HDMI ali omrežni kabel?
Povezovanje računalnika in televizije je bilo še nedavno skorajda mala znanost. Potrebovali smo (dobro) grafično kartico z video izhodom, morali smo prilagajati izhodno ločljivost nizki ločljivosti televizorja, predvsem pa smo morali biti zadovoljni z bolj ali manj megleno sliko. Danes je drugače - digitalni računalnik digitalno komunicira z digitalnim televizorjem. Če le razdalja med obema ni prevelika.
Za povezovanje računalnika in modernih televizorjev (LCD, plazma) danes največkrat uporabljamo kabel HDMI (komponentni kabel je tu igral le kratko vmesno vlogo), ki svojo vlogo opravlja odlično - televizor je z njim dejansko lahko tudi velik računalniški monitor. Vendar to velja le, če razdalja med računalnikom in televizorjem ni predolga.
Ob splavitvi standarda HDMI je veljalo, da zaradi motenj, ki se pri tako visokih bitnih hitrostih kot "potujejo" prek HDMI (do 10,2 Gb/s), hitro naberejo, kabel ne sme biti daljši od 10 metrov. No, danes so kabli že bolje zaščiteni (oklopljeni), tako da tudi pri Monitorju brez težav uporabljamo 15-metrski kabel, z nekaj sreče pa nam je polno ločljivost 1080p (1920 × 1080 pik, 60 Hz) uspelo prenašati tudi prek 20-metrskega kabla. "Z nekaj sreče" tukaj pomeni - "le na nekaterih kombinacijah računalnikov in televizorjev". Kakorkoli, za kaj več bo treba poseči po dodatni strojni opremi.
V ta namen se odlično sliši LevelOneov HDSpider, družina izdelkov, ki za prenos videa (in tudi zvoka, če ga "imamo" v kablu HDMI) na daljše razdalje uporablja kar običajen omrežni kabel (CAT 5 ali 6). Na eni strani imamo oddajno napravico, v katero vtaknemo kabel HDMI iz računalnika (ali npr. predvajalnika blu-ray), na drugi strani pa sprejemno napravico, iz katere spet potegnemo HDMI do televizorja. Vmes pa omrežni kabel, ki ga je, med drugim, tudi lažje speljati po stanovanju, saj je neprimerno tanjši in bolj mehak kot kabel HDMI.
Če potrebujemo povezovanje na krajše razdalje (do 15 metrov) lahko imamo na "sprejemni" strani napravico, ki deluje brez dodatnega napajanja, za daljše razdalje (do 60 metrov) pa moramo imeti na obeh straneh modela z napajanjem. Za povezavo sicer ne potrebujemo nobenih gonilnikov, nobenih nastavitev. Zadeva enostavno deluje.
Oz. naj bi delovala, saj smo imeli na preizkusu hude težave. Za začetek - s sprejemnikom brez napajanja povezava sploh ni delovala, neodvisno od tega, koliko dolg omrežni kabel smo postavili med oddajnik in sprejemnik.
Ko smo uporabili model z napajanjem, je zadeva delovala, vendar zelo nenavadno. Televizor smo povezovali s prenosnikom z grafično kartico ATI Mobility HD 3400 in ko smo imeli med oddajnikom in sprejemnikom 15 metrov dolg ethernetni kabel, se je povezava lepo vzpostavila. Naš Sharpov 42-palčni televizor FullHD je lepo pokazal, da je ločljivost 1080p. Poskusili smo še enkrat, le da smo namesto prenosnika uporabili računalnik z vgrajeno grafično kartico Nvidia 8800 GTS. Povezava se je vzpostavila, vendar samo v ločljivosti 1080i (1920 × 1080/30 Hz). Ko smo poskušali preklopiti na 1080p, je bila slika na televizorju popolnoma rožnata.
Hm, prav, morda je 15 metrov kabla preveč? Poskusimo s kratkim, le dva metra dolgim kablom. Ne deluje! Sploh! Priklopimo nazaj 15-metrski kabel - deluje, vendar 1080p le rožnato. Hm? Kakorkoli smo se že obračali, preklapljali ločljivosti, spet zaganjali računalnik, televizor in/ali HDSpiderje, rezultat je bil enak. Slovenski zastopnik nam žal ni znal pomagati, medtem ko je tehnična pomoč v Nemčiji (seveda) trdila, da njim absolutno vse deluje, kot je treba.
Kakorkoli že - sklenemo lahko, da je HDSpier odlična zamisel, le deluje ne ravno tako, kot naj bi. Povrh vsega pa še ni ravno poceni ...
LevelOne HDSpider
Kaj: Strojni pripomočki za "podaljšanje" HDMI prek omrežnega kabla.
Kdo: LevelOne, www.levelone.si.
Cena: Pasivni sprejemnik 37 EUR, aktivni sprejemnik 103 EUR, aktivni oddajnik 135 EUR.
Za: Dobra zamisel, enostavnost uporabe.
Proti: Ne deluje, kot bi moral, visoka cena.
