Ko blogi zarjovijo

Objavljeno: 29.1.2008 12:25 | Avtor: Domen Savič | Kategorija: Preizkusi | Revija: Januar 2008

Če so govorice o skupnem mediju blogov, ki se mu reče blogosfera, večino časa neutemeljene, saj si posamezni blogerji bolj prizadevajo za lastno prepoznavnost, pa blogerje ob posebnih dogodkih kljub vsemu ovije skupinski duh spleta in poročanje o enem dogodku se pojavi po vsem svetu, blogerji pa praviloma v svoje zapise vstavljajo še povezave do zanje najbolj vročega vira te novice.

Technorati, nekakšen blogerski google, že več let meri "priljubljenost" posameznih dogodkov in število odzivov po svetovni blogosferi. Tako lahko vidimo, da so leta 2006 blogerje najbolj razburile ameriške volitve, spopadi v Libanonu, rudarska nesreča v rudniku severne Virginije, leta 2005 pa eksplozije na londonski podzemni železnici, hurikan Katrina in cunami v Indijskem oceanu. Leta 2007 so pisce spletnih dnevnikov najbolj spodbodle priprave na ameriške predsedniške volitve ter objava fotografij gole tekmovalke zelo priljubljenega resničnostnega šova "Ameriški idol".

Umaknjena fotografija!

Pisci spletni dnevnikov so v libanonski krizi posredovali tudi kot medijski psi čuvaji. Ko je agencija Reuters objavila fotografijo gorečega Libanona, so pisci in fotografi opazili, da se je nekdo več kot očitno igral s programom za obdelovanje fotografij. To se je videlo na stebrih dima, ki so se vili iz gorečega mesta. Tako so spletni dnevniki prvi poročali o ponarejeni fotografiji in pozneje dosegli, da je Reuters fotografijo umaknil iz svoje ponudbe.

Glasni tudi pri nas

"Res je, da gre večinoma za dogodke, povezane z Združenimi državami Amerike, a to ne pomeni, da druge nacionalne blogosfere nimajo poročil o dogodkih, ki so zelo pomembni za posamezno državo, pokrajino ali mesto," poudarja bloger in komunikolog Mitja Mavsar.

Ko so jeseni leta 2007 poplave prizadele občino Železniki in okolico, je pisec spletnega dnevnika Uroš Gruber ustvaril spletno stran "Poplave 2007", na kateri je pisce spletnih dnevnikov pozval, naj po svojih močeh prispevajo za prizadete v poplavah. Odzvalo se je več kot sto piscev spletnih dnevnikov, ki so v svojih dnevnikih objavljali tudi povezave do spletnega mesta Poplave 2007 in tako še povečali vidljivost spletnega mesta.

Tudi v Sloveniji se lahko pohvalimo s kar nekaj "aferami", ki so jih odkrili blogerji, pozneje pa prevzeli tudi klasični množični mediji. Med prve sodi javni govor nekdanjega poslanca Ruparja, ki je v Tržiču ob odprtju prenovljene ceste zbrano občinstvo med drugim nagovoril z besedami: "Tistega pa, ki je govoril o kavbojskem ljudstvu v Tržiču, ki je govoril o ljudeh, ki se pretepamo, ki je protagonist bivše vlade in se gre novinarja, naj najprej sezuje Pekove čevlje in pride v Tržič, če si upa! In naj pred mano ponovi besede, ki jih je izrekel, in videl bo, kako moja pest vžge po gobcu!"

Amaterski videoposnetek je avtor z vzdevkom Glas Tržiča najprej objavil v spletnem dnevniku, nato pa je posnetek zakrožil po spletu, prevzele so ga tudi večje medijske hiše in ga uvrstile bodisi v svoje tiskane ali elektronske izdaje, vse skupaj pa je nazadnje dodatno okrnilo ugled takratnega župana Tržiča. V podobni zagati se je na drugi strani sveta znašla kandidatka za županjo mesta New Orleans, ki se je po rušilnem hurikanu Katrina v podporo prebivalcem prestolnice Louisiane slikala v značilni francoski četrti New Orleansa. Toda blogerji so brž ugotovili, da se je Kimberly Williamson Butler pravzaprav slikala v zabaviščnem parku Disneyland, kjer stoji posnetek francoske četrti.

Bes blogosfere so na svoji koži izkusili tudi hrvaški politiki, saj so uporabniki v spletu secirali pogovorne oddaje, najbolj pa so se znesli nad notranjim ministrom Ivico Kirinom, ki se mu je v neki televizijski oddaji zareklo in je znane spletne dveri YouTube preimenoval v Jubito. Hrvati so ponoreli, že naslednji dan se je posnetek znašel v spletu, registrirana pa je bila tudi domena Jubito.com. Tudi predsednik stranke SDP, Zoran Milanović, je zaradi svojega televizijskega nastopa, na katerem je na več vprašanj odgovoril s preprostim "Ne vem", postal zvezda dveri YouTube, na katerih so ga uporabniki neusmiljeno secirali.

"Ko gre za politične afere, se blogerji organizirajo s skoraj svetlobno hitrostjo, še posebej pa je to vidno tam, kjer je blogerjev na 1000 prebivalcev zelo veliko," trdi diplomirana politologinja Barbara Kvas, glavna urednica dveri E-demokracija.si. Lani je po podatkih inštituta Pew pisalo spletni dnevnik skoraj 12 milijonov odraslih Američanov, bralo pa je bloge skoraj štirideset odstotkov (57 milijonov) ameriških uporabnikov spleta. V Sloveniji podjetje Valicon na podlagi ankete ocenjuje, da je piscev približno šest odstotkov vseh slovenskih uporabnikov, bralcev pa okrog triinštirideset odstotkov.

Najodmevnejši slovenski dogodek v zvezi z mobilizacijo blogerjev se je v nedavni preteklosti zgodil s kolumnistko Mojco Mavec. Prek spletnih dnevnikov se je namreč kot požar razširila vest, da Mojca Mavec, takrat še hišna blogerka siolovega Blogosa, svoje avtorske kolumne prepisuje iz nemških revij. Da bi bilo še huje, so zgodbo povzeli klasični mediji, vse skupaj pa se je končalo z izgubo kolumnistične službe. "Blogi za medije niso konkurenca, temveč odlična priložnost za zgodbe, ki bi jih morda zgrešili," pojasnjuje urednik spletne redakcije Dnevnika, Milan Slana.

Povprečje - površinskost

"Kljub vsemu mislim, da v Sloveniji trenutno še ne moremo govoriti o nacionalni blogosferi, saj si večina blogerjev prizadeva za čim večjo branost lastnih prispevkov, medtem ko kakega večjega sodelovanja med posameznimi pisci dnevnikov ni zaslediti," pojasnjuje Slana in nadaljuje, da bi morali blogerji in klasični množični mediji sodelovati. "Zgodbe postanejo odmevne šele, ko jih potrdijo časopisi," trdi Slana, ki v blogih kljub vsemu vidi določeno prednost. "Blogerji se zgodb večino časa lotevajo površno, a so za novinarje hvaležen nabor vsebin, ki se lahko s pravim novinarskim pristopom razvijejo v pravo zgodbo," zaključuje Milan Slana.

Tomasz Pirc, svetovalec za področje interaktivnih medijev in uporabniške izkušnje, se strinja s Slano. "Generiranje lastne vsebine zahteva določeno mero virov: časa, energije, včasih tudi denarja. Pri nas smo trenutno nekako na sredi poti med imeti blog in objavljati (karkoli in čim bolj pogosto). Zato se večina blogov ukvarja bodisi s povzemanjem novic iz drugih medijev (tudi blogov) ali pa gre za izražanje lastnih stališč. Z nobenim od teh načel ni nič narobe, a za nobeno ni treba ravno veliko energije. To pa blogerjem ustreza. In ker ni resne konkurence, oziroma je mogoče zaenkrat s povprečno vsebino dosegati solidne rezultate, (nikoli) ne stopijo koraka naprej. Uporabiti neko temo za izhodišče, potem pa vsaj nekaj dni posvetiti pridobivanju informacij (pa ne samo v spletu) in oblikovanju sklepov, je preveč zamudno. Predvsem pa (še) ne daje rezultatov, ki bi - po mnenju povprečnega pisca spletnega dnevnika - odtehtali vloženi trud," meni Pirc, ki Slani kljub vsemu nasprotuje glede obstoja skupnosti blogerjev. "Skupnost zagotovo je. Dokaz za to je obstoj (interesnih) skupin. Še bolj pa se skupnost vidi iz raznih bolj ali manj uspešnih pobud. Na primer iz poskusa priprave kodeksa, pa več poskusov preboja v druge medije ali pa odziva na prispevke o blogosferi v drugih medijih ...," trdi Pirc, ki poudarja, da se bo prava moč spletne skupnosti še pokazala. "To, da je o vsaki od teh tem cel spekter različnih stališč, ne pomeni, da skupnosti ni ali da ni "prava", temveč kvečjemu to, da je motivov toliko, kot je blogerjev. Torej tako kot v vsaki drugi skupnosti. Prepričan sem, da se bo prava moč (sodelovanje) pokazala šele takrat, ko bo imela v določeni zgodbi velika večina isti motiv," meni Pirc.

Večji trg, glasnejši blogerji

Diametralno nasprotje slovenski "blogosferi" pa najdemo v tujini. Zaradi veliko večjega trga in kulture medijev se spletni dnevniki vse bolj postavljajo v vlogo še enega psa čuvaja, ki poleg klasičnih množičnih medijev opozarja na nepravilnosti in napake oblasti ter podjetij. Veliko svetovno znanih podjetji se je namreč tako ali drugače znašlo v gobcu blogov, ki so kritizirali njihovo nepošteno oglaševanje ali napake v proizvodnji. Eden najbolj znanih primerov je ameriška trgovinska veriga WalMart, ki je nekaj časa zavajala javnost z lažnim spletnim dnevnikom družine, ki naj bi se z avtodomom vozila po Združenih državah in prenočevala zgolj na parkiriščih trgovinskih centrov WalMart. Ko se je v blogosferi razvedelo, da je vse skupaj samo oglas za trgovinsko verigo, so avtorji blog hitro zaprli in izbrisali. Podobno se je zgodilo podjetju Sony, ki je prek spletnega dnevnika "All I want for xmas is a psp" (Vse, kar si želim za božič, je PSP) skušalo povečati prodajo svoje konzole. Dnevnik naj bi pisala dva mladoletnika, v njem pa sta popisovala načine, kako prepričati starše, naj jima za božič kupijo igralno konzolo. Na žalost (ali srečo) so uporabniki hitro ugotovili, kam pes taco moli, in Sony se je zapletel v dolgotrajno pojasnjevanje, na koncu pa blog zbrisal. Podobno se je opekla Toyota, ki je v lažnem spletnem dnevniku objavila posnetke svojega prototipa med testno vožnjo, ki naj bi jih posnel neki najstnik. Tudi tokrat so blogerji hitro opazili, da bi se moral najstnik za spektakularne posnetke drvenja avtomobila zelo potruditi, najprej z vsaj petimi mobilnimi telefoni, ki bi dogajanje snemali z različnih kotov, potem pa še z natančno montažo posnetkov.

Blogerji pa se iz kritičnih bralcev lahko zelo hitro spremenijo v ustvarjalce novic. Eno najbolj znanih sodelovanj med velikimi medijskimi hišami in blogi je bilo leta 2005, ko je britanski BBC ljudi, ki so bili ujeti na podzemni železnici, pozval, naj pošljejo svoje fotografije, medtem ko so novinarji kot vir informacij navajali tudi blogerje, ki so o tem napadu pisali ali mu celo prisostvovali. Podobno se je zgodilo tudi v Libanonu, kjer so blogerji o naravni katastrofi razlitja nafte poročali več dni, preden je celoten dogodek dosegel medije.

Anonimnost je prednost

"Blogi imajo pred klasičnimi mediji določeno prednost, saj se blogerjem ni treba pred objavo posvetovati z uredniki, hkrati pa jim ni treba skrbeti za formo in žanr besedila," pojasnjuje politologinja in blogerka Karmen Špiljak. "Kljub temu je to dvorezen meč, saj informacije v spletnih dnevnikih niso vedno preverjene, bloganje pa je za nekatere zelo čustven in ne racionalen proces."

Špiljakova meni, da s spletnimi dnevniki v Sloveniji ni mogoče vplivati na javno mnenje, da torej blogi so relevanten vir informacij, kljub temu pa je treba pisanju in obveščanju posvetiti čas in voljo. "Ključna je vsebina in natančnost," ocenjuje Karmen, ki meni, da je največji problem pomanjkanje kakovostne vsebine. "Ljudje so preveč splošni in le redki so primeri, ko se bloger posveča točno določeni temi in jo zelo natančno obdeluje," poudarja Špiljakova.

Eden redkih slovenskih blogerjev, ki si je za svoje kritično opazovanje in opozarjanje izbral svojo občino, prihaja iz Mežice. "Pomena blogov se premalo zavedajo naši politični veljaki, od poslancev, občinskih svetnikov do, ne nazadnje, županov," pojasnjuje Mežičan, ki svojega imena noče objaviti v medijih. "Anonimnost ti omogoča določeno svobodo izražanja, saj se dejansko lahko greš ples v maskah. Daje ti svojevrstno zaščito pred javnostjo, a te kljub vsemu na neki način tudi omejuje, saj zaradi skrivanja identitete ne moreš priti do vseh informacij," nadaljuje. Vseeno poudarja, da so krajevni blogi ključnega pomena za razvoj kritične javnosti.

"V prispevkih sem opozarjal na številne težave in ovire, nekatere so seveda odpravili. Tako so odpravili oviro za dostop invalidov do pokopališča, kar je bilo tudi objavljeno v časniku Večer. Potem sem pisal tudi o nevarnosti, ki je pretila otrokom pri Narodnem domu, kjer ni bilo ograje in bi lahko kak otrok padel v reko Mežo, a so po objavi posta v blogu in časniku Večer to zadevo takoj uredili," je ponosen na svoje dosežke.

Tudi Jure Mesarič, urednik spletnega dnevnika Drugi Dom, ima podobno izkušnjo z vplivanjem na javno mnenje. "Lahko rečem, da sem v nekem trenutku postal osrednja informacijska točka za vse, kar je bilo povezano s trgovsko verigo Lidl," se nasmehne Mesarič, ki je v svojem dnevniku objavil nekaj zapisov o kritičnih razmerah v trgovinah Lidl. "Najprej se na zapise ni nihče oziral, potem pa se je, po mojem mnenju zaradi iskalnikov, v dnevniku začela odvijati burna razprava med zaposlenimi, bodočimi zaposlenimi in vodstvenim kadrom, ki so pojasnjevali vsak svojo plat zgodbe," pojasnjuje Jure. Zapisi so prejeli več sto komentarjev, Mesarič pa meni, da je tako z blogom prispeval k vzpodbujanju razprave v slovenskem medijskem prostoru. "Nekaj časa je bil moj spletni dnevnik na Googlu prvi zadetek v zvezi s to tematiko, potem pa so temo prevzeli tudi klasični mediji in jo tako še bolj postavili v ospredje," poudarja.

Odmev in ne krik

Poglavitno prednost spletnih dnevnikov v primerjavi s klasičnimi množičnimi mediji vidi Mesarič v manku političnih in ekonomskih pritiskov, ki pestijo slednje. Kljub vsemu se strinja z urednikom spletnega Dnevnika, Milanom Slano, da morajo spletni dnevniki skoraj nujno dobiti odmev v klasičnih medijih, če hočejo vplivati na javno mnenje. "Težava pri slovenskih blogih je predvsem v tem, da večino časa delujejo kot odmev množičnih medijev in ne kot izvirni krik," meni Mesarič.

Medijski analitik Lenart Kučić potrjuje to tezo in opozarja, da je treba biti pri informacijah, dobljenih s pomočjo spletnih dnevnikov, previden, tako kot je v navadi pri klasičnih novinarskih virih. "Spletni dnevniki so nekakšna črna škatla, pri kateri velikokrat ne veš točno, kdo je informacije posredoval, oziroma kdo je vir," pojasnjuje Kučič in nadaljuje: "Tudi če pogledamo številke branosti, bomo hitro ugotovili, da ljudje novice še vedno večinoma dobivajo iz klasičnih medijev in da celo dogodki, ki so primarno povezani s spletnimi dnevniki, pridobijo na veljavnosti, ko jih potrdijo klasični množični mediji." Lenart kot zgled navaja ameriški predvolilni videospot, objavljen na strežniku YouTube, v katerem neznana manekenka izpoveduje ljubezen do kandidata Baracka Obame. "Za ta videospot je večina ljudi izvedela šele, ko se je pojavil v klasičnih medijih, medtem ko je avtor videospota ostal bolj ali manj neznan," opozarja Kučič.

Premajhna kritična masa

Očitno je res vse odvisno od uporabnika, saj brezplačnih spletnih aplikacij, s katerimi si lahko posameznik ustvari svoj medij, res ne primanjkuje. Od brezplačnih strežnikov za fotografije, filmskih in zvočnih posnetkov do blogerskih časopisov in imenikov, v katerih si lahko na enem mestu preberete poročila več sto blogerjev - vse to daje ljudskemu mediju blogov moč in vpliv. Dodatno pomoč predstavlja možnost nagrajevanja zapisov na posameznih blogerskih agregatih, ki posledično dlje časa ostanejo bolj vidni. Kljub temu pa slovenske blogosfere po mnenju skrbnikov treh največjih blogerskih agregatov pri nas sourejanje vsebin ne zanima preveč.

Robert Klinc, avtor blogerskega agregata Slovenski blogi, opaža, da se ljudje dodatnih funkcij na njegovem agregatu ne uporabljajo. "Zdi se mi, da je baza ljudi, ki v Sloveniji glasujejo, enostavno premajhna, da bi rezultati lahko predstavljali dejansko stanje. Prav tako menim, da lahko samo sam zase ocenim, kaj mi je všeč, zato v ocenjevanje ne verjamem in ga na SloBlogih tudi ni," nadaljuje Klinc, ki opaža, da ljudje ocenjujejo bloge iz različnih vzgibov. "Kot vedno imamo ljudi, ki bi radi imeli vpliv in odločali, in druge, ki jim je vseeno. Žal je ponavadi tako, da tisti, ki bi radi odločali, glasujejo, drugi, ki jih je po moji oceni precej več kot prvih, pa ne. Poleg tega se v Sloveniji pogosto dogaja, da ljudje glasujejo na podlagi osebne zamere (ali pa simpatije, poznanstva) do avtorja in ne na podlagi kakovosti bloga (ali prispevka) samega, zato je slika vedno izkrivljena. Skratka, nekatere ljudi sourejanje zanima, veliki večini pa je vseeno," poudarja Robi.

S tem se strinjajo uredniki agregata Blogorola, ki menijo, da ocene ne odsevajo dejanske kakovosti zapisanega. "Trenutno za ocenjevanje zapisov na Blogoroli ne bi mogel ravno trditi, da so ne vem kako priljubljeni, še manj kažejo na neko relevantno oceno splošnega mnenja o zapisih," pojasnjuje odgovorni urednik Blogorole, Gregor Fras, s tem pa se strinja tudi Matija Hočevar, promotor in pobudnik slovenske različice še enega včasih zelo priljubljenega agregata, Reddita, kateremu pisci spletnih dnevnikov pošiljajo zanimive prispevke, drugi pa zanje glasujejo in jih tako promovirajo ali degradirajo. "Reddit bi bil lahko koristna aplikacija, vendar žal zaradi pomanjkanja uporabnikov ni. Slovenski ponudniki blogerskih storitev so sicer reddit razmeroma hitro podprli, predvsem z dodajanjem gumbov za neposredno pošiljanje člankov na reddit. Je  pa bilo število uporabnikov nizko, kar je še posebej kritično pri glasovanju. Kot povsod drugod število aktivnih uporabnikov, ki glasujejo, predstavlja razmeroma majhen odstotek obiskovalcev. Če to prevedeš v slovenske razmere, dobijo članki premalo glasov. Obenem je tudi člankov malo, kar pomeni nizko fluktuacijo in posledično manj zanimivo stran," pojasnjuje Hočevar. Kljub vsemu je Fras prepričan, da se bo to v prihodnosti spremenilo.

Tomazs Pirc za neuporabo agregatov krivi predvsem nepraktično uporabo. "Naključni obiskovalec, ki je prišel na stran neposredno ali pa prek iskalnika, ne bo mogel "oceniti" zapisa, če nima nameščenega vtičnika ali pa na strani ni neposredne povezave do članka na eni od teh storitev. Drugi, ki spremljajo zapise prek bralnikov RSS, pa tudi ne bodo mogli z enim klikom dati odziva, če ne uporabljajo za branje teh dveh storitev. Za bloge, za katere imam podatke, se pokaže, da več kot petdeset odstotkov uporabnikov uporablja Google (Reader ali IG). Od slabih petdeset RSS, ki jih redno spremljam, pa imajo samo trije(!) neposredno v RSS vključeno možnost za dajanje kakršnegakoli odziva," trdi Pirc.

Kučić je prepričan, da imajo slovenski blogi še kar nekaj neizkoriščenega medijskega potenciala. "Če sklepamo po dverih Vest, blogu 100% irony-free in Razgledih, lahko rečemo, da imamo med slovenskimi blogi že kar nekaj alternativnih medijev, ki opravljajo številne naloge klasičnih medijev: obveščajo javnost, komentirajo aktualne dogodke in objavljajo kritična mnenja, ki jih drugi mediji spregledajo. Vendar pa ta njihova vloga ni posledica nekakšnih globalnih tehnoloških teženj, ki naj bi spreminjali naravo medijske pokrajine in sproščali naše demokratične potenciale. Ti alternativni mediji so lahko na dolgi rok uspešni in vplivni le, če se jim uspe uveljaviti s kakovostnim novinarskim, avtorskim in aktivističnim delom," ugotavlja Lenart Kučić.

Tako je za nadobudne "državljanske novinarje" na voljo nekaj smernic pri delu. Če pogledamo že zgoraj omenjene spletne dnevnike, lahko hitro ugotovimo, da je ključna določitev komunikacijskih ciljev. "Treba je vedeti, zakaj ustvarjaš vsebino," pojasnjuje Jure Mesarič, "in treba si je določiti okvir, znotraj katerega boš deloval. Hkrati je tudi zelo pomembno, da je koncept ozko zastavljen in da si na področju, ki ga obdeluješ, dovolj razgledan za suveren nastop." Mežičan dodaja, da so spletni dnevniki zelo učinkoviti na krajevni ravni. "Pred časom sem v svojem blogu uvedel rubriko "Kje pa vas čevelj žuli?". V njej krajani opisujejo, kaj jih v našem kraju moti. Naj vam povem, da se stvari do objave v mojem blogu niso premaknile, ko pa se je o neki zadevi pisalo, je bila prej ali slej urejena," pojasnjuje.

Tako zaenkrat slovenski blogosferi kremplji šele rastejo. Ali se bodo s časom razvili v enakovrednega partnerja klasičnim medijem, ki so otroške bolezni blogosfere že preboleli, jih pa zato zdaj mučijo starostni križi in težave, bo pokazal čas. Primerov, pri katerih so se izkazali, je že nekaj.

V članku omenjeni blogi in videoposnetki:

Technorati: www.sifry.com/stateoftheliveweb

Mitja Mavsar: www.kalidej.net/mitja

Uroš Gruber: poplave2007.gruber.si

Pavel Rupar: youtube.com/watch?v=zyXphMgNQ9Q

Kimberly Williamson: justinspace.com/blog/2006/04/12/12/

Ivica Kirin: www.youtube.com/watch?v=GgRedHE2YOk

Zoran Milanović: www.youtube.com/watch?v=zN1JDvKaAuk

Milan Slana: www.dnevnik.si

Tomasz Pirc: www.pirc.cc

Walmart: walmartwatch.com/images/uploads/flog_controversy.pdf

Jure Mesarič: www.drugidom.net

Mežičar: www.vecer.com/blog/fotke

Matija Hočevar: tritecomment.blogspot.com

Ko so jeseni poplave prizadele občino Železniki in okolico, je pisec spletnega dnevnika Uroš Gruber ustvaril spletno stran "Poplave 2007", na kateri je pisce spletnih dnevnikov pozval, naj po svojih močeh prispevajo za prizadete v poplavah.

Kandidatka za županjo mesta New Orleans se je po rušilnem hurikanu Katrina v podporo prebivalcem prestolnice Louisiane slikala v značilni francoski četrti New Orleansa. A blogerji so brž ugotovili, da se je v resnici slikala v zabaviščnem parku Disneyland, kjer stoji posnetek francoske četrti.

Najodmevnejši slovenski dogodek v zvezi z mobilizacijo blogerjev se je v nedavni preteklosti zgodil s kolumnistko Mojco Mavec. Prek spletnih dnevnikov se je namreč kot požar razširila vest, da Mojca Mavec, takrat še hišna blogerka siolovega Blogosa, svoje avtorske kolumne prepisuje iz nemških revij.

Eden najbolj znanih primerov je ameriška trgovinska veriga WalMart, ki je nekaj časa zavajala javnost z lažnim spletnim dnevnikom družine, ki naj bi se z avtodomom vozila po Združenih državah in prenočevala zgolj na parkiriščih trgovinskih centrov WalMart.

Poleg tega se v Sloveniji pogosto dogaja, da ljudje glasujejo na podlagi osebne zamere (ali pa simpatije, poznanstva) do avtorja in ne na podlagi kakovosti dnevnika (ali prispevka), zato je slika vedno izkrivljena.

Njegova pest bi užigala po novinarjih, namesto tega pa so blogerji užgali po njem.

Hrvaški notranji minister Kirin si je jezikovni spodrsljaj dobro zapomnil.

Mesaričev blog je bil nekaj časa prvi zadetek za iskalni pojem Lidl.

Blogerji so pomagali tudi žrtvam poplav in zbrali več tisoč evrov.

Milan Slana, Dnevnik - Blogi so dober vir informacij za klasične množične medije. (avtor: Luka Cjuha/Dnevnik)

Nagrajevanje zanimivih zgodb v Sloveniji po mnenju upraviteljev agregatov zaenkrat še ni priljubljeno kot v ZDA.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki