Objavljeno: 11.6.2013 | Avtor: Miran Varga | Monitor Posebna 2013 | Teme: projektor

Dober projektor je tih projektor

Kupovanje projektorja za hišni kino je v Sloveniji svojevrsten izziv. Predvsem zato, ker ima kupec izredno malo priložnosti, da bi posamezen projektor videl »v akciji«, saj zaradi butične prodaje projektorje, še posebej najdražje, prodajajo skoraj zgolj po naročilu. Nakupni nasveti v nadaljevanju vam utegnejo zato priti še kako prav.

Brez možnosti praktičnega preizkusa smo uporabniki praktično prisiljeni v analizo tehničnih podatkov izdelovalca in pri tem lahko le upamo, da z njimi ni zavajal. Kako torej posamezni tehnični podatki vplivajo na delovanje projektorjev v praksi?

Svetilnost ni vse

Nepoznavalci delovanja projektorjev se navadno najprej zapičijo v svetilnost posameznega modela, kot da je ta odločilna pri prikazu slike. V poslovnem svetu morebiti res velja, da je največja zmogljivost projektorja podana z njegovo svetilnostjo, ki določa kakovost projekcije v osvetljenih prostorih. Čim večja bo svetilnost, tem večja bo kakovost projekcije in na večje platno jo bo moč projicirati. Projektorji za domači kino so v tem primeru izjema, saj se uporabljajo v vsaj delno zatemnjenih prostorih, zato dosegajo nižje svetilnosti. Ta t. i. moč projektorja je namensko znižana, saj prevelika svetilnost vpliva na kakovost slike, na barve in kontrast – in to negativno. Svetilnost boljših projektorjev za domači kino je tako okoli vrednosti 2000 do 2500 lumnov, čeprav za optimalno uporabniško kino izkušnjo zadostuje že moč 800 do 1200 lumnov. To je ravno prav, saj izdelovalci neredko nekoliko pretiravajo s podatkom o svetilnosti. Prav tako je treba dodati, da izdelovalci svetilnost merijo na različnih preglednicah in ne na video vsebinah, saj bi bile v slednjem primeru vrednosti občutno nižje. V tehničnih podatkih objavljene vrednosti o najvišji možni svetilnosti veljajo le na sredini slike in na majhni projicirni razdalji, z večanjem oddaljenosti projektorja od platna oziroma s povečevanjem platna pa se svetilnost zmanjšuje s kvadratom razdalje. Dodatno se svetilnost v praksi zmanjšuje še z različnimi nastavitvami jakosti žarnice (varčni načini, denimo »eko«, jo dobesedno prepolovijo), zaslonke, temperature barv ...

Naše priporočilo glede svetilnosti je tako naslednje:

•    namenski hišni kino, že zatemnjen prostor – 1000 lumnov ali več

•    soba z malo dnevne svetlobe – vsaj 1200 lumnov

•    soba z veliko dnevne svetlobe – vsaj 2000 lumnov

Kontrasti brez meja

Kontrast projektorja za hišni kino ima večji vpliv na kakovost prikazane slike kot svetilnost. Žal se tega še predobro zavedajo tudi izdelovalci in zato podatki o kontrastnem razmerju prikazane slike v zadnjih nekaj letih letijo v nebo. Če si ogledamo stanje v zadnjem desetletju, opazimo, da je bil pri najboljših projektorjih kontrast 1000 : 1, danes pa na njih najdemo nesramežljive oznake vse do 320.000 : 1. Najbolj hecno pri vsem skupaj pa je to, da je tak kontrast res mogoče doseči, a zgolj v »laboratorijskih razmerah«, ki za področje projektorjev pomenijo popolnoma zatemnjen prostor s črnimi in hkrati neodbojnimi stenami.

Sodobni projektorji se pohvalijo tudi s pripomočkom, ki sliši na ime dinamična zaslonka (angl. dynamic iris) in je vgrajen v sam objektiv projektorja. Ta je tudi glavni lažnivec pri podajanju številk o kontrastu, saj meritve niso opravljene hkrati na isti sliki, temveč na različnih slikah ob različno odprti samodejni zaslonki. Če bi številke normalizirali, bi ugotovili, da so projektorji na področju prikaza kontrastne slike še vedno močno napredovali, saj so realne vrednosti že v območju okoli 5000 : 1. Pri prikazu najbolj kontrastne slike vodijo projektorji, izdelani s tehnologijo LCoS, sledijo pa jim modeli s tehnologijama LCD in DLP.

Kot smo že omenili, je doseganje absolutno najvišje vrednosti kontrasta absurdno početje, za običajnega uporabnika je pomembnejši podatek o tem, kako enakomerno je kontrastno razmerje (razmerje med najvišjo in najnižjo osvetljenostjo) razporejeno po vmesnih stopnjah. Ker tega ne moremo razbrati iz tehničnih podatkov, si velja pred nakupom projektorja prebrati kak test opreme – bodisi v specializiranih revijah (tudi naši) ali na spletnih forumih, spremljati izkušnje drugih uporabnikov ...

Kaj pa tehnologija LED?

Osvetlitev z diodami LED še ne dosega resnično visoke svetilnosti, da bi jo izdelovalci s pridom uporabili v projektorjih, namenjenih domačemu kinu. Zato jo trenutno lahko zasledimo predvsem pri manjših in predvsem prenosnih modelih projektorjev, ni pa izključeno, da ne bomo čez leto ali dve ugledali že prvih poskusov tudi v segmentu hišnega kina. Vsaj če sodimo po napredku svetil LED v svetu avtomobilizma, kjer sodobni žarometi LED že svetijo 50 m daleč …

Polna visoka ločljivost kot standard

Največje zadovoljstvo pri gledanju filmov v hišnem kinu je pogojeno z bogastvom vsebin in visoko ločljivostjo teh vsebin. Naše nakupno priporočilo je zato s tega vidika precej enostavno, saj danes praktično vsi sodobni projektorji prikazujejo sliko v polni visoki ločljivosti FullHD (1920 × 1080 pik). Čeprav je trenutno po naših domovih še vedno veliko gradiva precej nizke ločljivosti (denimo televizija, filmi na ploščkih DVD, različni » filmi DivX«), znajo sodobni projektorji po zaslugi vgrajenih procesorjev za obdelavo videa te vsebine nekoliko izboljšati. Tako lahko vsebine standardne ločljivosti po videzu približajo tistim v visoki ločljivosti. Za takšno početje so še najbolj dojemljive različne risanke (najlažja obdelava slike).

Pri iskanju razlogov za nakup »hudega« projektorja se nam seznam ustavi pri predvajalnikih in ploščkih blu-ray, ki postrežejo z enimi najbogatejših vsebin ta hip, pa tudi v spletu je vedno več neuradnih virov z bogatimi video vsebinami. 1080p projektorji se silno dobro obnesejo kot diaprojektorji. Kot take jih lahko uporabimo za projekcije digitalnih fotografij, saj je pri statičnih slikah, ki jih sodobni aparati zajemajo v velikem številu pik, hitro opazna razlika med polovično in polno ločljivostjo HD.

Zmeda kratic – DLP, LCD, LCoS?

LCD, DLP in LCoS so osnovne tri tehnologije prikaza slike na projektorju. Na hitro si oglejmo, kako delujejo in kakšne so njihove prednosti in morebitne hibe. Projektorji DLP svetijo svetlobo na čip z vrsto mikroskopskih zrcalc, vsako predstavlja eno piko. Svetloba, ki potuje od žarnice, se na ustrezno postavljenih zrcalcih (te krmili elektronika) odbije proti barvnemu filtru, zatem gre skozi leče in se ujame na zaslonu/platnu. Barvni filter je narejen kot kolesce, na katerem so nanizane osnovne barve – rdeča, zelena in modra (naprednejši modeli jih imajo tudi več). To kolesce se vrti zelo hitro, tako da naše oko motenj (skoraj) ne opazi.

Delovanje projektorja LCD je še preprostejše. Vir svetlobe je postavljen pred polprosojni zaslon, na katerem je prikazana slika. Svetloba se na poti skozi zaslon obarva in prek vrste leč ustrezno projicira na platno. Pri projektorjih 3LCD je vir svetlobe razdeljen na tri osnovne barvne komponente (da, uganili ste: rdečo, modro in zeleno), vsaka barva gre skozi svoj zaslon LCD. Kristali na zaslonu prepuščajo določene dele slike, ki prihajajo s treh zaslonov, pa se v posebni prizmi zopet združijo v celoto in skozi leče potujejo do projekcijskega platna.

Projektor s tehnologijo LCoS naj bi združeval dobre lastnosti zgoraj opisanih tehnologij in hkrati odpravljal njune pomanjkljivosti. Se sliši predobro, da bi bilo res? Poglejmo, kako LCoS deluje. Gre za projektor LCD, ki pa ni prosojen, temveč nanesen na mikročip z odbojno površino, zato se svetloba od njega bolj ali manj odbija. Slikovna matrica je nanesena na samem čipu, krmilno vezje pa je pod njo. S takšnim oblikovanjem so inženirji dosegli, da so špranje med posameznimi točkami minimalne, praktično neopazne, še posebej pri projektorjih polne visoke ločljivosti, saj so pike res majhne.

Danes se zaradi nekoliko višjih cen projektorjev LCoS bitka za kupce v segmentu domači kino odvija med tehnologijama LCD in DLP. Tehnologija LCD je po tržnem deležu v prednosti pred DLP, precej tudi na račun v povprečju cenejših izdelkov, tehnologija LCoS pa ima zaenkrat še zanemarljiv tržni delež. Seveda se tudi pri projektorjih ponavlja zgodba iz sveta televizorjev, kjer ima vsak tabor svoje privržence. Izdelovalci projektorjev s čipi DLP znajo povedati, da se pri njihovih izdelkih slika ne zapeče tako kot pri LCDjih (podobno kot pri starejših plazemskih televizorjih), da ima čip DLP bistveno hitrejši odzivni čas, da so špranje med posameznimi pikami manjše in da lahko prikaže dvakrat več barv kot druge tehnologije. Nasprotni tabor, torej izdelovalci projektorjev LCD, jim ne ostajajo dolžni in izpostavljajo, da so njihove rešitve bolj zanesljive, ker nimajo gibljivih delov in postrežejo s sliko brez t. i. mavričnega učinka (tega povzroča vrtenje barvnega kolesa pri projektorjih DLP z enim čipom). Projektorji LCD so znani po živih barvah in svetlejši sliki, saj izdelki iz tabora DLP za enako svetlo sliko potrebujejo okoli 30 odstotkov močnejšo žarnico (upoštevajte to pri navedbi svetilnosti!). Slabše pa se LCDji odrežejo pri prikazu sivinskih barv, saj težko zagotovijo povsem črno barvo, a je tehnologija 3LCD tudi na tem področju razmerje močno popravila. Če ste filmski dolgoprogaš, ne bo odveč podatek, da je projektorje s tehnologijo LCD po 8 do 10 urah delovanja priporočljivo ugasniti in ohladiti, projektorji DLP, če so ustrezno hlajeni, pa lahko delujejo nepretrgano.

Kdo je torej zmagovalec? Če ne bi bila eden izmed kriterijev cena, bi vsekakor zmagal projektor s tehnologijo LCoS, tako pa bomo izbirali med projektorji LCD in DLP. Za podoben znesek si lahko privoščimo projektor LCD s tremi čipi ali pa projektor DLP z enim, saj so DLPji s tremi čipi precej redki in dragi. Zato naše priporočilo pri nakupu projektorja za domači kino visoke ločljivosti odhaja v tabor projektorjev z oznako 3LCD.

Namestitev projektorja

Še preden se odpravimo v trgovino, velja razmisliti o namestitvi projektorja v dnevno sobo. Tu se navadno soočimo z dvema možnostma, in sicer: ali projektor postavimo na posebno mizico ali pa ga namestimo pod strop. Slednje je navadno veliko bolj praktično, še posebej, če imamo doma majhne otroke, pa tudi sicer, saj projektor, nameščen pod stropom, nikogar ne ovira. Odvisno od mer dnevne sobe lahko projektorju namenimo tudi posebno zidno poličko. Takšna fiksna postavitev projektorja ima več prednosti, ne le da projektor ni nikomur v napoto, nastavimo ga le enkrat in nato nastavitve obdržimo. Če je razdalja med platnom in projektorjem razmeroma majhna, preverimo tehnične podatke za projektor, na kakšnih razdaljah lahko prikaže določeno velikost slike. Morebiti nam bodo prav prišle tudi druge lastnosti, kot je možnost premika objektiva, ne le po vertikali, temveč tudi po horizontali. Današnji projektorji so namreč zelo prilagodljive naprave.

Pri namestitvi projektorja upoštevajmo, da moramo do njega pripeljati več vodnikov (beri: kablov), v najboljšem primeru le dva – za elektriko in signal. Če pa bi radi nanj povezali cel nabor naprav v dnevni sobi, zna to postati prava mala znanost organizacije šopa kablov – ne nazadnje se lahko signali različnih kablov med seboj motijo. K sreči je danes večina naprav, ki predvajajo video vsebine, opremljena z vmesnikom HDMI, torej pri povezavi s projektorjem ne bo večjih težav (tudi zato, ker najdemo na zadnjih straneh projektorjev bržkone najbolj pestre možnosti povezovanja video signalov). Le daljši kabli HDMI utegnejo postreči z zasoljenimi cenami, a pri tem se velja zavedati, da najcenejši morebiti niso ustrezni. Še posebej, če bomo predvajali 3D vsebine, ki se pretakajo po kablih HDMI različice 1.4.

Stenski nosilec

Stenski nosilec

Tihi so najboljši

Tu je še nekaj, kar velja vedeti o projektorjih: delujejo tiho, a ne neslišno. Pri namestitvi pod strop je glasnost navadno manjši dejavnik kot pri namestitvi na mizico, kjer se projektor večkrat znajde sredi dnevne sobe. Kljub temu velja poiskati tišje projektorje, to so tisti, ki pri svojem delu oddajajo 30 ali manj decibelov hrupa. Najbolj tihi projektorji so tisti, ki se približajo podatku 20 dB, ti med delovanjem resnično ne motijo uporabnika. Projektor mora imeti tudi dovolj prostora za odvajanje nastale toplote, saj le pravilno prezračevanje omogoča zanesljivo in tiho delovanje.

Veliko podatkov o projektorju in njegovem delovanju izvemo iz navodil. Prav zato toplo priporočamo, da po izbiri nekaj favoritov iz spleta prenesemo navodila za rabo in jih bolj ali manj podrobno preletimo. Morda nam bo prav to branje razkrilo kakšno novo, za nas zelo pomembno lastnost, tako v pozitivnem ali negativnem pomenu, da se bomo laže odločili, kateri projektor je za nas idealen.

O zunanji podobi projektorjev tu ne bi sodili, priznavamo pa, da se te naprave zelo razlikujejo med seboj. Nekatere so še vedno pretežno škatlaste, spet druge prav futurističnih oblik. Če nam zunanjost projektorja veliko pomeni, potem vsekakor izberimo takega, ki nam bo všeč. Za nas monitorjevce kot tehnične zanesenjake je sicer prvi in zadnji relevanten podatek prikazana slika.

Žarnica in stroški

Žarnica je eden najpomembnejših delov projektorja, saj sveti sliko na zaslon oziroma platno. Življenjska doba žarnice je omejena na več tisoč ur, pri sodobnih projektorjih se ta vrednost najpogosteje giblje med 2000 in 4000 urami. Še preden pa vzamemo v roke kalkulator in si izračunamo, kako dolgo bomo lahko uživali v filmih z eno žarnico, velja prebrati naslednjo informacijo – večina uporabnikov ne ve, da se podatek o »delovnih« urah dejansko nanaša le na okoli polovico življenjske dobe žarnice, saj takrat žarnica nekako doseže polovično svetilnost, kot jo je imela ob nakupu. Žarnica bo tudi po preteku teh nekaj tisoč ur še vedno delovala, le njena svetilnost bo vedno bolj upadala. Projektorji z višjo svetilnostjo bodo torej postregli še z nekaj daljšo dejansko uporabnostjo žarnice.

Velja pa spomniti, da žarnice nikakor niso poceni in stanejo med 200 in 400 evri. Kot ugotavljajo raziskovalci navad uporabnikov sistemov domačega kina, povprečen projektor v domačem kinu deluje vsega 8 ur na teden, ob takem tempu pa lahko pričakujemo, da bo žarnica služila dobrih pet let. Po tem času bo verjetno večja ovira kot cena žarnice to, da jo bo teže dobiti. Zato lahko že ob nakupu projektorja investiramo tudi v dodatno žarnico. Če se odločimo za to potezo, potem jo obvezno vgradimo v projektor in ji privoščimo nekaj delovnih ur. Žarnice, ki so pokvarjene, namreč navadno odpovedo v prvih 4 do 10 urah delovanja, zato je bolje, da to ugotovimo prej kot po nekaj letih. Žarnice hranimo v hladnem in temnem prostoru. K daljši življenjski dobi žarnice pripomore tudi delovanje projektorja pri nekoliko znižani svetilnosti in redno čiščenje filtra, saj ta povečuje učinkovitost hladilnega sistema, to pa seveda blagodejno vpliva na žarnico.

Platno

Projekcijsko platno je zelo pomemben del projekcijske tehnologije. Če želimo dobro sliko, si preprosto moramo omisliti tudi projekcijsko platno, saj stene stanovanja enostavno niso ustrezno nadomestilo, vsaj ne pri projektorjih, ki ponujajo zelo visoke ločljivosti. Prav zato del nakupovalnega vodnika posvečamo tudi izbiri platna, saj je to pika na i pri dobri uporabniški izkušnji.

Povprečna projekcijska platna bodo našo denarnico olajšala za nadaljnjih 150–250 evrov. Ta izdatek je praktično nujen, saj je kompromisov pri uporabi belo obarvane stene preprosto preveč. Projekcijska platna namreč uporabljajo posebne optično odsevne sloje, ki jim pomagajo kar se da izboljšati kakovost prikazane slike. Če namesto njih uporabljamo preprosto belo steno, izgubljamo kontrastnost, ostrino in tudi svetilnost slike, skratka, slika tudi približno ne bo takšna, kot jo zmore prikazati sodoben projektor. Naložba v projekcijsko platno, še posebej v fiksno namestitev, je skrajno dolgoročna, saj platna boljše kakovosti zlahka preživijo več projektorjev.

Pri izbiri projekcijskega platna se ne smemo omejiti zgolj na velikost. To določimo glede na velikost prostora in število ljudi, ki si bodo projekcijo ogledovali. Pri tem veliko ne pomeni nujno tudi dobro, saj v manjših prostorih prevelika slika ni dobra rešitev, ker jo je težko gledati – tako kot, denimo, ogled filma iz prve vrste v kinodvorani.

Projekcijska platna za sisteme domačega kina so najpogosteje na voljo v merah od 180 do 240 cm širine, večji prostori pa si lahko omislijo tudi večja. Izbira velikosti platna je zelo subjektivna. Uporabniki, ki v kinematografih sedijo v prvih vrstah, si bodo vsekakor želeli večjih platen, in nasprotno. Osnovna orientacija naj bo, da si kupimo platno, katerega širina bo enaka polovici razdalje med postavitvijo platna in mestom, kjer sedi gledalec (ali pa le malenkost večja). Če torej sedimo štiri metre stran od platna, naj bo to široko 2 ali 2,20 metra.

Platna so na voljo z različnimi razmerji stranic, tako poznamo 16 : 9, 4 : 3 in kvadratna platna (1 : 1). Čeprav preprosta logika narekuje, da bi projektor, ki prikazuje sliko v razmerju 16 : 9, najbolje deloval v navezi s platnom z enakim razmerjem stranic, pa vsaj v tem prehodnem obdobju, ko smo priča številnim različnim virom slike, priporočamo izbiro platna z razmerjem stranic 4 : 3 ali celo 1 : 1, saj so razlike v cenah minimalne. Tako bomo laže predvajali tudi starejše vsebine, saj bosta ob povečani sliki stranska črna trakova projicirana mimo platna in nas ne bosta motila. Novejša projekcijska platna so črno obrobljena, saj naše oči poleg slike zaznavajo tudi neposredno okolico in se nam zdi slika, ki je obrobljena z močno črno barvo, lepša.

Če se oziramo po projektorju, ki ima slabši kontrast, a višjo svetilnost, lahko razmislimo še o nakupu sivega platna, saj je na njem video zaradi posebnih nanosov barve videti bolj kontrasten. Seveda tu ni nobene primerjave s sivo steno, če kljub vsemu naštetemu še vedno želimo uporabljati steno za svoje projiciranje, bo bela bistveno boljša izbira od sive.

Izbor platna je odvisen predvsem od postavitve. Na voljo imamo prenosno platno, ki ga lahko premikamo po prostoru, ali pa fiksne, tipično zidne namestitve. Med slednjimi se izbira deli na ročnodvižna platna in elektrodvižna platna. Kot pove že ime, slednje krmili elektrika, zato so nekoliko dražja. Platno se, ko ga ne potrebujemo, preprosto navije v ohišje in tako zasede zelo malo prostora in ne moti uporabnika. V sobah, ki so širše kot daljše, se lahko gledalci znajdejo v kotu platna, kjer teže vidijo sliko. V takih primerih je priporočljivo imeti platno z večjim zornim kotom (navaja ga izdelovalec). Prav tako je v daljših sobah treba imeti večje platno, da lahko tudi gledalci, ki sedijo zadaj, dobro vidijo podrobnosti.

Projekcijsko platno izberemo v štirih korakih, pri tem je najpomembnejša postavitev v prostor. Sledi odločitev za ustrezno površino platna in razmerje stranic. Nazadnje izberemo velikost platna.

Vsebina projekcije pa močno vpliva na izbor barvne podlage platna. V poslovnem svetu se najbolj uporabljajo platna bele ali mat bele barve, slednja namreč prikaže še najbolj natančne barve. Sivo platno je, kot rečeno, priljubljeno predvsem med navdušenci za hišni kino, sodobni projektorji pa bodo svoje delo brezhibno opravili tudi na platnih bele ali mat bele barve.

Povzetek

Za doseganje prave kinematografske izkušnje v zavetju dnevne sobe (ali druge sobe) moramo največ poudarka nameniti naslednjim trem merilom – odlični reprodukciji barv, sposobnostim prikaza podrobnosti in zvoku. Za prva dva poskrbi dober projektor za domači kino, priporočamo nakup modela s polno visoko ločljivostjo, med ključnimi lastnostmi pa naj bodo naslednje: svetilnost okoli 2000 lumnov, dobro kontrastno razmerje in natančen prikaz barv. Za navdušence nad hišnim kinom pa velja naslednja zelo preprosta resnica: odštejte zahtevani znesek za projektor, ki si ga resnično želite, in se ne ozirajte več nazaj. V letih filmskih užitkov, ki so pred vami, boste pozabili na vsoto denarja, ki ste jo namenili za res dober sistem.

Pri nakupu projektorja se osredotočimo še na ustrezno ločljivost in razmerje stranic slike – ti naj bosta kar se da podobni vsebinam, ki jih bomo predvajali. Pri izbiri projektorja za domači kino priporočamo projektor 16 : 9 v navezi s platnom z razmerjem stranic 4 : 3. Tako bomo laže predvajali tudi starejše vsebine, saj bosta ob povečani sliki stranska črna trakova projicirana mimo platna in nas ne bosta motila.

Za konec se vrnimo še k resnici iz naslova. Uporabniki, ki bi resnično radi uživali v mirnem gledanju filmov, naj poiščejo tih projektor. Ta bo seveda dražji, a ni hujšega, kot če uporabnika med predvajanjem filma moti hrup projektorja.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji