma si je namreč njihov dragoceni procesorski čas delilo več uporabnikov, ki so, vsak za svojim terminalom, lepo v vrsti čakali, da pridejo na vrsto.

Kakor hitro so nastali osebni računalniki, so začeli pisati oziroma prepisovati arkadne igre tudi zanje. A prvi računalniki so bili šibki in predvsem njihove grafične sposobnosti so bile zelo omejene. Kakšen Pong so še zmogli, Space Invaders ali Pac Man pa so bili komaj podobni izvirnikom. A napredek je bil hiter in že igrice, ki smo jih sredi osemdesetih let igrali z "mavrico" ali "štiriinšestdesetko", so bile videti boljše kot na igralnikih, tiste na Amigah in Atarijih pa boljše od najbolj izpopolnjenih igric z igralnih avtomatov.

Iz igralnih avtomatov so v domače računalnike prišle arkadne igre, kakršna je Pac Man.

Tetris

Tetris je legenda, ki je v svet ponesla slavo ruskih programerjev. Leta 1985 si jo je zamislil Aleksej Pažitnov, uslužbenec Računalniškega centra Akademije znanosti v Moskvi. Igro je v pascalu napisal za ruski računalnik Electronica 60, za PC pa jo je predelal takrat 16-letni Vadim Gerasimov. Igra se je leta 1985 hitro razširila po takrat še redkih moskovskih pecejih.

Tetris je kmalu postal znan tudi na Zahodu in za avtorske pravice, ki jih je imela sovjetska akademija znanosti, so se začele potegovati številne računalniške založbe ter se pri tem med seboj zapletle v številne sodne spore. Igralcev pa to seveda ni pretirano zanimalo, kajti pecejevska različica se je v obliki piratskih kopij širila skoraj kot virus in verjetno konec osemdesetih let na vsem svetu ni bilo peceja, na katerem ne bi bilo tudi datoteke tetris.com.

Tetris je verjetno najbolj priljubljena računalniška igra vseh časov.

Navidezni piloti

Leta 1978 je Bruce Artwick napisal prvi Flight Simulator za takrat še sveži Apple II. Današnji mladini bi se zdel prav kamenodoben in navidezno letenje je zahtevalo veliko domišljije, a te takratnim igralcem očitno ni primanjkovalo, saj so bili vsi po vrsti navdušeni. Program je nato kupil Microsoft, z njim pa se je začel trend, ki traja do danes. Flight Simulator je namreč tekoče deloval le na najmočnejših pecejih, zato je marsikdo prav zaradi njega kupil zmogljivejši računalnik. In seveda je vsaka naslednja različica zahtevala še nekoliko zmogljivejši PC.

Flight Simulator 2.0 (1984), 4.0 (1990) in 2004. Napredek je očiten.

Strateške igre

Konec sedemdesetih let so imele nekatere tekstovne pustolovščine na velikih računalnikih že posamezne strateške elemente, a verjetno prva povsem strateška igra je bila Utopia, ki jo izdal Mattel leta 1981 za svoj igralnik Intellivision. V njej ste se znašli v vlogi poglavarja otoškega ljudstva, za katerega ste morali skrbeti in ga varovati pred nevarnostmi.

Prva vojaška strateška igra za osebne računalnike je bila The Battle of the Bulge leta 1982. Sledile so številne druge, vojaške in bolj miroljubne, med katerimi omenimo le nekatere najpomembnejše. M.U.L.E. iz leta 1983, v kateri so štirje igralci hkrati kolonizirali planet Irata, je bila prva večigralska strateška igra in ima še dandanes veliko zvestih igralcev. Zelo priljubljena je bila Elite, legendarna vesoljsko-trgovska igra iz leta 1987. Leta 1989 je igralce zasvojil prvi SimCity, leta 1991 pa še slavna Meierjeva Civilization. Obe igri sta dobili številna nadaljevanja in še številnejše posnemovalce, ki jih z veseljem igramo še danes.

V Utopiji, eni prvih strateških iger, smo vladali otoku.

Prepovedano za mladino

Letos je javnost razburil seks v igri Grand Theft Auto: San Andreas, a to seveda ni bilo prvič, da so se čistuni spravili na to ali ono računalniško igro. Prva igra, ki se je znašla na črnem seznamu, je bila leta 1976 Death Race 2000. Howell Ivey jo je napisal za podjetje Exidy, zamisel zanjo pa je dobil v istoimenskem filmu, ki ga je leto prej posnel znani režiser drugorazrednih filmov Roger Corman. V igri je bilo treba z avtomobilom povoziti čim več pešcev in to je seveda takoj vzbudilo obilo zgražanja. Igro, ki je bila takrat napisana samo za igralne avtomate, so morali zaradi protestov zaskrbljenih staršev kmalu umakniti iz prometa. V zabavni igrici Leisure Suite Larry - The Land of the Lounge Lizards iz leta 1987 ni bilo omembe vrednega nasilja, a je bilo zato v njej nekoliko več gole kože in nanjo se je usul plaz obtožb, da kvari nedolžne otročiče. V resnici so bili tako prvi Leisure Suite Larry kot njegova številna nadaljevanja prav nedolžne igrice, resda polne malce bolj kosmatega humorja in z oblinami obdarjenih ter pomanjkljivo oblečenih lepotic, a pohujšale bi lahko le najbolj zadrte puritance. Kot zanimivost omenimo, da so v igri takrat prvič uporabili tako imenovano šefovsko tipko (boss key), ki je v hipu zbrisala sliko z zaslona, da bi šef, ali mati, ne videl(a), kaj nas je tako prikovalo pred računalnik.

Leisure Suite Larry je razhudil moraliste.

Prince of Persia

Dobrih petnajst let mineva, odkar je na osebnih računalnikih vladal Perzijski princ. V osnovi klasična ploščadna igra, kakršnih smo videli že nič koliko, se je od drugih ločila po neverjetno gladkem premikanju likov za tiste čase. Avtor Jordan Mechner si je pomagal s posnetki svojega brata in na njihovi podlagi narisal na stotine sličic, te pa potem prelil v gladko animacijo. Vse skupaj je trajalo kar štiri leta in leta 1989 je bil Prince of Persia končno nared.

Igro je najprej napisal za Apple II, a je bil ta takrat že v zatonu, in je pravi uspeh doživela šele, ko so jo priredili za PC. Vsega skupaj so jo prodali okoli 2 milijona izvodov in dandanes jo najdemo na vseh seznamih najbolj priljubljenih klasičnih računalniških iger.

Prince of Persia je zaradi svoje priljubljenosti povzročil nastanek novega igralnega žanra - akcijskih pustolovščin. Iger torej, v katerih glavni lik teka po takem ali drugačnem blodnjaku prostorov, rešuje uganke, ki mu omogočijo prehod v nove prostore, in se mimogrede še spopada s številnimi sovragi.

Prince of Persia je navduševal s tekočo animacijo.

1989

Leto 1989 je bilo prelomno za razvoj računalniških iger. Poleg Perzijskega princa so tisto leto izdali prvo igro na CD-ROMu (The Manhole) in prvo igro v ločljivosti VGA, pri Creativu pa so na trg poslali prvi Soundblaster, ki je omogočil, da je PC postal najboljši računalnik za igre.

Obračun v blodnjaku

Programerji v Yantx F/X so leta 1987 izkoristili priključek MIDI Atarija ST za prvo večigralno strelsko igro MIDI Maze. S priključkom, ki je bil sicer namenjen priključevanju elektronskih glasbil, je bilo mogoče povezati do 16 računalnikov v malo igralno omrežje. Liki, ki so še najbolj spominjali na tiste iz Pac Mana, so se lovili in streljali po trirazsežnem blodnjaku. Zamisel skratka, ki so jo kasneje uporabili v Doom, Quake in še marsikje.

MIDI Maze je bila prva večigralska prvoosebna strelska igra.

Wolfenstein 3-D

MIDI Maze je ostala v krogu med seboj povezanih Atarijev razmeroma neznana igra, zato pa je leta 1992 pravo malo revolucijo v igranju zanetil Castle Wolfenstein 3-D. V vlogi stotnika Williama J. Blazkowicza, med prijatelji in soborci bolj znanega kot B. J., ste se znašli zaprti v kleti nacističnega dvorca Wolfenstein. Na začetku oboroženi samo z nožem in pištolo, ki ste ju odvzeli neprevidnemu ječarju, ste se morali prebiti iz dvorca in mimogrede dobiti še načrte za nemško operacijo Eisenfaust. Malenkost.

Id Softwarova igra je postala silno priljubljena, igralcem, do takrat povsem nevajenim podobnih trirazsežnih iger, pa se je zaradi hitrega in tekočega premikanja slike pogosto kar zvrtelo v glavi. Opozorilo pred vrtoglavico je bilo zapisano tudi v spremnem besedilu, zaradi krvavih prizorov pa so igro odsvetovali mlajšim od 13 let. A ti prizori so dandanes videti povsem nedolžni, saj razen nekaj rdečih pik, ki so predstavljale kri smrtno zadetih Švabov, ni bilo videti ničesar.

Wolfenstein je bil prvi in ima še danes številne zveste privržence, sledila pa mu je prava poplava podobnih iger, z Doom in Quake na čelu, ki še do danes ni usahnila. A s tem smo pravzaprav prišli do današnjih dni in do konca našega zgodovinskega potepa.

Wolfenstein je pradedek vseh sodobnih strelskih iger.