Ključ je v dodanih storitvah
Videti je, da danes »vsakdo, ki ima pet minut časa«, meri tudi na shrambe podatkov v oblaku. In, nasprotno, vsakdo, ki se ima vsaj malo za poznavalca (ali pozna poznavalca), ima vsaj eno izmed njih nameščeno v svojem računalniku, tablici, telefonu. Shrambe v oblaku so v trendu!
Verjetno se ne bom zmotil, če bom rekel, da se nas je večina s shrambo v oblaku prvič srečala z Dropboxom. Slišati je bilo magično – nekaj gigabajtov izbranega imenika se je avtomatsko sinhroniziralo »v oblak« in enako vsebino vzdrževalo na več računalnikih, kasneje tudi tablicah in telefonih. Obenem je bila vsebina dostopna prek spletnega brskalnika od koderkoli. In tudi je magično, še danes. Dropbox seveda ni dolgo ostal sam, edini, najboljši. Lotili so se ga kar velikani – Google je predstavil svoj Google Drive, Microsoft svoje SkyDrive (danes OneDrive), Amazon CloudDrive, vmes pa so cveteli manjši ponudniki, kot je npr. Box ali celo »linuxoidni« Ubuntu One.
Računica se je zdela preprosta – uporabnikom ponudimo hitre povezave in nekaj brezplačnih gigabajtov prostora, ko bodo ugotovili, da je to za njihove terabajte domačih fotografij premalo, pa bodo dokupili gigabajte, ki jim bodo zmanjkali. Upal bi si trditi, da se račun na koncu ni izšel.
Vsekakor se je izšel Googlu, ki je gigabajte za nas počrpal iz svojih že obstoječih strežnikov, ali Microsoftu, ki svoja podatkovna središča tako ali tako gradi predvsem za poslovne stranke (Azure, Office 365 …) in tam pač odškrtne »nekaj« petabajtov prostora še za nas, smrtnike. Manjši pa imajo težave, saj morajo svoje večinoma najete storitve v oblaku ne nazadnje tudi nekomu plačati (največkrat Amazonu).
Pravkar je tako kapitulacijo priznal Canonical, podjetje, ki stoji za priljubljeno linuxno distribucijo Ubuntu. Njihova storitev UbuntuOne s prvim junijem ugaša, uporabniki bodo lahko svoje podatke pospravljali še do konca julija. Po njihovih besedah velikim enostavno niso mogli več slediti, tudi njihova ponudba gigabajtov je bila prenizka.
Kot kaže, bodo shrambe v oblaku počasi postale bojišče le velikih, pri čemer lahko med velike počasi štejemo tudi Dropbox, četudi gostuje na Amazonovih strežnikih. In veliki so se za ta trg spopadli – z dodanimi storitvami, s katerimi poskušajo uporabnike obdržati, oz. jih prevzeti konkurenci.
Google je svojo spletno pisarno že od vsega začetka vezal na Google Drive. Še bolj, ko je predstavil mobilno pisarno QuickOffice. Iz QuickOffica namreč kar naenkrat ni bilo mogoče več shranjevati v druge »oblake«, le v Googlovega. Prav, namestil sem si tudi Google Drive, ki je sicer po mojem bistveno slabši od Dropboxa, a – kaj pa naj? Za souporabo vsebin s kolegi pač še vedno uporabljam Dropbox, ki ima to neprimerno bolje rešeno, da o zanesljivosti sinhronizacije niti ne govorim (GDrive se včasih samodejno odloči, da vsebine ne bo sinhroniziral ali pa da bo to opravil čez nekaj minut, ko bom prenosnik tako ali tako že zaprl).
Enako se je pred kratkim zgodilo z Microsoftom. Predstavili so svoj mobilni Office, ki se trenutno kaže kot najboljši, a sem si ravno zaradi tega moral namestiti tudi OneDrive, na katerega doslej še nisem pomislil. Da, MS Office zna delati le z Microsoftovo shrambo v oblaku …
In še zadnji tak primer – Amazon. Svoj Cloud Drive, za katerega je pri nas verjetno le redko kdo sploh slišal, so pravkar povezali z e-bralniki Kindle. Vse osebne vsebine, ki smo jih kdaj posredovali svojemu bralniku, so po novem na voljo v posebnem imeniku našega diska, če smo si namestili odjemalec Cloud Drive. Pripravno, če na Kindlu večkrat beremo dokumente DOC ali PDF, zato sem si seveda namestil še tega.
Vsi ti napadi so, kot kaže, nekoliko prestrašili prvega med prvimi, Dropbox, zato smo ravno te dni z njihovih koncev prejeli dve mobilni aplikaciji, ki naj bi nas zadržali pri njih. Prva je Mailbox, nekakšen nov uporabniški vmesnik za Gmail, ki omogoča tudi arhiviranje starih sporočil (na Dropbox, kakopak), druga pa Carousel, simpatičen pregledovalnik fotografij, ki se nabirajo v Dropboxovem imeniku Camera Uploads.
Ah, da, sem res zapisal, da majhni ponudniki umirajo? So namreč tudi izjeme, med njimi slovensko podjetje Koofr, ki ga vodi naš dolgoletni avtor Damjan Matičič. Njegova prednost? Možnost dostopa tudi do krajevnih imenikov računalnika, ki jih ne sinhroniziramo v oblak, brez omejitve gigabajtov, torej. Da, namestil sem si tudi Koofrov odjemalec.
Še dobro, da sem pred časom nehal uporabljati Box (takrat, ko me je minila manija urejanja domačih video posnetkov s Pinnacle Studiem, ki ima možnost shranjevati tudi v Box), drugače bi bil kaos že kar neznosen. Morda bo pomagal prav Koofr, saj mi je Damjan zadnjič kazal, kako bo mogoče posamezne imenike v njem samodejno zapolniti s povezavami na Dropbox, Google Drive, One Drive …
