Dirka navzdol
Pred kratkim smo na spletni strani objavili novico o tem, da je podjetje HTC s stališča borze praktično ničvredno. Vse delnice podjetja so skupaj vredne manj, kot ima podjetje na zalogi denarja. Z drugimi besedami, podjetje bi moralo domala plačati nekomu, da ga odkupi. Seveda je to zelo posplošeno, a poanta je jasna – HTCju gre slabo in nihče ne verjame, da bo v kratkem kaj bolje. Po nekaterih ocenah bi se lahko iz rdečih številk izvlekel šele čez dve leti.
Tudi drugim ni ravno z rožicami postlano. Poleti so tudi v Samsungu predstavili poslovne rezultate. Ti so resda pozitivni, a se že skoraj dve leti znižujejo. V zadnjem četrtletju, po tem, ko so aprila predstavili telefona Galaxy S6 in S6 Edge, se je dobiček zmanjšal še za 4 %, v celotnem letu kar za 30 %, četudi imajo daleč največji tržni delež, tako med androidnimi telefoni kot nasploh. Resda se v Samsungu ukvarjajo z veliko različnimi segmenti, a kljub temu.
V LGju so povedali, da v povprečju z vsakim prodanim telefonom zaslužijo le 1,2 centa. Si mislimo, da pri dražjih modelih zaslužijo nekaj dolarjev, ki jih pri cenejših po vsej verjetnosti izgubijo. Tudi Sony je pred nedavnim objavil slabe poslovne rezultate. Po tem, ko je pred nedavnim prodal segment prenosnih računalnikov, se zdaj govori, da o podobnem razmišlja tudi pri telefonih.
Trg telefonov se torej vede podobno kot trg računalnikov. Izdelovalci so med seboj začeli cenovno vojno, trg so preplavili z nešteto različicami cenejših telefonov. Ravno v zadnjem uvodniku na teh straneh sem se pritoževal nad preširokimi prodajnimi paletami, na katerih imamo telefone z imeni »Neo Plus Grand C«. To vodi v zmešnjavo, ko kupci ne vedo, kam določen telefon sploh uvrstiti, izdelovalci pa izdelujejo (razvijajo, oglašujejo) kup različnih naprav in si s tem seveda dvigujejo končne stroške.
V tej številki smo preizkusili med drugim telefona LG G4C in LG G4 Beat. Kakšna je razlika med njima in navadnim G4, na pamet ne vem, sem pa prepričan, da tega ne ve niti večina potencialnih kupcev. Zakaj ima LG v prodajnem programu tri skoraj enake telefone? Občutek je, da ne vedo, kaj bi sploh počeli.
Bolj kot telefoni zgornjega cenovnega razreda so težava vsi drugi. Večina uporabnikov kupi bodisi nekaj z vrha ponudbe bodisi nekaj, kar je »dovolj dobro«. In pri tem »dovolj dobro« so se v zadnjem letu pojavili manj znani, predvsem kitajski izdelovalci. Ti imajo na splošno nižje stroške (manj vlagajo v razvoj, v trženje, po vsej verjetnosti še kam), telefoni pa niso bistveno slabši (če sploh) od vstopnih telefonov bolj znanih znamk.
Edini, ki se je izognil dirki k nizkim cenam (in povprečnosti), je Apple. Ena izmed večjih kritik jabolčnikov so visoke cene. A ravno zaradi slednjih so ves čas držali raven kakovosti. Vedno so ponujali en telefon in vsaj enega predhodnika po nekoliko nižji (a še vedno visoki) ceni. Uporabnikom je kristalno jasno, kaj pričakovati. Zanimivo, da pri tem za oglaševanje porabijo občutno manj denarja kot pa, denimo, Samsung.
