Je OS sploh pomemben?

Nedavno sem se zavedel, da v računalniku oz. računalnikih večinoma uporabljam le spletni brskalnik, Word, Excel in video predvajalnik, ki mi vrti filme po televiziji. Ampak večinoma pa res le brskalnik. Je torej sploh še pomembno, kateri operacijski sistem imam?

Če odmislim te težave, ki jih je mogoče zaobiti, sem nad Ubuntujem načeloma še vedno zmerno navdušen.

Hkrati s tem sem se zavedel tudi tega, da mi računalniki zadnje čase (zadnjih nekaj let?) delujejo 24 ur na dan in da ne pomnim, kdaj bi se mi kateri izmed njih nazadnje sesul in/ali padel v t. i. "blue screen". Mala vojska popravkov in "service packov" za Windows XP je očitno naredila svoje.

Skratka, kot uporabnik postajam vse manj zahteven, hkrati pa mi že leta vse deluje brez težav. Dolgčas torej, dajmo poizkusiti kaj novega, ali ne? Recimo novi Ubuntu, nad katerim so sodelavci tako zelo navdušeni. Zadevo sem zastavil na pol resno - nisem se odločil za dvojni zagon (ker imam izkušnje, da se v tem načinu zelo hitro odločiš, da "rebootanje" ni vredno čakanja), temveč za izposojen prenosnik, v katerega sem na novo namestil svoj novi Linux. Žal mi ni uspelo že prvič, kajti na prenosniku Fujitsu-Siemens se je namestitev končala v besedilnem načinu, v konzoli. Kdo bi vedel, zakaj (ne, z Okni še nisem imel takih težav ...). No, na Thinkpadu je šla skozi in moram reči, da sem bil navdušen. Vse dodatne, za Thinkpad specifične tipke delujejo, brezžična povezava deluje, Firefox deluje, datoteke XLS in DOC se odpirajo, kaj bi si še želel več.

No, potem sem že kar na začetku opazil, da mi je Ubuntu avtomatsko naložil 273 popravkov, skupaj težkih okoli 400 MB. Uh, pa saj to je enako s****e kot Okna!? No prav, po drugi strani sem ravno zgoraj zapisal, da je okenska množica popravkov sčasoma očitno le zalegla ...

Nato sem s Firefoxom odjadral na naš MonitorTV (www.monitor.si/monitortv) in opazil, da si moram namestiti predvajalnik flash. Hm, Firefox mi je ponudil tri pakete, za moje pojme vse zelo podobno poimenovane, vendar se prav noben ni hotel namestiti. Kdo bi vedel, zakaj. Tako da sem si ustrezno podporo namestil iz www.macromedia.com. Takoj, ko sem se odločil med TARom, YUMom, RPMjem in DEBom ... Uh, ok, saj razumem, da je linuxarjem vse jasno, toda jaz sem vseeno moral nekaj pogooglati.

In ker mi že vsi pravijo, da imam nekako slabo karmo, sem kmalu postal še malce manj navdušen. Za začetek sem opazil, da mi brezžična povezava deluje občutno (nekajkrat) počasneje kot na sosednjem, okenskem prenosniku. Nisem še raziskal, zakaj je tako, a tako je. In ko smo že pri omrežju - nekaj mi nagaja, da ne morem prek omrežja na okenskem računalniku (z dvojnim klikom) odpreti datoteke, npr. Wordove ali Excelove. Lahko jo odprem (File/Open) ali prekopiram k sebi in potem odprem, ne morem pa je neposredno. Mah. Dolgčas mi gotovo ne bo ;). Hujša težava se je pokazala, ko se je v meni zbudil otrok in sem se začel igrati z grafičnimi učinki Compiz. Ej, noro, učinki so res super! Žal pa tudi sesuvajo računalnik. Recimo (skoraj) vedno, ko poskušam z Alt-Tab zamenjati aktivni program. Takrat "mašina" popolnoma zamrzne, ne deluje prav nobena od ključnih tipkovničnih bližnjic. Pomaga samo, da prenosnik ugasnem ... Uh, kolegi linuxarji mi pravijo, da je to seveda nemogoče, saj pri Linuxu vedno "crkne" le določen program ali storitev, nikoli ne celota. No, pri meni ni tako. Tako, učinke Compiz sem po tej učni uri izklopil. Saj jih v resnici ne potrebujem, kajne?

Potrebujem pa okenski Remote Desktop, saj še vedno nadzorujem nekaj okenskih strežnikov. Super, v Ubuntuju je odjemalec že vgrajen! Težava je le v tem, da je privzeto nastavljen tako, da ob prehodu v celozaslonski način delovanja tako tudi ostane. Za vedno. Na Ubuntujevo namizje me ne spusti več. K sreči tukaj pomaga vsaj magična tipka za novo prijavo v sistem - Ctrl-Alt-Bkspc. No, s pomočjo Googlanja po forumih sem našel pravo kombinacijo nastavitev, ki to težavo odpravi.

Vendar ta ni edina težava, povezana z Remote Desktop. Če računalniku zaprem zaslon in ga s tem pošljem v spanje in če pred tem pozabim ugasniti odjemalec za Remote Desktop, se računalnik po prebujenju pokaže z "zapackanim" zaslonom. Čisto resno - na zaslonu so pike in črtice, ki jih ni mogoče "zbrisati". Jep, pomaga Ctrl-Alt-Bkspc. Prav, rekli boste - težava z grafičnim gonilnikom. Verjetno res. Res pa je tudi, da imam po Ubuntujevih zagotovilih nameščen zadnji gonilnik za vgrajeni Intelov čip. So sicer še neki Intelovi gonilniki, ki sem jih našel v spletu, vendar se umetnosti "kompajliranja" še nisem naučil. In se verjetno tudi ne bom.

No, če odmislim zgornje težave, ki jih je mogoče zaobiti, sem nad Ubuntujem načeloma še vedno zmerno navdušen. Zdaj imam pravzaprav vse, kar potrebujem. In, hej, moja ženka zadnjič sploh ni opazila, da v resnici deska na Linuxu in ne v Oknih ...

Naj sklenem. Linux je vedno boljši tudi na namizju, to je dejstvo. Je pa tudi vedno bolj "šlampast" in tu se z mano strinjajo tudi kolegi linuxarji. "Skupnost" poskuša vedno hitreje narediti kar največ in kar najbolj "fancy", pa to ne gre. Kot je z Visto ugotovil že Microsoft. Po drugi strani se veča skupina uporabnikov, ki je vedno manj zahtevna in potrebuje bolj ali manj le brskalnik, ki pač deluje povsod. Prav, iz varnostnih razlogov je morda celo bolje, če sedijo za Linuxom ali Macom. Vendar - ste že slišali zadnjo novico, da so odkrili pravo malo vojsko z "boti" okuženih Macov? Samo zato, ker jih je že dovolj na tem svetu, da se je nekomu dalo ukvarjati z njimi. Ko bo dovolj "linuxarjev", bodo pa virusi tudi tam ...