Kot da smo leta 2003
Ta mesec smo bili poplavljeni s črvom, ki se je širil na način, za katerega smo mislili, da smo ga izkoreninili že pred davnimi leti. Kot da smo spet leta 2003, je zapisalo protivirusno podjetje F-Secure.
Črv WannaCry se je v nekaj dnevih razširili v več kot 100 držav in 100.000 računalnikov, s šifrirnim virusom so bila okužena velika podjetja (pri nas vsaj Revoz), bolnišnice in, v Veliki Britaniji, kar celoten zdravstveni sistem. Računalniki so postali neuporabni, datoteke v njih so bile zašifrirane, virus pa je za odklep zahteval odkupnino okoli 300 dolarjev v bitcoinih. Navajeni smo že, da šifrirni virusi zadnjih let posel zelo obvladajo, zato je odklenitev brez ključa, ki ga pošljejo napadalci, bolj ali manj nemogoča, in tudi tokrat je bilo tako. Ponudila se je sicer delna rešitev, ki dešifrirni ključ poskuša dobiti neposredno iz pomnilnika, a je le redko uspešna. Vse torej kaže, da je WannaCry nadvse uspešen virus. Pa je res?
Raziskovalci, ki so ga poskušali razbrati, trdijo popolnoma nasprotno. WannaCry je zelo površno napisan črv, očitno je, da so ga sestavili »hekerji« z zelo malo kilometrine. Videti je, kot da so le uporabili programsko kodo za izkoriščanje razpoke v Windows, ki jo je hekerska skupina Shadow Brokers ukradla iz strežnikov ameriške agencije NSA, jo sparili z nekaj kode, ki poskrbi za samodejno širjenje, in ji prilepili še ločeno »orožje« v obliki virusa za šifriranje datotek v okuženem računalniku. Za slednje so celo »pozabili« sprogramirati avtomatski sistem za komunikacijo s šifriranimi računalniki in predvsem za odklepanje računalnikov po prejetem plačilu odkupnine. Raziskovalci menijo, da so prav zaradi tega »zaslužili« le borih 70.000 dolarjev, saj so okuženi nehali plačevati odkupnino, ko se je razvedelo, da tisti, ki so plačali, dešifrirnega ključa kljub plačilu niso prejeli. In, ne nazadnje, to, da je raziskovalec v kodi črva brez težav našel zapisano spletno stran, ki širjenje ustavi, in tako širjenje tudi dejansko ustavil, vsekakor kaže na, no …, vsaj površnost.
Kako je torej takim amaterjem, ki so sedaj skoraj zagotovo panični, saj so se jih zaradi povzročene škode lotile vse policije sveta, sploh uspelo s tako globalno okužbo? No, v resnici so imeli le srečo. Srečo, da se je ameriška država že pred časom odločila neodkrite programske vrzeli v operacijskih sistemih (t. i. luknje »zero day«) uporabljati kot orožje, srečo, da je njim to orožje nekdo izmaknil (to je nedvomno lažje, kot izmakniti pravo orožje, denimo, rakete Tomahavk, kot je opomnil kar sam Microsoftov predsednik), srečo, da je po svetu še veliko računalnikov z Windows XP, ki ne prejemajo več Microsoftovih popravkov, in srečo, da to orožje deluje tako, da se je moč z njim na nepokrpane računalnike povezati prek omrežja, prek vrat 445. Spomnimo se, to je način širjenja, ki ga je zelo uspešno izkoristil že črv Blaster – leta 2003! Razlika je le v tem, da je Blaster okuženim računalnikom zapovedal »obstreljevanje« spletne strani windowsupdate.com, WannaCry pa ima bolj sebične, denarne cilje. Se torej nismo že leta 2003 naučili, da so požarni zidovi nekaj, kar omrežja in računalniki enostavno morajo imeti in pika?
Se nismo že leta 2003 naučili, da so požarni zidovi nekaj, kar omrežja in računalniki enostavno morajo imeti in pika? Kot kaže, ne.
Kot kaže, ne. Slovenski strokovnjaki sicer pravijo, da so bili slovenski računalniki tokrat med najmanj okuženimi, saj imajo internetni ponudniki še iz tistih časov blokiran promet na kar nekaj vratih TCP in UDP, toda drugod po svetu to očitno ne drži. Omrežja so si prek vrat 445 mirno posredovala napadalno kodo, vsak tako okužen računalnik pa je nato mirno okužil vse računalnike v krajevnem omrežju, kjer delovne postaje požarnega zidu praviloma sploh nimajo. Pa bi ga morale imeti, četudi so v varnem okolju krajevnega omrežja, saj lahko to hitro postane tudi nevarno. Vsak računalnik bi moral imeti vklopljen požarni zid, ki bi preprečeval ves vhodni promet, razen iz smeri nadzorne postaje in domenskega strežnika. Vsak strežnik bi moral biti le strežnik in bi vhodni promet, razen izjemoma, moral zavračati. V primerih, ko je tak sistem nemogoče vzpostaviti, pa bi bilo treba računalnike in strežnike, ki se med seboj neomejeno pogovarjajo (npr. starejši nadzorni sistemi v bolnišnicah), omejiti v ločenem omrežju. In, seveda, požarni zidovi podjetij in organizacij bi morali imeti blokiran promet na vseh vratih, ki niso res nujno potrebna.
In še zadnji, nujni nasvet? Imeti je treba varnostno kopijo vsega, kar imamo v računalnikih. Ravno včeraj sem prejel obupan klic upravitelja, ki je po okužbi z WannaCry »ugotovil«, da nima varnostnih kopij. Kaj sem mu lahko v tem primeru svetoval? Prav nič. Svetoval bi lahko le njegovemu šefu, da ga zamenja. Varnostne kopije so pač prvo, za kar mora upravitelj poskrbeti v podjetju.
Mimogrede, morda bi lahko podobno svetovali tudi upravitelju vrhniškega podjetja Kemis, ki je ostal brez varnostne kopije podatkov o tem, katere nevarne snovi so v podjetju sploh imeli shranjene …
