Idealistični konkurent Windows
Pred 28 leti se je začel ambiciozen projekt odprtokodne skupnosti, ki ga še dandanes širša javnost ne pozna prav dobro. ReactOS je operacijski sistem, ki želi z odprto kodo poustvariti vso funkcionalnost jedra NT iz Windows 2000 ali Windows Server 2003. Dobrega četrt stoletja cilja še niso dosegli, a pokazati imajo marsikaj, med drugim tudi zelo spodoben delujoč prototip.
ReactOS z nameščeno kopico brezplačne programske opreme, delno v slovenščini.
Ko je pred 29 leti izšel operacijski sistem Windows 95, se je svet domačega računalništva za vedno spremenil. Čeprav to še zdaleč ni bil prvi operacijski sistem z grafičnim vmesnikom in miško – niti Microsofta, kaj šele konkurence –, je bil njegov uspeh fenomen. V prvem letu so prodali več kot 40 milijonov kopij operacijskega sistema, njegov uspeh pa je res zaskrbel tudi Apple. Zdelo se je, da bo prihodnost računalništva zelo preprosta, in sicer Okenska.
A kljub velikanskemu navdušenju nad Windows 95 tudi kritik ni manjkalo. Nekatere so se novega operacijskega sistema lotevale na vsebinski ravni, saj je še vedno temeljil na 16-bitnem DOS, kar je na račun združljivosti prineslo težave s stabilnostjo. Načelne kritike pa so izpostavljale koncept odprte programske opreme v primerjavi z zaprtim okoljem Windows.
Nadobudni Yannick Majoros je zato leta 1996 predlagal začetek projekta FreeWin95, ki bi razvil odprtokodni klon Windows 95. Cilji so bili resnično visokoleteči, saj bi bil FreeWin95 združljiv z Windows 95 do te mere, da bi na njem tekli isti programi brez kakršnihkoli sprememb ali prilagoditev. Hkrati pa bi v FreeWin95 popravili pomanjkljivosti, ki so motile uporabnike Windows 95. Leta 1996 je Majoros napisal nekakšen manifest o projektu, a dlje od besed projekt nikoli ni zmogel. Več kot leto dni so razpravljali o dizajnu, a oprijemljivih rezultatov ni bilo. Kazalo je, da se bo ponovila neredka zgodba odprtokodnih projektov, ki se velikopotezno naznanijo, potem pa se nikoli ne udejanjijo.
Nesojeni poskusi
Mnogo odprtokodnih projektov se nikoli ne začne, še več pa se jih nikoli ne zaključi. ReactOS sicer ni končan izdelek in v resnici morda nikoli ne bo, a ima marsikaj pokazati. Tega ne bi mogli trditi za projekt Freedows, ki je takisto želel sestaviti klon Windows 9x. Prav tako leta 1996 ga je napovedal Reece K. Sellin, ki je na univerzi Cariboo v Kanadi študiral računalništvo. Freedows je imel smele načrte, da bi bil po eni strani združljiv z Windows 9x, hkrati pa imel modularno jedro namesto monolitnega. Projekt so od začetke pestile organizacijske težave, na koncu pa je leta 1998 zaradi sporov med vodilnimi razpadel na preostanek Freedowsa (ki ga je vodil Sellin) in Alliance OS, kamor je prebegnila večina razvijalcev. Freedows je od leta 2002 v mirovanju, Alliance OS pa od leta 1999 razen nekaj dokumentacije ni proizvedel ničesar.
Veliko prahu je leta 2004 dvignil projekt Ekush, kjer je bila dejansko na voljo delujoča alfa razločica klona operacijskega sistema Windows. Ustvarjalci so ponudili le prevedene izvršljive datoteke, medtem ko izvorna koda ni bila dostopna. Razvijalci iz drugih odprtokodnih projektov so avtorje Ekusha obtožili, da so uporabili kodo iz projektov ReactOS, Wine, Qemu in Freetype, ki je na voljo z licencami GPL in LPGL, ne da bi bil tudi Ekush enako licenciran. Analiza kode Ekush je to potrdila. Poleg tega so v Ekushu našli celo Microsoftov gonilnik za diskete fdc.sys. Spletna stran ekush.com je zato kmalu izginila. Ekush ni bil nič drugega kot prepakiran ReactOS s kršitvami avtorskih pravic.
Kot v mnogo odprtokodnih projektih je tudi iz ReactOS nastalo več razcepov (fork), med njimi OpenROS, FusionOS, Greentea OS. Nekateri med njimi so prilezli do prvih hroščatih alfa različic, a so tam tudi ostali in sčasoma izginili z obličja interneta.
Proti koncu leta 1997 je koordinator projekta postal Jason Filby in mu takoj vdahnil svežino. Zbral je vse člane dopisnega seznama in jih povprašal, kako bi želeli naprej. Sprejeli so odločitev, da bo projekt namesto Windows 95 posnemal Windows NT, kar se je izkazalo kot vizionarska odločitev. Tedaj je Microsoft razvijal Windows 98, ki mu je kasneje sledil še Windows Millennium, a konec 90. let je bilo jasno, da bo linija 9x izumrla, jedro NT pa združilo tako domači kakor poslovni segment.
Filbyjeva ekipa je leta 1998 projekt preimenovala v ReactOS – kot reakcijo na vse, kar jim pri Microsoftu ni bilo všeč – in začela pisati kodo. Točno 26 let pozneje je projekt formalno še vedno v stadiju alfa, a izdelek je že pogojno uporaben. Leta 2002 so v Moskvi Aleksey Bragin, Maxim Osowski, Vladimir Bragin, Saveliy Tretiakov in Alexey Ivanov ustanovili Fundacijo ReactOS, da bi pridobili financiranje ruske vlade, a so bili pri tem neuspešni. Fundacija je bila ukinjena leta 2015. Trenutno projekt ReactOS vodi Aleksey Bragin, ki ga je prevzel od Stevena Edwardsa (2005–2006), ta pa od Jasona Filbyja (1998–2005).
Kako klonirati operacijski sistem
Napisati operacijski sistem ni enostavno, pa četudi je vitek – že Mark Twain je vedel, da hitreje napišemo daljše pismo kot krajše. V Windows 2000 je približno 50 milijonov vrstic kode, ki ji družbo dela še armada gonilnikov, da lahko teče na različni strojni opremi. Ustvariti funkcionalni klon je gigantsko opravilo, zato ni presenetljivo, da je v prvih letih ReactOS napredoval izjemno počasi, pa čeprav so pisali veliko kode. Medtem ko pri Windows v Microsoftu dela več kot tisoč inženirjev, je med najbolj aktivnim razvojem ReactOS pri projektu aktivno delalo 33 inženirjev, v vsej zgodovini pa dobrih sto. Večina jih izkušenj z Windows pred priključitvi projektu ni imela. Ljudi, ki bi znali pisati kodo jedra, je bilo še manj, kar je še dodatno upočasnjevalo razvoj. Nekoliko hitreje je šlo, ko je bilo jedro dokončano in stabilno, fokus pa se je preusmeril na pisanje gonilnikov in kasneje osnovnih orodij. Projektu se je priključevalo čedalje več ljudi.
ReactOS v Oraclovem VirtualBoxu brez težav omogoča izmenjavo datotek z gostiteljem.
Alex Ionescu, ki je razvijal jedro, je leta 2004 dejal, da je jedro NT4 zgrajeno na desetih letih izkušenj, ReactOS pa se je zares razvijal le slabo leto, zato se mu napredek sploh ne zdi počasen. To je morda tedaj res držalo, a danes ima tudi ReactOS dve desetletji izkušenj, pa končnega izdelka še ni.
Prva inačica z delujočim grafičnim vmesnikom, ki je izšla leta 2004, je nosila oznako 0.2.0. V nadaljevanju je tempo narasel in v povprečju sta vsako leto izšli dve različici. Leta 2006 je 0.3.0 uradno podpirala omrežja, leta 2016 pa je izšla 0.4.0, dasiravno ni bila nič posebej prelomna. Razvoj se je upočasnil v tem desetletju, saj je zadnja izdaja 0.4.16 izšla decembra 2021. Naslednja bo 0.5.0, a še ni jasno, kdaj se bo to zgodilo.
ReactOS je večinoma napisan v jeziku C. Ker je njegova koda zaradi licence GPL dostopna vsem, predstavlja pomembno hrbtenico tudi za druge projekte, s katerimi sodelujejo. Z WINE, ki pod Linuxom omogoča neposredno poganjanje programov za Windows, si izposoja dele kode. Podobno sta se na ReactOS naslonila tudi ena prvih implementacij datotečnega sistema NTFS v Linuxu (Captive NFTS) in na Linuxu temelječ operacijski sistem s podporo za aplikacije z Windows (Longene). Vse kode iz WINE ni mogoče uporabiti v ReactOS, ker je izvedba popolnoma drugačna – WINE je združljivostni sloj za Linux, ReactOS pa operacijski sistem –, znatne dele pač.
Ključno idejo ReactOS povzema slogan »Zamenjajte operacijski sistem, ne svojih programov«. ReactOS ne želi biti še en izmed operacijskih sistemov, ki bo vzpostavljal lasten ekosistem in konkuriral Windows, Linuxu in macOS. ReactOS je neposredna zamenjava (drop-in replacement) za Windows NT, ki želi biti brezšivna (seamless). ReactOS želi biti povsem združljiv, obenem pa varen, vitek, odprt, zanesljiv in prenosljiv. Žal je bil razvoj prepočasen, da bi to lahko uspelo, saj je Microsoft do danes izdal že Windows 11, ki deluje precej drugače od Windows 2000.
A to ne pomeni, da je ReactOS postal nepomemben. Delujoča implementacija zgodnjega jedra NT ostaja pomembna, saj obstaja kopica pomembne starejše programske opreme (in pa tudi strojne), ki nikoli ne bo podpirala novejših različic. Operacijski sistem, ki je še vedno aktivno vzdrževan, je boljša rešitev kot nepodprt in nezakrpan Windows 2000, poln varnostnih lukenj. ReactOS je odprtokodni operacijski sistem, ki je osnovan na najboljših praksah infrastrukture Windows NT. Hkrati je odličen poligon za vse, ki se učijo razvoja programske opreme ali pa jih zgolj zanima ustroj jedra NT, delovanje API itd.
Firefox 52 odpre tudi sodobne spletne strani.
Ali deluje
ReactOS premore nekaj funkcionalnosti, ki jih Windows 2000 sploh nima, pa nam močno olajšalo življenje. Da bi jih preizkusili, smo ReactOS prenesli z uradne spletne strani. Datoteka ISO meri 133 MB in vsebuje skoraj vse, kar potrebujemo. Da ReactOS ni obskurna muha enodnevnica, priča tudi Oraclov VirtualBox, v katerega smo ga namestili. Ko pri ustvarjanju novega navideznega stroja vpišete ReactOS, VirtualBox sam nastavi parametre za Windows 2003. Pohvalno.
Na spletu najdemo tako zadnjo stabilno inačico 0.4.14 kot tudi vsakodnevne izgradnje 0.4.15-dev (nightly build), ki so v obliki namestitvenih slik zgoščenk (boot CD) kot tudi živih slik, ki jih lahko poženemo brez namestitve (live CD). Za končne uporabnike primerne izvedenke so 32-bitne, kar predstavlja oviro tako pri nameščanju novejših programov (64-bitnih) kakor zelo starih (podpore za 16-bitne programe še nima). Na voljo pa sta tudi izvorna koda za 64-bitno različico in vsakodnevna 64-bitna izgradnja, ki pa ne podpira 32-bitnih aplikacij (ker še nima WoW64). Mimogrede to pomeni, da ReactOS podpira le 4 GB pomnilnika (v 32-bitni izvedbi), ker pa še niso podprli simetričnega multiprocesiranja (SMP), je omejen na eno procesorsko jedro.
V VirtualBox smo brez težav namestili ReactOS 0.4.14. Namestitev poteka zelo podobno kot v Windows 2000. Zanimivo je, da podpira nastavitev Slovenije kot regije, a namesto slovenske tipkovnice moramo izbrati hrvaško. Izbor Slovenije prinese zanimivo kombinacijo, ko je večina operacijskega sistema v angleščini, posamezni koščki (denimo gumbi v oknih ali WordPad) pa so slovenski. Tudi drugi programi, ki jih dodatno namestimo, se namestijo v slovenščini, če jo podpirajo. ReactOS podpira datotečna sistema FAT in BTRFS, medtem ko NTFS razume, a ga nanj ne moremo namestiti. Ker razume še ext2/3/4, je ReactOS različica jedra NT, ki zna komunicirati z največ lokalnimi datotečnimi sistemi.
Avtorske pravice
Zgolj koda, ki je v javni lasti (public domain), se lahko uporablja povsem prosto brez kakršnikoli omejitev, bodisi v brezplačnih bodisi v komercialnih projektih. GPL (GNU General Public License) sicer omogoča prosto uporabo, a mora biti tudi izdelek, ki jo uporablja, dostopen pod isto licenco, torej z izdano izvorno kodo po GPL. Podobno velja za LGPL, ki pa omogoča ločitev na knjižnice pod LPGL (katerih koda je javno dostopna) in preostali del programske opreme, ki lahko ostane pod drugimi licencami.
Pri pisanju klonov morajo biti avtorji pozorni, da uporabljajo zgolj kodo pod odprtimi licencami ali lastno kodo, ne pa kode iz Windows. To ni le teoretična nevarnost, saj so februarja 2004 na internet pricurljali deli izvorne kode Windows NT 4 in Windows 2000.
To so še posebej izpostavili, ko se je istega leta pojavil Ekush. Eden izmed razvijalcev ReactOS Gé van Geldorp je tedaj dejal, da skrbniki ReactOS predložene kode za vključitev ne morejo primerjati s pobeglo izvorno kodo Windows, ker bi se s tem »okužili«, zato je potrebno zaupanje do piscev – ki ga Ekush ni imel. ReactOS je skrbno napisan tako, da se vede enako kot Windows, a ne uporablja iste kode. To se doseže z uporabo »čiste sobe« (clean room reverse engineering). Ena skupina inženirjev z vzvratnim inženiringom komercialne programske opreme ugotovi, kako deluje, in to dokumentira. Druga skupina razvijalcev pa iz te dokumentacije funkcije napiše še enkrat, ne da bi kadarkoli videli kodo iz Windows.
ReactOS trdi, da striktno uporablja takšen pristop, čeprav so posamezniki kdaj temu oporekali. Razvijalec Hartmut Birr je leta 2006 trdil, da je v ReactOS koda, ki so jo ukradli iz Windows z vzvratnim inženiringom. Funkcija BadStack naj bi bila kopija tiste iz Windows XP, kar je avtor kode v ReactOS Alex Ionescu zanikal. Tudi Microsoft inženir Axel Rietschin je trdil, da so drobci kode v ReactOS prepisani iz Windows.
Microsoft ni nikoli aktivno preganjal ReactOS, kar lahko pripišemo pomanjkanju komercialnega zanimanja zanj. Brez širokega bazena programske opreme je še tako dober operacijski sistem neviden.
In res, ko se ReactOS namesti, bi ga na prvi pogled zlahka zamenjali za Windows 2000, če smo seveda izbrali klasično temo. Še odtenek modre na namizju je povsem enak. Vsebuje vse standardne komponente, denimo klone Task Managerja, Device Managerja, enak meni Start, Nadzorno ploščo itd. ReactOS je po namestitvi operacijski sistem, kot bi si ga zamislila vsaka protimonopolna institucija, saj je skoraj brez pripomočka. Nima spletnega brskalnika, ne zna odpirati arhivov zip ali besedilnih datotek doc, nima predvajalnika filmov. Vsebuje zgolj nekaj zimzelenih orodij, denimo Slikarja, Ukazno vrstico, Pasjanso, Urejevalnik Registra, Beležnico in celo klon WordPada.
Namestitev Office 95 na ReactOS
Upravičeno nas bi lahko zaskrbelo, kje bomo dobili še kaj drugega, če niti na internet ne moremo. Tu se je ReactOS zgledoval po Linuxu in uvedel Application Manager ali Upravljalnik programov. Ta na enem mestu ponuja več kot sto brezplačnih programov, ki jih lahko namestimo. Ti segajo od pisarniškega paketa LibreOffice in Adobe Readerja ter osebnih financ Gnucash do različnih knjižnic, denimo Java Runtime, Visual Basic Runtime, pa vse do gonilnikov za Nvdijine grafične kartice. Seveda so na seznamu tudi brskalniki (Firefox, Opera, Chrome) in celo urejevalnik besedil v LaTeX, grafični urejevalniki GIMP, Blender in Inkscape, predvajalniki (WinAmp, Audacity, WinAmp) in kodeki ter kopica iger. Uporaba vendarle ni popolna. Ko program odkljukamo, upravljalnik z interneta prenese namestitvene datoteke in jih zažene, nato pa se izvede klasična namestitev, kot jo poznamo iz Windows. Ali je uspela, Upravljalnik programov ne ve.
Ob brskanju po spletu, pisanju besedil, urejanju slik in predvajanju večpredstavnostnih datotek se je ReactOS povsem spodobno obnesel. Še najbolj je presenetilo, da je Firefox 52 kot zadnja izvedba, ki podpira Windows XP in Visto, čisto solidno prikazoval spletne strani. Seveda ne razume vseh novotarij modernega spleta in na MMC RTV Slovenija ne moremo gledati televizije v živo, a prijava v eDavke prek SI-PASS je uspela (tega seveda na tako stari infrastrukturi ne priporočamo)! Youtube tudi nima težav.
ReactOS ni dokončan in to se opazi. Nekaterih programov, ki jih Application Manager ponudi, se ne da namestiti. Tudi nameščanje programov iz drugih virov nemalokrat spodleti, sporočila o napakah pa so precej kriptična. Pri tem velikokrat niti ne vemo, ali je vzrok v nedokončanosti ReactOS ali starosti infrastrukture, ki jo želi emulirati. Čeprav je Application Manager uspešno namestil LibreOffice, se ta ni hotel zagnati in je javljal napako v knjižnici KERNEL32.dll. Nekaj iskanja po Googlu je sicer optimistično kazalo, da jo je moč odpraviti, a po dobri uri človek obupa, če od tega ni res eksistencialno odvisen.
Glavni problem ReactOS sicer ni nedokončanost, kar se da popraviti, niti stara infrastruktura, kar je namen. Tare ga predvsem pomanjkanje gonilnikov, kar mu preprečuje uspeh na fronti, kjer bi lahko bil najmočnejši. Stari računalniki, ki ne bodo nikoli mogli poganjati Windows 7 ali novejših, okleščenih izdaj Linuxa (denimo Lubuntu ali LXLE) pa iz takšni ali drugačnih razlogov ne želimo namestiti nanje, bi bili idealni za ReactOS. Včasih delujejo, včasih ne. Žal je precej velika možnost, da se bo na njih opotekal, ker ne bo imel gonilnika za grafično ali zvočno kartico, skener ali kaj bolj eksotičnega, pa čeprav lahko uporablja kar gonilnike za Windows 2000 ali XP. Na najpogostejših konfiguracijah deluje brez težav, kjer je standard navidezni stroj Oracle VirtualBox. V njem je mogoče namestiti celo Guest Additions in uporabljati deljene mape med gostom in gostiteljem. Na 15 let starem Fujitsujevem prenosniku serije Amilo nismo imeli veliko težav, ker gonilniki za Windows 2000 delujejo. Paradoksalno je več težav z novejšo strojno opremo, za katero gonilnikov za Windows 2000 ali XP ni več na voljo. Z njo bo imel ReactOS težave.
Velikan, ki to ni postal
John Dvorak je v kolumni za PC Mag leta 2008 zapisal, da bi utegnil biti ReactOS večja grožnja za dominanco Windows kot Linux. Napoved, ki bi lahko bila preroška, se je slabo postarala. Ne le da za ReactOS večina ljudi danes sploh ni slišala, tudi tržni delež Linuxa na pisarniških računalnikih je bolj podoben zaokrožitveni napaki kakor resnemu konkurentu (povsem drugače je seveda v strežniških in računskih okoljih). A Dvorakova premisa je bila povsem mogoča, saj so bile od Windows NT 4 vse naslednje različice evolucija in ne revolucija. Če bi ReactOS dovolj hitro sledil razvoju, bi imel Microsoft velik problem – in verjetno bi njegovi pravniki hitro odgovorili.
Živalski vrt posnemanja
ReactOS je operacijski sistem, ki je klon Windows 2000. To pomeni, da nudi iste funkcionalnosti in da se nameščeni programi v njem počutijo kakor v Windows, saj lahko kličejo iste API. Klonu ni treba biti povsem enak kot originalu. Lahko se razlikuje vizualno ali pa ima tudi dodatne možnosti, a z vidika programske združljivosti mora biti enak originalu. V teoriji lahko vanj namestimo iste programe, knjižnice in celo gonilnike kakor v original. V praksi to ni vedno povsem res, ker ima programska oprema pogosto tudi nedokumentirane funkcionalnosti, kar ni lepa praksa, a se marsikdaj zanašamo nanje.
Navidezni stroji, kakršen je Oraclov VirtualBox, v gostitelju ustvarijo kopijo strojne opreme na arhitekturi. Tej določimo strojne parametre – količina pomnilnika, število in hitrost jeder, velikost disk in podobno –, nato pa se obnaša kakor samostojni računalnik. Vanj lahko namestimo svež operacijski sistem, ki »se počuti« kakor v resničnem računalniku. Postopku pravimo virtualizacija. Programsko ustvarimo virtualne kopije izolirane strojne opreme, ki je na voljo gostom. V praksi gost lahko »ugotovi«, da je v navideznem stroju, kar storijo nekateri virusi in se tedaj ne razkrijejo, a za običajne potrebe je tak sistem povsem ekvivalenten običajnemu računalniku. Vanj lahko namestimo poljuben operacijski sistem, denimo Linux, Windows ali pa ReactOS.
Emulatorji so bolj specializirani, saj omogočajo imitacijo enega sistema na drugem. Emulirati je mogoče različne arhitekture. Na Windows imamo emulator androidnega pametnega telefona ali pa 16-bitnega PC z DOS (DosBox) za igranje starih iger. Emulator omogoča poganjanje programske opreme za povsem drugačno arhitekturo, denimo Windows na macu. Emulacija je načelno počasnejša od virtualizacije, ker ta uporablja hipervizorje za bolj neposreden dostop do fizične strojne opreme, emulacija pa je v celoti programska.
Vmesne »živali« so še združljivostni nivoji (compatibility layer), med katerimi je najbolj znan WINE (Wine Is Not an Emulator). Ti omogočajo poganjanje programske opreme, ki je bila napisana za en operacijski sistem na drugem. Programi za Windows z uporabo WINE tečejo na Linuxu. WINE sproti prevaja klice do sistemskih knjižnic in API v takšne, ki so na voljo na operacijskem sistemu, in nazaj. Takšno obnašanje je hitrejše od emulatorja, ker teče neposredno na strojni opremi, a je stoodstotno združljivost težko zagotoviti zaradi nedokumentiranih ali navzkrižno odvisnih funkcionalnosti, zato včasih kakšen program ne bo pravilno deloval.
Omenimo še ovojnice (wrapper), ki zamenjajo originalni oziroma zastareli API z bolje podprtim ali novejšim. Tak primer je dgVoodoo2, ki prevaja Glide 2.11-3.10, DirectDraw 1-7 in Direct3D 2-7 v Direct3D 11 in 12.
Ali bo ReactOS kdaj dosegel izvedenko 1.0, kar bo označevalo zaključeno funkcionalnost (feature-complete), ostaja veliko vprašanje. Pred 25 leti je bila verjetnost za kaj takšnega majhna, nato pa se je povečevala, ko je sistem zorel. V zadnjih letih se zdi, da se cilj spet odmika, saj je tempo razvoja počasnejši. Novembra lani pa so v novi inačici novičnika, ki ga izdajajo, zapisali, da razvoj spet poteka aktivneje in da bo 0.4.15 nared kmalu.
Uporabniki s spomini na Windows NT 4 in 2000 si seveda želimo, da se to zgodi, a nostalgija ni edini razlog. Dolgoročno je vzdrževano in odprtokodno jedro NT, ki je združljivo z Windows 2000, pomembno tudi zaradi stare programske opreme, ki teče še marsikje. Še letos so nemške železnice potrdile, da na nekaterih sistemih še danes uporabljajo – Windows 3.11. Le pomislite, koliko sistemov je potemtakem odvisnih od Windows NT ali 2000.
Končni vtis je – tudi zaradi nostalgije – dober. ReactOS je videti kot Windows 2000, se giblje kot Windows 2000 in se obnaša kot Windows 2000. Ni pa Windows 3000. Čeprav ima številne slepe ulice in funkcionalnosti, ki še niso dokončane, mu tega ne moremo zameriti. Še vedno je v stadiju alfa, avtorji pa sami izrecno poudarjajo, da (še) ni namenjen vsakdanji rabi na osnovnem računalniku. Ob tem pojasnjuje, da nanj ne gledajo zgolj kot na klon, temveč polnokrven operacijski sistem, ki je z Windows 2000 združljiv. V resnici je tarča vmes postal Windows 2003 – torej NT 5.2. Zaželimo ekipi srečo pri merjenju vanjo.