Jaz in moj iPad
Minilo je že približno leto dni, odkar je iPad postal moj domala vsakdanji sopotnik. V službi in doma, kjer si ga moram v resnici pogosto izboriti v družini. Kajti iPad ima nekaj nalezljivega. Ko se človek enkrat malo "poigra" na njem, je zelo verjetno, da bo postal naslednji okuženec. Poznam kar nekaj prijateljev in znancev, ki so postali takšni tudi zaradi mene. Pa nič hudega, saj so vsi zadovoljni. Če dobro pomislim, ne poznam nobenega nezadovoljnega lastnika iPada, še manj pa koga, ki bi ga enostavno prodal in rekel, da to ni zanj.
Po letu dni tablica med sestankom ali pogovorom tudi ni več tak moteč dejavnik oziroma magnet za vse udeležence, kot je bil. Pač zato, ker je tega vedno več. Še se spomnim šal, ki so jih sodelavci in drugi stresali, pozor, če iPada nisem imel s sabo (!). Ko sem imel navaden prenosnik, so se škodoželjno nasmihali, češ da me je končno srečala pamet (hmm, koga pravzaprav?). Če sem pa prišel na pogovor zgolj z listkom papirja, so me spraševali, ali sem ga pomotoma opral, oziroma ali imam že kak nov model, morda iPad 3? Še k sreči, da je tega zdaj manj, jaz sem ga namreč želel preprosto le - uporabljati.
Po vsem tem času ga resda manj uporabljam, vendar še naprej vsak dan. Kajti tablični računalnik (iPad ali kateri drugi) je uporabna zadeva. Morda bi bil ta pridevnik najboljši za opis glavne prednosti. Uporaben tudi zato, ker ga lahko uporabljam tam, kjer ga sicer ne bi. Recimo v trgovini (preverjam cene!), pri zobozdravniku (končno ni treba izbirati med slabim in še slabšim rumenim tiskom), na letalu (s prenosnikom ne prestrašim soseda). Priročen zato, ker ga prižgem takoj in imam takoj informacijo na dlani, brez dolgega zagona, ko te že vse mine. Zalotil sem se, da celo med gledanjem kakega filma tako mimogrede malo poškilim na IMDB za podatke o kakem igralcu ali še raje igralki.
Tablični računalnik se je tudi zelo lepo umestil med drugo elektroniko, ki jo imam doma in v službi, in ni prav nič moteč. Navdušen sem nad tem, da imam tudi zaradi tabličnega računalnika (pa ne samo zaradi tega) stvari tako sinhronizirane, kot bi si želel. Ko naredim zapisek na tablici, ga lahko čez minuto preberem na namiznem oziroma prenosnem računalniku, in nasprotno. Dokumente (recimo predstavitve, preglednice) enostavno skopiram na eno od spletnih storitev in mi ni treba več razmišljati, ali imam kako stvar s sabo ali ne.
Da ne bo pomote, iPad ni nadomestil osebnega računalnika. To sem trdil že pred letom dni in zdaj lahko temu samo še dvakrat pritrdim. iPad preprosto ni naprava za pisanje, kaj šele urejanje daljših besedil, številk ali česa drugega. Še ena drobcena zanimivost - na iPadu nimam nobenega programa, ki bi mu danes rekli pisarniški (Office). Ugotovil sem, da ga preprosto ne potrebujem. Dovolj je, da dokumente lahko pregledujem, za zapiske pa imam drugačen program. Drugi se temu čudijo, a to zato, ker sami pri sebi niso do konca sestavili zgodbe, kako in zakaj uporabljati tablični računalnik.
Še nekaj me je presenetilo v povezavi z iPadom - kakovost izdelave. Po letu dni kar rednega priganjanja akumulator drži še praktično toliko kot na začetku. Moje izkušnje s prenosniki so daleč od tega. Zaslon je enako svetel in berljiv kot pred letom dni, ne glede na to, da smo ga uporabljali doma in zunaj, na plaži in v gorah. Tudi padel je že nekajkrat na tla (sicer ne premočno) in jo odnesel povsem brez posledic. Morda tudi zaradi Applovega gumijastega pokrova, ki ga je treba doplačati. Toplo priporočam. Ni najbolj estetski, na njem se poznajo vsi prstni odtisi, vendar zato ne privlači pozornosti (z mojega zornega kota je to dobro) in predvsem omogoča odličen oprijem. Če bi to primerjal s kanadsko robidnico, ki jo tudi nosim s sabo, in to v varnem etuiju, je ta vsaj petkrat pogosteje letela po zraku in na tla. No, upam, da zdaj, ko sem ga pohvalil, ne bo takoj crknil (kar se po Murphyju tako in tako tipično zgodi).
Vmes je prišla na trg druga generacija iPadov. Na moje presenečenje sila podobna sedanji, tako da me ni prepričala, da bi se po letu dni pridružil hordi navdušencev, ki so takoj šli v menjavo. Si mislite, koliko ljudi je bilo pripravljenih menjati elektronsko napravo po samo letu dni? Pred časom smo tistim, ki so telefone menjali vsaki dve leti, rekli, da so manijaki.
In če se kdo sprašuje - da, uspelo mi je že napolniti iPada. Z glasbo, filmi, knjigami, revijami, programi. Če bi štel številčno, sem zanj kupil najbrž več programov kot v preteklosti za vse svoje osebne računalnike, pa sem kljub temu zapravil bistveno manj, lahko bi rekli tudi smešno malo. Torej se tablični računalnik izplača tudi s tega vidika.
Ker je iPad tako mamljiva naprava za konzumiranje vsebin, sem zanj kupil kar nekaj revij in knjig, ki bi jih najbrž tako ali drugače, morda pa tudi ne. Priznam, da izkušnja z branjem na zaslonu ni enakovredna tisti na papirju, pa vendar je to že doslej močno vplivalo no moje navade. Cenim predvsem to, da imam na tako majhnem mestu nekaj, kar bi sicer moral prenašati v kopici torb, kovčkov in še česa. Moja digitalna zbirka, ki je vedno z mano. Tako ti res ne more biti dolgčas.
Ali smo torej prišli do popolne naprave? Kje pa. Priložnosti, zamisli, tudi pomanjkljivosti je še precej. Toda že doslej ponujeno je dovolj, da ne dvomim o prihodnosti tabličnih računalnikov. Bolj verjamem v evolucijo nečesa tretjega, pa naj bodo to hibridi, ki se kot kameleon spremenijo iz telefona v tablico, ali pa v tiste futuristične naprave, ki imajo upogljive zaslone. Zanimivo pa je, da si ne želim manjše tablice. Če me vprašate, bi celo doplačal za kak centimeter ali dva, če stvar zaradi tega ne bi bila težja.
Zdaj pa grem, upam, da tako kot vi, poleževat na teraso ali ležalnik. Obvezno z iPadom v bližini.
Zdaj pa grem, upam, da tako kot vi, poleževat na teraso ali ležalnik. Obvezno z iPadom v bližini.
