Fujifilm X-T3
Fujifilm se je v zadnjih letih uveljavil kot zanimiva alternativa nekoliko bolj znanim fotografskim znamkam. Na eni strani so ga vzljubili zahtevnejši fotografi, na drugi pa uporabniki, ki bolj kot tehnične zmogljivosti cenijo njegovo drugačnost, predvsem nekoliko staromodni, skoraj analogni videz, združen s kompaktnostjo. Preizkušeni model X-T3 več kot očitno meri na prve, torej zahtevne fotografe, tako profesionalne kot amaterske. Aparat je sicer naslednik dobro sprejetega modela X-T2 ob tem, da prinaša res veliko izboljšav.
Ohišje je na prvi pogled zelo podobno predhodnikovemu. Gre za zelo kakovostno ohišje, seveda zaščiteno pred vdorom prahu in vlage. Po velikosti je primerljivo s srednje velikimi DSLR. Ker gre za brezzrcalni model s tipalom standarda APS-C (faktor povečave goriščnice je 1,5), je ohišje v primerjavi z večino podobno zmogljivih aparatov razmeroma majhno in lahko. V kombinaciji z manjšimi objektivi, denimo Fujifilmovimi odličnimi fiksnimi objektivi, je aparat manj opazen od tipičnih DSLR, kar je pogosto zelo koristno.
Manjša velikost se pozna, ko na aparat dodamo kak večji objektiv, sploh ker je držalo na desni strani razmeroma majhno. A se tega zavedajo tudi pri Fujifilmu, tako da ponujajo dodatni držali. Prvo je držalo, ki se pritrdi na aparat in občutno poveča desni del, drugo pa poleg tega ponuja še spodnje oprijemališče, v katero lahko vstavimo dodatni akumulator. Na spletu pa najdemo kar nekaj držal tretjih proizvajalcev, obstajajo celo lesene opcije.
Upravljanje je še naprej povsem Fujifilmovo, kar pomeni, da aparat nima klasičnega kolesca za izbor programa, temveč namensko kolesce za vsakega od treh glavnih elementov fotografiranja. To so seveda čas ekspozicije, občutljivost tipala in odprtost zaslonke. Prvi dve nastavitvi imata vsaka svoje kolesce na zgornji strani aparata, tretjo nastavljamo prek obroča, postavljenega okoli vsakega Fujifilmovega objektiva. Vsako od teh treh koles ima seveda tudi pozicijo za samodejno delovanje. V desnem vogalu pa je še četrto kolesce za prilagajanje svetlosti.
Taka postavitev se v praksi res odlično odnese, seveda pa zahteva vsaj nekaj fotografskega znanja in občutka. To je aparat za tiste, ki ne potrebujejo ločenega programa za šport, naravo ali kaj tretjega, temveč vedo, kakšne okvirne nastavitve potrebujejo različne situacije. Na voljo je tudi kar nekaj prilagodljivosti – aparat poleg naštetih koles ponuja tudi dvojico funkcijskih koles, eno pod palcem, drugo pa spredaj, pod prožilom. Tem lahko sami spremenimo namembnost, tako pa dosežemo delovanje, ki ga poznamo iz DSLR drugih proizvajalcev (denimo Canona in Nikona). Na ohišju je sicer še kar nekaj dodatnih funkcijskih tipk, kolesci za nastavitev časa in občutljivosti imata tudi možnost zaklenitve z namensko tipko.
Kakovost zajetih fotografij je odlična, v uporabi je tipalo ločljivosti 26 milijonov pik, osvetljeno od zadaj. S tem je šum odlično nadziran in primerljiv z drugimi aparati tega cenovnega razreda. Dobro uravnovešeni so tudi posnetki JPEG, tako po privzeti ravni ostrenja kot po barvah. Seveda so na voljo tudi vnaprej pripravljene nastavitve barv, ki so imenovane po Fujijevih nekoč izredno popularnih analognih filmih, denimo Provia in Velvia. Zelo dober je tudi dinamični razpon, torej razmerje podrobnosti v najsvetlejših in najtemnejših delih.
Kar nekaj pozornosti so namenili tudi videu. Ta je po kakovosti zelo dober, ponuja desetbitno barvno globino pri ločljivosti 4K in 60 slikah na sekundo. Na voljo sta tudi vhod za zunanji mikrofon ter izhod za slušalke, koristna je tudi možnost nagiba zaslona, žal pa se ta ne zavrti okoli osi (kot pri kakih Canonovih modelih). Pri videu je manko tudi dejstvo, da aparat ne ponuja stabilizacije slike, vgrajene v ohišje, temveč se zanaša na stabilizacijo, vgrajeno v določene objektive. To pri fotografiji ne moti, a je taka stabilizacija za video slabša (ne ponuja namreč stabilizacije okoli osi objektiva, torej nagib aparata), hkrati je pri nekoliko širših objektivih enostavno ni. Za zajem videa bo ta aparat torej uporabljen predvsem na stativih.
Ob aparatu smo preizkusili še par zanimivih objektivov, s katerimi pri Fujifilmu jasno kažejo resnost in predanost temu sistemu. To še najbolj velja za fiksni objektiv goriščnice 200 mm in zaslonke F2,0. Gre za impresiven objektiv (zaradi faktorja povečave goriščnice se sicer obnaša kot 300-milimetrski) z odlično ostrino (tudi zaradi stabilizacije slike) in izredno hitrim in natančnim ostrenjem.
Seveda je razmeroma težak, a vseeno lažji od primerljivih objektivov iz drugih sistemov (tehta dobra dva kilograma, kar je pol kilograma manj od primerljivega Canona). Drugi proizvajalci imajo v prodajni paleti podobne objektive, a so narejeni v osnovi za polni 35-milimetrski format. Fujifilm s tem objektivom jasno kaže, da misli s svojim sistemom resno, četudi ne ponuja tipal omenjenega večjega formata. Ta objektiv je sicer namenjen najzahtevnejšim uporabnikom, njegova cena je okoli šest evrskih tisočakov.
Ob aparatu lahko dobimo tudi kit objektiv klasičnih goriščnic od 18 do 55 milimetrov, z zaslonko od F2,8 na širokem delu goriščnic do F4 na ozkem. Gre za enega najboljših kit objektivov, ki jih proizvajalci dodajajo svojim aparatom, hkrati je tudi razlika v ceni med ohišjem in kompletom s tem objektivom zelo razumna.
Tudi sicer se nam zdi cena samega aparata glede na ponujeno kar dobra. Eden večjih minusov, vsaj v primerjavi z DSLR, je le bolj povprečna vzdržljivost akumulatorja, kar je sicer standardna težava brez-zrcalnih modelov, kjer se več opiramo na zadnji zaslon. Za sam aparat bomo odšteli 1.500 evrov, v kompletu z omenjenim kit objektivom pa 1.900 evrov.
Fujifilm X-T3
Kaj: digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi
Ločljivost: Do 6240 × 4160.
Tipalo: Efektivno 26 milijonov pik.
Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,6 mm, CMOS.
Prodaja: Bolje založene trgovine.
Cena: 1.500 EUR (ohišje), 1.900 EUR (ohišje in objektiv 18-55 f2,8-4 OIS).
Za: Kakovost fotografij in videa, kakovost ohišja, upravljanje, hitrost ostrenja, napajanje preko USB-C.
Proti: Omejen nagib zaslona, povprečna vzdržljivost akumulatorja.
