Dolgčas

Včasih so bili osebni računalniki in strežniki približno tako zanesljivi, kot so danes "pametni" telefoni oz. telefoni z operacijskim sistemom Android. Vsake toliko je kaj crknilo, vsake toliko je kaj nehalo delovati. Ampak vnovični zagon je vedno pomagal ...

Takole na pamet bi rekel, da se je "fama" o nestabilnosti PCjev in še posebej Microsoftovih sistemov začela nekako z Okni; verjetno že z različico 1.0, toda večina nas je to spoznala tam nekje okoli različice 3.0/3.1. Nekako nimam v spominu, da bi DOS kaj "crkoval", oziroma če je že, smo za to obtožili katerega izmed programov, ki so tekli v ozadju (t. i. programi TSR, Terminate and Stay Resident), kar je bil precej hud "hek". Ampak "vindovs", ja, to je bil v resnici še večji "hek", stabilnost sistema pa temu primerna.

Čeprav je bila "temu primerna" tudi strojna oprema. Diski so crkovali kot po tekočem traku, v spominu imam tudi kar nekaj odpovedanih matičnih plošč, tudi eno, ki je se je obnašala "na random", kot ji je sedlo. Izkazalo se je, da so za to krivi "napihnjeni kondenzatorji", kot se temu reče.

Najhuje pa se je taka kombinacija strojnih in Microsoftovih težav pokazala na strežniškem področju. Popolnoma običajno je bilo, da smo strežnike z Windows NT 4 pogosto znova zaganjali ali pa smo to počeli vsaj z nekaterimi strežniškimi storitvami. V spominu mi je še najbolj ostal Exchange 5.5, čeprav tudi Lotus Notes Domino 4 ni bil veliko boljši. Posledično je bilo tudi življenje "sistemca", kot sem bil sam, precej težavno. Spisal sem si posebna skripta, ki so me po SMSu opozarjala na "crkot" strežnikov in storitev. In vedno sem imel nekoga, ki me je nadomeščal, če sem bil zunaj Ljubljane za več kot en dan (ne, takrat dela na daljavo bolj ali manj ni bilo). Spomnim se, recimo, ko je glavni strežnik (ki je, mimogrede, še vedno nekje na zaprašenih policah, še delujoč, vendar ugasnjen) takole "na random" crkoval. Včasih nekajkrat na uro, potem kak dan presledka, pa morda potem spet nekajkrat na dan. Jaz pa na plaži na Korčuli, s telefonom v roki, in dajal navodila našemu direktorju (!), ki je poskušal diagnosticirati težavo. Na koncu smo ugotovili, da je očitno nekako nedefinirano in na pol odpovedal diskovni krmilnik RAID ...

Danes je stanje popolnoma drugačno. Težko rečem, zakaj, ampak je. Danes osebni računalniki delujejo 24 ur na dan, tako kot nekoč strežniki. Vendar, vsaj po mojih izkušnjah, popolnoma brez težav. Mojega domačega računalnika se mi enostavno ne ljubi ugašati ali pa čakati tistih nekaj sekund, da bi se zbudil iz spanja. Ker je to enostavno nerodno (četudi uporabljam omrežno prebujanje WakeOnLan), kadar hočeš pogledat kakšen film (na priklopljeni televiziji) in, še posebej, če si hočeš ogledati kakšne fotografije v spletni galeriji, ki teče na njem. Ali pa le pogledati stanje na smučiščih (klancar.net/smucisca). Ravno tako stalno deluje tudi moj službeni računalnik, če se moram kdaj na hitro priklopiti tudi od doma. Ne pomnim, kdaj sta nazadnje "crknila" ali padla v zloglasni Microsoftov "blue screen".

Hkrati imam doma sedem let (!) star prenosnik, ki še vedno deluje brez težav. Ima še originalni disk in originalni Windows XP. Otroci ga uporabljajo za internet in flash igrice in, verjemite mi, z njim RES zelo grdo ravnajo. Včasih so diski odpovedali že, če si jih grdo pogledal, ta pa še vedno deluje. Edina težava? Ravno te dni se je dokončno "precvikal" napajalni kabel, tako da se bom moral lotiti cinkanja.

Še več, danes sem se malo sprehodil po službeni strežniški sobi in "odkril" strežnik, ki smo ga ravno tako kupili leta 2004. Še vedno deluje, brez najmanjših težav. Okna pravijo, da so bila nazadnje znova zagnana enkrat februarja. Spomnim se, da nam je Elektro takrat nekaj izklapljal elektriko v stolpnici ...

Ugotavljam torej, da je današnje delo sistemca neprimerno lažje kot včasih. Kolega, ki me je nadomestil, je najprej ugasnil vsa skripta za opozarjanje prek SMS. Konec tedna večinoma sploh ne bere elektronske pošte (ker tam ni uporabniških pritožb, kot so bile včasih). Ko gre na dopust, se le za vsak primer dogovori z nekom, ki bi vskočil, če bi kdaj šlo kaj narobe. Pa še ni šlo. Čeprav, po drugi strani, če bi/bo danes šlo kaj narobe, bi/bo šlo zelo, kajti danes imamo v enem strojnem strežniku nameščenih kar nekaj navideznih strežnikov ...

Poanta? Biti danes "sistemc", je dolgčas, ker je ključna težava le vzpostavitev sistema, ki potem bolj ali manj deluje. Enako je z osebnimi računalniki, ki enostavno delujejo. Dolgčas. K sreči imamo poplavo pametnih telefonov, od katerih ima velika večina nameščen nekakšen Linux, s katerim se je treba nonstop nekaj igrati in ga nastavljati. Android namreč. Zadnjič sem, recimo, sodelavki, ki se je pritoževala, da ima njen HTC Desire premalo prostora za vse programe, ki jih hoče imeti, namestil precej "lažji" ROM. Vse OK, zelo zadovoljna. Razen, da mi zdaj redno nosi kazat čudaške napake tipa "če ne odgovorim na telefonski klic, se zaslon samodejno ne ugasne več, zato mi v nekaj urah požre vso baterijo". Pomaga, seveda, uganete? - vnovični zagon telefona. Kot nekoč v vindovs. Ampak vsaj dolgčas ni.

Danes sem se malo sprehodil po službeni strežniški sobi in "odkril" strežnik, ki smo ga kupili leta 2004. Še vedno deluje, brez najmanjših težav. Okna pravijo, da so bila nazadnje znova zagnana enkrat februarja ...