Fujijeva 3D nadaljevanka
Na letošnji Photokini smo upravičeno pričakovali poplavo 3D fotoaparatov, a so nas na koncu z delujočim modelom potolažili le pri Fujiju z novim W3. Z nekaj izboljšavami je še vedno edina prava izbira na trgu.
Fuji nas je pred dvema letoma na največjem fotografskem sejmu razveselil s prvim 3D fotoaparatom kompaktnih mer, W1, ki je bil poleg vsega opremljen še z avto-stereoskopskim zaslonom. Pri teh zaslonih ne potrebujemo posebnih očal za zaznavo globine, vendar pa smo omejeni s kotom gledanja in ločljivostjo LCD zaslončka. Pri tako majhnem zaslončku so te težave seveda manjše, zato so nadvse primerni za vgradnjo v kompaktne fotoaparate. Fujijev korak je bil zato nadvse zvito premišljen in fotoaparat dobro sprejet. Poleg njega so takrat predstavili še avto-stereoskopski 3D foto-okvir, kasneje pa so obljubljali še 3D tiskalnik. Zasnova fotoaparata je bila odlična, tehnične zmogljivosti pa malo manj, zato smo nestrpno pričakovali izboljšan model, ki je na prodajne police zašel že pred letošnjo Photokino. Kljub temu da fotoaparat ponuja enostavno 3D zajemanje tako slike kot videa, ga v Sloveniji še vedno ni mogoče kupiti. Morda bo izboljšava kljub temu dovolj zanimiva za slovenske trgovce, da jih bodo prodajali tudi pri nas, do takrat pa se bomo morali zadovoljiti s trgovinami v tujini.
Zunanjost fotoaparata je doživela kar nekaj sprememb. Kljub skorajda enakim meram je fotoaparat lažji za 30 gramov. Sprednja stran je zdaj stilsko bolj dovršena, kljub temu pa položaj bliskavice in mikrofona ostaja na istem mestu. Razdaljo med objektivoma so zmanjšali za dva milimetra in je zdaj 75 mm. Ta razdalja še vedno okvirno ustreza medočesni razdalji odraslega človeka in je najprimernejša za običajno 3D fotografiranje od 1,5 metra naprej. Kljub spremembam ostajata vgrajena objektiva enaka. Zajemata goriščnico od 35 do 105 mm z razponom zaslonke od 3,7 do 8.0. Čez njuno delovanje nimamo resnih pripomb, kot kaže, pa se tudi snovalcem ni zdelo primerno za zamenjavo.
Več sprememb je na zadnji strani, kjer se bohoti nov in izboljšan avto-stereoskopski zaslonček LCD. Ta zdaj po diagonali meri 89 mm in premore kar 1.150.000 pik. Glede na skromnih 230.000 pik, kot jih je imel zaslonček LCD v prejšnjem modelu, je to kar petkrat višja ločljivost. Izboljšana je tudi tehnologija zaslončka. Pri prejšnjem modelu je bila vgrajena elektronska mreža, tokratni model pa ima vgrajene mikroleče, ki zelo izboljšajo 3D pogled na zaslonček. Glede na to, da zavzema večji del zadnje strani, so morali spremeniti tudi gumbe za upravljanje. To zdaj poteka prek dveh vrtljivih kolesc, ki sta na trenutke lahko tudi nerodni, ročno nastavljanje paralakse pa so z zadnje strani prestavili na zgornji levi del ohišja, kjer je držanje fotoaparata že tako oteženo. Kar prevečkrat se nam namreč zgodi, da nam levi prst zdrsne pred objektiv. Med pomembnejše novosti lahko gotovo štejemo tudi HDMI priključek 1.4, saj prek njega fotoaparat povežemo s 3D televizorjem, na katerem si lahko ogledamo posneto gradivo.
Manj sprememb je deležna notranjost fotoaparata. Še vedno ima vgrajeni dve tipali ločljivosti 10 milijona pik starejše generacije, ki kljub izboljšanemu algoritmu za glajenje šuma prinašata povprečne rezultate. Posnetki nad ISO 400 so zato v nekaterih okoliščinah vprašljivi, prav tako tudi daljše ekspozicije, vendar pa smo s posnetkom ob običajnih razmerah lahko nadvse zadovoljni. Na žalost je čas posnetka še vedno mogoč le od 3 sekund 1/1000 s, v seriji pa zmore največ dva posnetka na sekundo in še to le v najnižji ločljivosti. Obdelava 3D posnetka je hitra in nemoteča, možni so tudi kasnejši popravki v fotoaparatu. Fotoaparat shranjuje posnetke v formatu JPG in MPO, ki sta v osnovi le združeni levi in desni JPG sliki.
Ne nazadnje pa moramo omeniti tudi višjo ločljivost zajemanja videa. Na voljo so ločljivosti 1280 × 720 pik in manj, videoposnetke uspe zajeti s hitrostjo 24 slik/s, zapisuje pa jih v dvokanalnem AVI formatu.
Na splošno je fotoaparat zelo enostaven za uporabo. Povsem primeren je tudi za tiste, ki se s 3D fotografijo srečujejo prvič, vendar brez osnovnega znanja o stereoskopiji tu kljub vsemu ne bo šlo. Velja tudi opozoriti na dolgotrajno gledanje zaslončka LCD, saj lahko zaradi različnih 3D globin in menjavanj kota gledanja povzroči glavobol. Okularja fotoaparat nima, v načinu 2D ne moremo zajemati 3D posnetkov, zato smo na žalost prisiljeni uporabljati le avtostereoskopski zaslonček. Na žalost se v Fujiju še vedno niso potrudili vgraditi najnovejših tehnologij, vendar bi tak korak precej podražil fotoaparat. V tujini ga namreč lahko kupite za slabih 400 evrov, torej že sodi v višji cenovni rang.
Fujifilm Finepix Real3D W3
Digitalni kompaktni stereo fotoaparat.
Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.
Tehnične lastnosti: Objektiv 35-105 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,7-4,2; ostrenje 8 cm (makro 2D), 60 cm (3D)-neskončno; ISO: samodejno ali ročno (100-1600).
Prodaja: (Še) ni naprodaj.
Cena: Okvirno 400 EUR.
Za: Stereo fotoaparat v kompaktni obliki, enostavno nastavljanje paralakse, 3D zaslon.
Proti: Šum, tehnične zmogljivosti, pomanjkljiva programska oprema.
