Intervju - Marko Štefančič, Gartner

»Primera popolnega poloma ob uvedbi IT-rešitev v Sloveniji sploh ni bilo«

Marko Štefančič v družbi Gartner že več kot desetletje vodi regijo, ki obsega tako Slovenijo kot prostranstva držav Centralne Azije. Nepoboljšljivi tehnološki zanesenjak, kot se hudomušno sam opiše, že zelo dolgo spremlja tehnološke trende – in to skozi analitične oči raziskovalca.

Kako ste doživeli zadnja tri desetletja informatike v Sloveniji?

Omenjeno obdobje se ravno še dotakne časa moje srednje šole in prvega stika z »resnimi« računalniki. Torej čas pred pravimi Microsoft Windows 3.1 pa do danes, ko bi v Sloveniji težko našli del življenja, ki zmore delovati brez tehnologije. Globalna hitrost razvoja tehnologije je bila vratolomna in v Sloveniji nismo prav nič zaostajali za vodilnimi državami ter podjetji. Po znanju in veščinah smo se lahko pri vsakem koraku razvoja kosali z najboljšimi na svetu. V naših podjetjih kot tudi v javnem sektorju deluje veliko ljudi, ki so držali stik z vodilnimi in ga še vedno – tudi na trenutno zelo izpostavljenih področjih strojnega učenja in velikih podatkov ter umetne inteligence.

Toda laično se pogosto ocenimo za »tiste, ki zaostajajo«?

Tudi to do neke mere drži. Slovenska žlahtna konservativnost in precejšen odpor do sprememb sta pogosto povzročila, da prava dodana vrednost tehnologije nikoli ni bila zares izkoriščena. Samo poglejmo sodelovanje javne uprave z državljani: šele zdaj in zaradi nuje, ki jo je povzročila epidemija covida 19, poenostavljamo poslovanje po elektronskih kanalih. Če sem lahko s svojim denarjem razpolagal z aplikacijo na mobilnem telefonu že pred petimi leti, je danes še vedno za veliko Slovencev izziv mobilni vpogled v elektronski recept za zdravila.

V podjetjih pa se je uporabi tehnologije godilo bolje ...

Razvoj informatike v podjetjih je prav tako potekal z dvema hitrostma. Tehnološko znanje in informacijska podpora sta dobro sledila trendom v svetu, izkoriščanje tehnoloških prednosti, ki naj bi vodile k spremembam poslovnih modelov in povečanju prihodkov, pa je le previdno pogledovalo proti uveljavljenim svetovnim smernicam. V Sloveniji tako še vedno nimamo prave zgodbe o uspešni spremembi poslovnega modela z digitalno preobrazbo. V Gartnerju smo med drugim tovrstne primere našli tudi v za nas manj razvitih državah, kot je na primer Kazahstan.

Kako se spominjate lastnih začetkov in stika z računalništvom?

V računalništvo me je uvedel oče, za katerim je bogata kariera v informatiki, od avtomatske obdelave podatkov v Železarni Jesenice do ustanovitve in vodenja uspešnega IT-podjetja Genis. Že iz cicibanskega obdobja imam v spominu računske centre in hrupne sobe z velikimi škatlami in magnetnimi trakovi, ki sem jih obiskal z očetom. Doma ni šlo brez ZX Spectruma, ki so ga prinesli družinski prijatelji iz Nemčije, in kasneje prvega pravega PC, ki smo ga prinesli sami čez mejo po delih iz Avstrije. Naslednja velika izkušnja pa je bilo moje prvo srečanje s pravim internetom v času študentskega dela na uradu za makroekonomske analize in razvoj.

Ko danes gledam nazaj, sem imel po študiju veliko priložnosti ter izzivov za učenje in rast. Med drugim sem preživel del leta v ZDA kot soavtor knjige IBM Redbook. Največji vpliv na mojo profesionalno pot danes pa je imela moja soproga. Zavestno sva se odločila, da si želiva tudi profesionalno se udejstvovati skupaj, zato si je za temo doktorske disertacije na pravni fakulteti izbrala tehnološko temo – elektronsko demokracijo. Kot njen spremljevalec na konferenci o elektronski demokraciji na Univerzi Stanford sem pred desetletjem in pol dobil vpogled v prave izzive tehnologije. Pri informatiki že takrat namreč ni šlo več za vprašanje, ali bo tehnologija delovala; pravo vprašanje je, kako tehnološke rešitve uspešno uvesti in uporabo približati ljudem.

To pa je bila naloga podjetij. Kak odnos so do računalnikov in IT gojila podjetja? So jih že takrat videla kot konkurenčno prednost?

Moj prvi pravi stik z informatiko v podjetjih je bil še v prejšnjem tisočletju ob uvedbi prvih rešitev za elektronsko pošto in skupinsko delo, takrat še Lotus Notes. Večinoma so nas informatiki, navajeni na centralizirane sisteme, gledali z veliko mero nezaupanja. IT v podjetjih je bil takrat predvsem domena računovodskih obdelav, plač in podpore proizvodnje. Podpora skupinskemu delu v organizacijah je namreč prinesla demokratizacijo odločitev o informacijski podpori. Uporabniki sami so namreč prvič lahko zares enostavno podprli svoje procese. Seveda so se pojavljali problemi, ki jih poznamo še danes, kot so težave pri integraciji sistemov v enovito celoto, opredelitev pravih metrik uspešnosti delovanja in pa komunikacija med posameznimi deležniki v organizaciji.

Še danes se pogosto srečujem z direktorji, ki informatiko razumejo predvsem kot strošek poslovanja in ne kot vzvod poslovne prednosti. Če je dobrih 20 let nazaj nobelovec Paul Krugman lahko trdil, da bo vpliv interneta na ekonomijo podoben faksu, pa bi danes vendarle lahko pričakovali boljši vpogled velikega dela slovenskih menedžerjev o priložnostih digitalizacije.

Dolga leta ste bili Gartnerjeva podaljšana roka v Sloveniji. Kako ste kot analitik doživeli razvoj domačega IT?

Razvoj slovenskega IT sem lahko opazoval skozi različne prizme, najprej kot del hitro rastočega in naprednega IT-ponudnika, kasneje skozi izobraževanje in evangelizacijo tehnologij ter zadnjih 15 let z uporabo Gartnerjeve metodologije. Vsekakor je razvoj po vzpostavitvi lastne države tekel zelo primerljivo z zahodnim svetom, kamor smo se tako radi ozirali. Predvsem tehnologije in svetovne IT-rešitve so bile na voljo v Sloveniji enako hitro kot drugje po svetu. Od začetkov BBS-forumov in modemskih povezav z internetom je bilo za tehnološke navdušence v Sloveniji na voljo vse; tudi veliki tuji ponudniki IT-rešitev so hitro vzpostavili svoje lokalne izpostave in prenesli svoje produkte v podjetja. Znanje in izkušnje slovenskih strokovnjakov o tehnologijah so na primerljivi, če ne še višji ravni kot drugje po Evropi.

Ampak ...

Dolga tradicija informatike v podjetjih v Sloveniji in prve uvedene tehnološke rešitve izpred 50 let in več prinašajo s seboj vedno bolj zaznaven izziv: tehnični dolg. Vsak informacijski sistem ima zaradi spreminjajočih se zahtev in tehnološkega razvoja določen tehnični dolg. V organizacijah z dolgo tradicijo informatike in s kompleksnimi aplikacijskimi portfelji, ki jih je v Sloveniji veliko, je količina tega tehničnega dolga postala znatna tako finančno kot tudi organizacijsko. Na trgu je na voljo vedno manj kadrov, ki lahko podpirajo starejše tehnologije, stroški platform in vzdrževanja pa neproporcionalno hitro rastejo.

Je mogoče tehnični dolg preskočiti, prerezati oziroma kako drugače odpraviti?

Odvisno od njegove akumulacije. Direktorji informatike v Sloveniji so večinoma dobro opravili svoje delo v zadnjih 30 letih in pripeljali svoje organizacije v čas digitalizacije ter prekrmarili tudi izzive pandemije covida 19 in dela na domu. Za dobršen del podjetij pa je prav zdaj nastopil čas, da ugriznejo v kislo jabolko in razrešijo tehnični dolg, ki so si ga v tem času nabrala.

Kaj so domača IT-podjetja delala prav in kaj narobe?

Večkrat sem poudaril, da lahko samo pohvalimo delo domačih IT-podjetij in njihove uspehe. Sam v vsem tem času nisem zaznal primerov popolnega poloma pri uvedbi IT-rešitev, kot je, na primer, uvedba SAP v Lidl, ali pa večjih koruptivnih navez dobaviteljev in strank, kakršne smo lahko videli v nekaterih državnih organizacijah v Centralni Aziji.

Kakovost tehničnega znanja strokovnjakov in IT slovenskih rešitev sta prvovrstna in prav škoda je, da se v Sloveniji ni razvilo več mednarodno prepoznavnih IT-rešitev. Majhen trg, na katerem lahko z nizko naložbo ponudimo IT-storitve, namreč omogoča zelo hitro pojavljanje in začetno rast podjetij. Prepričan sem, da smo v Sloveniji precej dobri v tem prvem koraku, vse od ideje in ustanovitve podjetja pa do prodaje prvih rešitev lokalnim strankam.

Šepamo pa pri ...

Izziv, ki ga velika večina naših IT-ponudnikov žal ne premaga, je ta, kako prerasti lokalni slovenski trg in ponuditi svojo rešitev strankam po svetu. Najprej je to težava lastnika oziroma profesionalnega pristopa k rasti. Gartnerjeve raziskave kažejo, da so IT-ponudniki s formalno strategijo rasti in širitve kar 2,3-krat uspešnejši kot tisti brez prave strategije oziroma z neformalnimi vodili.

V našem primeru to pomeni, da se velika večina IT-ponudnikov odloči za strategijo nastopa na trgih bivše Jugoslavije, pač zaradi bližine in poznavanja lokalnih razmer. Ta nastop je večinoma povezan z iskanjem partnerjev v drugih državah in zaposlitvijo prodajalca, ki naj bi imel svoje omrežje potencialnih strank. Večinoma se tak pristop počasi obrestuje, IT-ponudniki pridobijo nekaj novih strank in so, upam, tudi profitabilni.

Osebno pa že skorajda pridigam drugačen pristop. Menim, da je treba izdelati celovito strategijo širitve z ocenami tveganj in pri tem upoštevati lastne kompetence, zrelost novih trgov in kompetitivne razmere. Nujno pa je izbrati in zasledovati jasne ter transparentne metrike, ki nas vodijo in usmerjajo na tej poti. Upam, da bomo v prihodnosti lahko proslavili več zgodb o uspehu, kot je, na primer, Celtra.

Za razvoj IT-trga so še bolj kot preprodajalci računalniške opreme (strojne in programske) pomembni tisti, ki jo ustvarjajo. Slovenci pač nismo razvili lastnih računalnikov, smo pa razvili veliko zanimivih programskih rešitev. Katere so po vašem mnenju najbolj prepoznavne in prebojne?

Gartner ima več metodologij spremljanja rešitev in IT-ponudnikov, od vsem poznanih magičnih kvadrantov do prikazov najboljših praks. Med slovenskimi IT-ponudniki, ki se pojavljajo na njegovem radarju in v raziskavah, lahko izpostavim Adacta Fintech z globalno primerljivo rešitvijo na področju zavarovalništva, Better kot vizionarja in vodilnega ponudnika rešitev za upravljanje zdravstvenih podatkov pacientov, NiceLabel z rešitvami v vrednostni verigi, Špico z globalno razširjenimi rešitvami za upravljanje zaposlenih in že prej omenjeno Celtro z naprednimi rešitvami za marketinške vsebine.

Kako gledate na prispevek medijev k razvoju domače IT-krajine? Sprva so predstavljali le igre, nato pa tudi vse bolj tehnične in tudi poslovne, z IT povezane vsebine.

Tako kot večina sem tudi sam v dobi pred internetom dobil vse informacije o računalništvu s prebiranjem revij, kot je bil Joker, kasneje tudi Monitor. Tudi pozneje, z dostopom do globalnih virov informacij in testov, je bila ocena v reviji Monitor še vedno skorajda ključna pri odločitvi za nakup posamezne računalniške komponente. Moram priznati, da so prav avtorji v teh revijah oblikovali usmeritve cele generacije. Morda imamo prav zaradi kritike zaprtega Apple ekosistema v slovenskih računalniških medijih pri nas manjši delež naprav Apple in več Android naprav kot v svetu.

Vsekakor pa je Monitor v Sloveniji že od vsega začetka pomenil premik od računalniške revije za zanesenjake k vsebinam, namenjenim IT-strokovnjakom in menedžerjem. Prišel je tudi v pravem času, da je ponudil vsebine, ki so informatike predstavile drugače kot hekerje in piflarje, ter hkrati računalničarjem dal na voljo širok spekter znanj informacijske tehnologije.

Tudi zadnja preusmeritev revije Monitor k bolj poglobljenim vsebinam in širjenju tematike na druge tehnologije ponuja zanimivo branje. V družini tako nisem več edini, ki z veseljem prelista revijo – kar je, v dobi kratkih in hitrih povsod dostopnih informacij, lep uspeh. Verjamem, da bo revija Monitor nadaljevala svoje poslanstvo in dobro delo še dolgo časa.

Mladina je nekaj časa izdajala tudi praktično edino revijo za IT-strokovnjake pri nas – Monitor Pro. Danes je sicer ta del revije Monitor. Se vam kaj kolca po stari reviji?

Z velikim zanimanjem sem spremljal začetke in prve izdaje Monitorja Pro. Ideja o reviji, ki bi predstavljala lokalne najboljše prakse in uspešne projekte ter IT-dosežke, je prav zares hvalevredna. Že večkrat sem omenil majhnost lokalnega slovenskega trga in tudi Monitor Pro se mu ni mogel izogniti. Ali potrebujemo tovrstne vsebine? Seveda, saj moramo imeti zaupanje v najboljše prakse in izkušnje, sploh v današnjem svetu, ko lahko kdorkoli enostavno producira profesionalna gradiva in lažne novice. Morda bi bilo poleg vsebin, ki jih ponuja Monitor Pro, pametno razmisliti tudi o ustrezno zgrajenem in vzdrževanem omrežju direktorjev, ki jih te vsebine naslavljajo.

Kaj bi svetovali ustvarjalcem tehničnih ali tehnoloških medijev v Sloveniji?

Že od začetka široke uporabe interneta poslušamo mantro o izumiranju tiskanih medijev. A namesto izumrtja je postajala ponudba revij vedno bolj pestra. Očitno izumrtja ne bo, tako da lahko končno prenehamo biti plat zvona in se osredotočimo na pravo paradigmo – digitalizacijo medijev in vsebin. Ob veliki količini kakovostnih tehničnih in tehnoloških vsebin, prosto dostopnih na internetu, se seveda postavi vprašanje, kje je primeren prostor za medije in kje je ta prostor v Sloveniji. Že res, da nas večina razume in govori angleško, a je vseeno zelo pomembno, da razvijamo svoj jezik in izrazoslovje. Ko gledam svoje otroke, se večkrat vprašam, kdaj bo računalniško simultano prevajanje dovolj dobro za popolno razumevanje vsebin (besedilnih kot tudi video) v tujem jeziku. Pa tudi takrat bo ostal pomen lokalne perspektive prikaza informacij, tako da me ne skrbi, da bi – predvsem angleške in samodejno prevedene – vsebine popolnoma zamenjale slovenske tehnične medije.

Predstavljam pa si, da bodo tehnične vsebine, ki so že danes več ali manj enake povsod, v veliki meri nadomestili izzivi digitalnega humanizma in digitalne etike. Mediji ne bodo več prikazovali tehnologij kot orodij za avtomatizacijo, temveč se bodo ukvarjali z razmisleki, kako lahko ljudje in tehnologija dosežemo nepredstavljive dosežke in cilje, ki so se nam še nedavno zdeli nemogoči.