Komentar - »Mladi obvladajo«
Pred časom smo se v neki družbi pogovarjali o tem, ali bi se, seveda s trenutnimi življenjskimi izkušnjami, ponovno odločili za enako karierno pot, kot smo se, oziroma ali bi kaj spremenili.
V manjšini sva bila le dva, ki ne bi ničesar spremenila. Poleg mene, torej IT-jevca, je bil to še kolega, ki je programer. Na straneh Monitorja se sicer večkrat pritožujem, nad marsičim, a pod črto moram priznati, da mi je ta poklic res všeč. Že 20 let sem v njem in res ne vem, ali bi kaj spremenil.
O tem pogovoru sem ponovno razmišljal, ko je pred kratkim kolega, prav tako IT-jevec, zasluženo praznoval odhod v pokoj. Poklic IT-jevca je ravno dovolj mlad, da do resne menjave generacij v resnici še ni prišlo – počasi pa se vendarle le začenja. (Seveda sem ob tej izjavi malce preskočil staroste IT-ja, ki so se ukvarjali še z IBM 360 in s podobnimi 'zverinami', tako da se oproščam.) Kar pa me res zanima, je, kako se bo ta poklic, pravzaprav celotno IT-področje, spreminjal še naprej.
Kadarkoli se pogovarjam z odgovornimi v podjetjih IT, vsi povedo, da je kadra premalo. Nekdo mi je pred leti omenil, da ima premalo ljudi že za to, da bi »nameščali nadgradnje na strežnikih«, kaj šele za vse ostalo. Veliko podjetji je resno omejenih, ker nimajo dovolj kadra, da bi se lotila kakega resnejšega projekta.
Hkrati pa od ljudi, ki niso v tem svetu, slišim modrovanja, da »mladi obvladajo tehnologijo«. Češ, vse se bo uredilo, ker zna petletni otrok vihteti Instagram in Tiktok in ker je večina osnovnošolcev stalno prilepljenih na svoj telefon.
Ne, mladi v resnici nimajo pojma o tehnologiji. Nikoli ga niso imeli, nikoli ga ne bodo imeli. Vsaj a priori ne, torej kot neko privzeto dejstvo, da mladost čarobno vliva določeno znanje.
To je podobno, kot da bi trdili, da je nekdo, ki že 40 let vozi avto, dober voznik. Ali celo, da, spet ker ima toliko izkušenj z vožnjo avtomobila, razume, kako ta avtomobil deluje, in bi znal celo kaj popraviti. Če se znajdeš na Instagramu ali najdeš vse skrite zmogljivosti pametnega telefona, ne pomeni, da razumeš karkoli od tega, kar se dogaja v ozadju. Obstaja denimo zanimivo vprašanje, ki je namenjeno razgovorom za zaposlitev v IT: »Kaj se zgodi, ko v brskalnik vpišemo ime spletne strani?« Od najosnovnejše obrazložitve, kjer se dotaknemo ideje o poizvedbi DNS, lahko pridemo do razlage o tem, kako stisk tipke na tipkovnici zaključi tokokrog in kako elektronika, vgrajena v tipkovnico, to javi 'računalniku' oziroma 'operacijskemu sistemu'. Pri čemer sploh še nismo razdelali, kaj pomeni 'računalnik' s svojimi trilijoni tranzistorjev na množici rezin silicija, in kaj 'operacijski sistem' s svojimi milijardami vrsticami programske kode. Da o strojnem jeziku (ne zbirniku!) sploh ne govorim.
Mladi v povprečju nimajo pojma o tehnologiji. Nikoli ga niso imeli, nikoli ga ne bodo imeli.
Ideja, da bomo otrokom potisnili tehnologijo v roke, in se tolažili, da bodo tako in tako s tem živeli in se morajo to naučiti uporabljati, je povsem zgrešena. Širša družba tehnologijo dojema kot nekaj privzetega in nedvomno tega ne zna ceniti. Hkrati se, kar me še bolj moti, ob vsakem mogočem koraku zmrduje nad novostmi in napredkom. Ena klasičnih, ki jih poslušam že dve desetletji, je, kako »nam Google/Microsoft/kdorkoli že bere maile«. Če bi tovrstni pritoževalec sploh razumel, koliko enega dela je zadaj, da sploh funkcionira sistem, po katerem v njegov žep sploh prileti tisti e-mail!
Opažam tudi, da smo IT-jevci med najbolj striktnimi starši, kar se tiče dostopa in odnosa do tehnologije. Mogoče se zavedamo, da dejstvo, da smo se znašli v tem poklicu, ni posledica tega, da nam je nekdo nekoč omogočil dostop do tehnologije. Seveda, brez tega ne gre, ampak bolj pomembno je to, da smo se navdušili nad nečim do te mere, da nas je zanimalo – kako deluje in kaj lahko s tem naredimo.
Najboljši način, da mlade navdušimo nad tehnologijo, ni, da jim pred obraz pomolimo Instagram, Snapchat in Tiktok, ampak, da v njih vzbudimo navdušenje in vedoželjnost. Nad svetom okoli nas. Najboljše igrače niso telefoni, zaradi katerih nam bodo dali v restavraciji mir. Najboljša igrača je domišljija, s katero običajna palica postane lok, vrtalni stroj, lopar za tenis, cestna zapornica, jambor in še kaj.
Začel sem s tem, da mi je ta poklic res všeč in si ne predstavljam, da bi počel kaj drugega. A res se sprašujem, kakšna je njegova prihodnost. Kadra je malo, odnos družbe do tehnologije je žalosten. No, osebno bom že nekako, službo bom imel, tako ali drugače. Mogoče bom komu urejal strežnike v oblaku, mogoče bom 'šraufal' napajalnike in pogone. Morda pa se bom le znal nadpovprečno dobro pogovarjati s sistemi umetne inteligence. Tako bom vsaj koristno uporabil obstoječe izkušnje s končnimi uporabniki. 😉
