Evropska digitalna suverenost
Evropa si že vrsto let prizadeva, da bi bila na področju digitalnih tehnologij bolj neodvisna in suverena, tako kar se tiče razvoja in proizvodnje kot tudi uporabe digitalnih izdelkov in storitev. Trenutne globalne geopolitične razmere, še posebej nedavni zasuk v gospodarski politiki ZDA, so te aktivnosti drastično pospešile. Toda kako in v kolikšnem času lahko to dosežemo?
Težko bi trdili, da digitalne odvisnosti, celo podrejenosti Evrope doslej nismo opazili. Strokovnjaki in celo politiki na to opozarjajo že vrsto let, a je bilo do nedavnega tu precej več govorjenja kot sistematičnega in odločnega ukrepanja. Ne samo politike, temveč tudi gospodarstva. Predvsem pa se nismo zares zavedali, kaj to dejansko pomeni in kakšne so lahko posledice.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Evropa si že vrsto let prizadeva, da bi bila na področju digitalnih tehnologij bolj neodvisna in suverena, tako kar se tiče razvoja in proizvodnje kot tudi uporabe digitalnih izdelkov in storitev. Trenutne globalne geopolitične razmere, še posebej nedavni zasuk v gospodarski politiki ZDA, so te aktivnosti drastično pospešile. Toda kako in v kolikšnem času lahko to dosežemo?
Težko bi trdili, da digitalne odvisnosti, celo podrejenosti Evrope doslej nismo opazili. Strokovnjaki in celo politiki na to opozarjajo že vrsto let, a je bilo do nedavnega tu precej več govorjenja kot sistematičnega in odločnega ukrepanja. Ne samo politike, temveč tudi gospodarstva. Predvsem pa se nismo zares zavedali, kaj to dejansko pomeni in kakšne so lahko posledice.
Resnost tovrstne odvisnosti in s tem povezana tveganja smo zanemarjali, minimizirali pri odločitvah na vseh ravneh in videli samo optimistično plat dogajanja. Videti je bilo, da je svet predvsem zaradi digitalne tehnologije postal »globalna vas brez meja«, kjer je veljalo načelo proste trgovine in kapitala. Ni nas zanimal vir, pomembna je bila samo cena. Pa naj gre za ceno delovne sile, stroškov proizvodnje ali ceno končnega izdelka ali storitev.
Prvič se mi je porodil sum, da to strateško ni pravilno pred okoli 25 leti, ko sem obiskal za tedanje razmere tehnološko super razvito tovarno računalnikov Siemens v Nemčiji. Ta je bil (žal) kmalu za tem prodan, postal Fujitsu-Siemens in na koncu samo Fujitsu. Danes od vsega tega ni ostalo skoraj nič, vsaj na področju računalnikov.
Resnici na ljubo Evropa ni bila nikoli velika igralka na področju strojne opreme. Na področju proizvodnje čipov ni nikoli imela več kot 15-odstotnega deleža svetovnega trga. Paradoksalno je torej, da največji proizvajalec strojev za proizvodnjo čipov prihaja iz Evrope (nizozemski ASML). Nič bolje ni na področju programske opreme in storitev. Na področju storitev v oblaku 80 odstotkov ponudbe predstavljajo ameriška podjetja.
Tržni delež uporabe storitev in tehnologij zunaj Evrope se je v zadnjih letih samo krepil in sprožili prve alarme in ter ukrepe, kot je denimo European Chips Act. Evropa se je nekje od leta 2020 začela hitreje zavedati in postavljati na lastne noge. Toda iz današnjega zornega kota je vse skupaj še vedno premalo odločno in prepočasno.
Kot primer poglejmo evropski ukrep za čipe, ki je leta 2022 predvidel vložek v višini 43 milijard evrov za obuditev evropske industrije na tem področju. Sredstva so šla za nekaj zanimivih projektov, osrednji pa je usmeritev Evrope v procesorsko arhitekturo RISC-V – ker je odprtokodna in ni povezana z licencami, ki bi lahko bile predmet izsiljevanja.
Čas je, da Evropa začne strateško vlagati v svojo digitalno industrijo in znanost, da bo tudi ponudnik digitalnih tehnologij, ne samo njihov uporabnik.
Podporniki projekta so sprva načrtovali, da bi tovrstne čipe uporabljali v specifični industriji, denimo avtomobilski ali za potrebe proizvodnih krmilnikov. Zdaj pa postaja jasno, da bo treba uporabnost razširiti tudi na druga bremena, najbrž tudi generične strežnike, denimo za rabo v oblaku oziroma generično poslovno rabo.
Če upoštevamo vse analize strokovnjakov, smo na področju čipov in sistemov v zaostanku 10–15 let za ZDA in lahko v najbolj optimističnem primeru do leta 2030 tržni delež povečamo z 10 odstotkov na 20. Prav na tem področju, ki pa je temeljno za vsa naslednja, bo težko narediti pravi preboj.
Nekoliko boljšo strategijo imamo v Evropi za oblačne sisteme, čeprav tudi tu rezultati niso preveč vidni. Najnovejša pobuda InvestAI obljublja vložek v višini 200 milijard evrov in izgradnjo več kot 10.000 vozlišč, od tega kar nekaj superračunalnikov za gostovanje sistemov v evropskem oblaku.
Toda od načrta do prakse, kaj šele uspeha, je pogosta dokaj dolga pot. Vzemimo Projekt Gaia-X, prvi vseevropski projekt oblačnih storitev, ki so ga zagnali leta 2019. Doživel je kar nekaj ovir in zamud in doslej ni dal želenih rezultatov. Zavedati se moramo, da bo tudi po najbolj optimističnih scenarijih trajalo leta, da bomo nadoknadili zamujeno.
Zaostanka pri oblačnih storitvah ne bo enostavno zmanjšati, čeprav spet lažje na področju infrastrukture kot aplikativnih storitev. Analize kažejo, da bi ob današnjem tempu zaostanek lahko zmanjšali ali celo izničili v približno 10 letih.
Na področju umetne inteligence je zaostanek 7–10 let, pri visokozmogljivem računalništvu (HPC), ki je prav tako pogosto temelj storitev umetne inteligence, pa je ta »samo« 3–5 let. A kaj, ko na nekaterih področjih, denimo v suverenosti na področju jezikovnih modelov (LLM), zaostajamo vsak dan več.
Če želimo suverenost, mar smo bili doslej okupirani? Najbrž ne, čeprav v današnjih časih vsaj zveni tako. Ne glede na sedanje dogajanje in počutje je pravi čas, da Evropa začne strateško vlagati v svojo digitalno industrijo in znanost, da bo tudi ponudnik digitalnih tehnologij, ne samo njihov uporabnik. Sploh zato, ker ta postaja poglaviten sestavni del prav vsega, kar proizvaja Evropa.
