Kako kupiti fotoaparat

Vprašanja bralcev o nakupu različnih vrst fotoaparatov so vsekakor med pogostejšimi. Žal pa je vedno ista težava – vsi bi imeli (skoraj) vse. Torej hiter fotoaparat, ki bi bil dober v temi, ki bi lahko slikal tako pri širokem kotu kot na daleč, ki hkrati ne bi bil prevelik (če se da, naj bo žepen) in ne predrag. Uporabniki želijo fotografirati koncerte, družinske večerje, otroke med igro, potovanja, vse z enim aparatom.

Žal to ne gre. Čeprav se fotografija še vedno razvija s presenetljivo naglico, še vedno veljajo omejitve, ki jih težko zaobidemo. Bolj kot končna izbira fotoaparata je pomembno to, da se zavedamo, česa je aparat zmožen, še bolj pa, česa ne. Oziroma moramo vedeti, kako kaj doseči – če ne povsem, vsaj delno.

Nekoč je bilo bistveno preprosteje, saj fotografija še zdaleč ni bila tako dostopna, kot je danes. Niti ne govorimo o samih cenah aparatov in možnosti nakupa (čeprav velja omeniti oboje), pomembnejši je  strošek fotografiranja nekoč in danes.

V času analognih aparatov je bil vsak posnetek razmeroma drag. Film je imel načeloma 24 ali 36 posnetkov, ki smo jih morali na koncu razviti – tako nas je vsaka fotografija stala nekaj denarja, zato smo v vsako vložili nekaj truda, seveda pa je imela posamezna fotografija tudi večji pomen. Tudi najbolj neuki fotografi so se zavedali pomembnost svetlobe, subjekti so bili (največkrat proti svoji volji) postavljeni proti soncu, kadriranje je bilo natančnejše, zum pa se je opravljal tako, da je fotograf naredil tisti korak več naprej ali nazaj.

Seveda se je našel tudi tisti, ki se je nekoliko bolj spoznal na fotografijo, imel nekaj več tehničnega znanja in tudi boljšo opremo. Takrat je bilo samoumevno, da bo ta človek fotografiral, drugi seveda niso imeli potrebe, da bi vsak naredil svojo fotografijo. Razumelo se je, da bo tista, ki jo bo naredil bolj podkovani fotograf, boljša in da nima pomena trošiti filma in časa za slabšo fotografijo.

Z razmahom digitalne fotografije se je vse to povsem spremenilo. Digitalni fotoaparati so se v razmeroma hitrem času zelo pocenili, celo tako zelo, da jih imamo danes že praktično vsi vgrajene v mobilne telefone. Seveda je posamezna fotografija povsem brezplačna – a to navadni uporabniki vse preveč izkoriščajo. Slika se vedno več, a v povprečju z vedno manj znanja, sposobnostmi in spoštovanja do fotografije. Vse več je t. i. »fast food« fotografiranja.

Izdelovalci digitalnih fotoaparatov to tudi rade volje podpirajo. Zato imamo v današnjih kompaktnih aparatih po več deset različnih samodejnih programov, s katerimi se trudijo približati fotografijo navadnim uporabnikom. Težko se sicer odločimo, kateri tak program predstavlja največji absurd, blizu vsekakor prideta ločena programa za fotografiranje temnih in svetlih živali – ali pa programi za fotografiranje hrane.

Kljub temu moramo priznati, da so fotoaparati danes boljši, kot so bili. Tudi izdelki najcenejših žepnih aparatov premorejo presenetljivo malo šuma, na voljo so nadvse uporabni razponi goriščnic, hitro in preprosto delovanje. Profesionalnega fotografa izpred trideset let bi bržkone presenetili s kakovostjo fotografij, ki jih je danes sposoben narediti dober pametni telefon.

Zato so danes vprašanja o tem, kateri aparati izbrati, resnično na mestu. Izbira je pestra, razvoj pa (po kakem letu ali dveh počasnejšega ritma) hitro napreduje. Najnižjega ranga praktično resda ni več, a je zato toliko večja gneča pri srednje zmogljivih in zmogljivih modelih. O najzmogljivejših pa niti ne gre izgubljati besed, saj jih kupujejo ljudje, ki natanko vedno, kaj kupiti in zakaj.