(Državi je) tolarjev vedno premalo...
Priznam, tokrat sem nameraval pisati o nečem čisto drugem, kot zdaj berete. Še več, uvodnik sem imel že napisan, ko sem videl enega prvih cenikov, ki so jih prodajalci strojne opreme morali sestaviti po začetku uveljavitve nove vladne uredbe, o kateri danes pišejo in govorijo malone vsi mediji, tako klasični kot elektronski. O "Uredbi o zneskih nadomestil za zasebno in drugo lastno reproduciranje" smo na našem spletišču pisali že konec septembra, vendar takrat enostavno ni bilo očitno, kako drastično lahko tak birokratski zapis spremeni stanje in cenovna razmerja na našem majhnem računalniškem trgu.
Naj vam osvežim spomin: v Uredbi, ki je začela veljati sredi oktobra, so navedene bolj ali manj računalniške naprave, s katerimi je bolj ali manj mogoče kopirati in predvajati avtorska dela, in zneski, ki jih bomo morali kupci poslej ob nakupu le-teh dodatno plačevati. Logika je, vsaj za moje razumevanje sveta, nekoliko sprevržena, saj pravi, da moram zato, ker bom morda kršil pravice avtorjev in si naredil kopijo nekega avtorskega dela za lastno rabo, avtorjem plačati nadomestilo (mimogrede, si predstavljate, da bi z brizgalno večnamensko napravo res naredili kopijo neke knjige za lastno rabo??). In to kar tako, pavšalno, "za vsak primer", četudi tega morda nikoli ne bom storil. Kot bi ob nakupu avtomobila moral plačati "nadomestilo" za morebitne prekrške, ki jih bom v roku življenjske dobe avtomobila morda naredil. Saj veste, vsi kdaj pa kdaj vozimo več kot 130 km/h, vendar nas pri tem ne zasačijo, zato bi bilo za državo smiselno, da kazni pobira kar vnaprej, ob nakupu avtomobila. Eh, ja...
Zneski v uredbi so na prvi pogled videti smešno majhni, vendar se hudir, kot vedno, skriva v podrobnostih. Tako je "nadomestilo" ob nakupu kasetofona resda le skromnih 120 tolarjev, ob nakupu predvajalnika CD pa 200 tolarjev. Znesek pa hitro poskoči ob nakupu diska, kjer je vsak gigabajt vreden skromnih 8 tolarjev. Prav, vendar danes povprečen disk to podraži za 1600 tolarjev ali za skoraj 10 % njegove vrednosti. Še najhuje pa se uredba obnese pri tiskalnikih in fotokopirnih napravah, kjer se znesek meri v straneh na minuto. Očitno je bila namreč pisana z mislijo na "prave" fotokopirce in laserske tiskalnike in ne na brizgalnike. Nadomestilo 5000 tolarjev za tiskalnik, ki zmore od 36 do 72 strani/kopij na minuto, se ne zdi veliko, saj je tak tiskalnik že tako ali tako drag. Težava je v tem, da se s takimi vrednostmi danes hvalijo tudi brizgalniki oziroma njihovi izdelovalci. O takem zavajanju, ko izdelovalci navedejo hitrost, ki jo tiskalnik doseže pri tiskanju polprazne strani v najslabši možni kakovosti, smo že pisali. V resnici tak tiskalnik pri tiskanju polnih strani v običajni kakovosti natisne kvečjemu dve ali tri strani na minuto. Tokrat se je tako pretiravanje industriji očitno vrnilo kot bumerang - tiskalnik, ki bi sicer stal le dobrih 10.000 tolarjev, po uveljavitvi uredbe stane 15.000 tolarjev! 50 % podražitev! Podražitve so tako drastične, da se prodajalci upravičeno sprašujejo o desetinah odstotkov izpada prodaje, ki ga bodo utrpeli v naslednjem letu. Kajti tiskalniki v tujini (kljub temu, da tudi tam poznajo podobne, a bolj življenjske uredbe) so bili že doslej cenejši (ali pa vsaj cenovno primerljivi) kot pri nas in bodo odslej še veliko bolj. Enako seveda velja tudi za tuje spletne trgovine.
Poleg tega trenutno vlada popolna zmeda, saj sploh ni jasno, kam naj podjetja "pobrani" denar nakazujejo, če sploh. Pooblaščene organizacije, ki naj bi ga upravljala, namreč še ni in je še nekaj časa ne bo (do 1. julija letos je bila to Avtorska agencija). Mnenje Urada za intelektualno lastnino je, da se bo "pobiranje" začelo šele takrat, ko bo pooblaščena organizacija znana, vendar za to ne dajo roke v ogenj ("Urad ne prevzema nobene odgovornosti s tem mnenjem.").
Sicer pa je v zakonu kar nekaj nelogičnosti in nedoslednosti. "Hitre" brizgalne tiskalnike sem že omenil, zanimivo pa je tudi obračunavanje nadomestila za velike diskovne sisteme, ki imajo silno veliko posameznih diskov. Uradni odgovor, ki smo ga dobili od Urada za intelektualno lastnino, pravi, da se npr. nadomestilo za IBMov sistem DS8000 (640 diskov po 500 GB) obravnava kot nadomestilo za en sam disk (največ 4000 tolarjev), vendar bi se v tem primeru ta podsistem skorajda (če se zatečemo k sarkazmu) splačalo razstaviti in preprodati diske v njem... Nenavadno je tudi ločevanje praznih nosilcev DVD za zapisovanje filmov (za vsakih 90 minut snemalnega časa 32 tolarjev) in podatkovnih nosilcev DVD (za vsak GB 8 tolarjev). Hm, ste v trgovini že videli DVDje, ki bi bili namenjeni le zapisovanju videa? In pa nadomestilo, ki velja tudi za telefone! Zato, ker imajo nekaj malega pomnilnika in lahko nanj posnamemo tudi kak MP3... In še glede tiskalnikov in njihovih strani na minuto - velja podatek za črno-beli ali barvni tisk?
Eh ja, očitno je, da se je zakona lotil nekdo, ki nima prav veliko pojma o računalništvu in novih tehnologijah, ki jih poskuša zaobjeti. Pravzaprav podobno, kot velja za poskus cenzure Udba.net in igralniških spletih strani, ki smo mu bili priča pred kratkim. Nekdo se nečesa spomni in enostavno ne razmisli dovolj. In tega si država enostavno ne bi smela privoščiti. No, bomo videli, ali se bodo podjetja dejansko združila v ustavni presoji, kot napovedujejo. In upajmo, da jim bo uspelo...
Brizgalnik, ki se ponaša s hitrostjo več kot 30 strani na minuto, v resnici pri tiskanju polnih strani v običajni kakovosti natisne kvečjemu dve ali tri strani na minuto. Tokrat se je tako pretiravanje industriji očitno vrnilo kot bumerang - tiskalnik, ki bi sicer stal le dobrih 10.000 tolarjev, po uveljavitvi uredbe stane 15.000 tolarjev! 50 % podražitev!
