Eden – štiri – četrti – tri
Zakaj bi se s telefonom v roki med različnimi možnostmi tehnične pomoči prebijali s številčnimi tipkami, če nam že leto in več iz vseh por mezi umetna inteligenca, mar ne?
Priznam, besen sem, ker sem predolgo zaman visel na telefonu in se ubadal s telefonskim odzivnikom. S pametnim odzivnikom! Vem, čas, preživet za telefonom, kjer imamo interakcijo s telefonskimi odzivniki, je vsem v veselje, a vseeno imam občutek, da smo s pametnimi odzivniki kot človeštvo dosegli (še eno) novo dno.
Na drugi strani telefonske 'žice' je bil grozovito osladen umetni glas. Z ameriškim pristopom do tega, kakšen naj bi bil pogovor s stranko, in rahlo-britanskim-a-hkrati-ne-preveč-vzvišenim naglasom. In to V SLOVENŠČINI. Dejansko je bil naglas tak, kot da bi nekdo izumil bolj … kraljevo, britansko slovenščino. Kako jim je to uspelo, ne vem. Res sem se trudil, da ne bi zabrisal telefona v steno, edino, kar me je ustavilo, je dejstvo, da uporabljam iphone in ne Nokie Ngage* (ali 3310). No, in seveda dejstvo, da sem si v glavi že zapisoval opombe za komentar, ki ga pravkar berete.
Šlo je za klasični telefonski odzivnik, kjer pa nisem pritiskal številk, temveč sem jih moral – narekovati. Verjetno že vidite kam pes taco moli, mar ne? Vendar prepoznavanje glasu se ni ustavilo pri tem – hkrati sem moral namreč odgovarjati na vprašanja tipa: »Ali želite pomoč s tem ali z onim?« »S tem, prosim.« »Oprostite, se bojim, da vas nisem razumela. Lahko poskusiva ponovno?« Skratka, pogovarjal sem se s sistemom umetne 'inteligence'. Vmes sem imel na voljo ravno dovolj možganskih celic, ki niso vpile ena na drugo, da sem si nekaj največjih neumnosti celo zapisal.
Blazno všeč mi je bila, denimo, izgovorjava kratice ID (torej Identification, v resnici identifikacijska številka) kot Freudov id. Pri recitiranju daljše serije številk (denimo 1443) je ženski glasovni umotvor povedal, »eden štiri četrti tri«, kar je bilo, priznam, skorajda prikupno. Vmes je številko 1 povedala tudi kot črko I, ampak vseeno je sistem imel zabeležene samo številke – torej je vse skupaj pravilno zapisal in sprejel, le narobe nazaj prebral. Zabavno je bilo tudi preskakovanje med moškim in ženskim sklonom – med 'slišal sem' in 'slišala sem'. Kljub žensko zvenečemu glasu.
Na voljo sem imel ravno še dovolj možganskih celic, ki niso vpile ena na drugo, da sem si zapisal nekaj največjih neumnosti.
Resno me je zmotil tudi dobesedni prevod angleškega I believe, ker v slovenščini pač rečemo 'mislim, da si rekel …' in ne 'verjamem, da si rekel', saj ima zadnje drugačno konotacijo. Počutil sem se, kot da sem na zaslišanju, kjer mi hoče nekdo podtakniti neizgovorjene besede: »Verjamem, da nisi želel tako grdo napasti nič hudega slutečega telefonskega algoritma.«
Naj naredim korak nazaj – še vedno menim, da je umetna inteligenca (no, veliki jezikovni algoritmi) izredno uporabno orodje. A kot vsa orodja se jih lahko uporabi slabo, nenazadnje celo zlorabi. Da, tudi o tematiki računalniške varnosti se v okviru te teme pogosto pogovarjamo. Prvič pa sem srečal primer, kjer je nekdo obstoječo rešitev, ki je sicer nadležna, a deluje (govorim o tistih telefonskih zbirnikih, kjer po se po virtualnih menijih sprehajamo s pritiskanjem številk), nadomestil z rešitvijo, ki nadležnost dvigne na novo raven, hkrati pa – ne deluje. Povsem lahko si predstavljam, kako je nekdo v imenu napredka to (in tako!) rešitev dobesedno prodal svojim nadrejenim. Na žalost si enako lahko predstavljam, da bomo take in podobne 'prodaje' srečevali vse pogosteje. Tako kot so še nedavno vse 'resne' spletne strani nekje spodaj morale imeti nekakšno 'pomočnico', ki naj bi uporabniku pomagala do informacij. Nekatera (denimo državna) podjetja so za to zmetala občutne količine denarja, rezultati pa so ostali nični. Toda da, tiste pomočnice smo lahko vsaj ignorirali, telefonskih ne moremo.
Mimogrede – pravkar sem se spomnil na zgodbo, ki bi morda razložila, da je umetna inteligenca z zgoraj opisano nadležnostjo morda pametnejša, kot se zdi na prvi pogled. Bral se, kako je nekdo (človek, v človeški podobi, da ne bo pomote) v klicnem centru pogovore s strankami enostavno naključno prekinjal. Prav zato je imel najboljše rezultate – telefonski pogovori so bili v povprečju najhitreje zaključeni. Tiste enostavnejše in krajše težave je zaposleni rešil, zahtevnejše (in klicatelje) pa enostavno premetal odklopil. Ob ponovnem klicu so pač padli na ramena sodelavcev.
* Eden izmed rednih Monitorjevih avtorjev je bil nekoč znan po tem, da je svojo Nokio Ngage večkrat zalučal v steno. Ta je nosila tudi vse vidne posledice teh dejanj. In nekoč 'ni preživela'.
