Danes se IT-infrastruktura ne meri več po tem, koliko strežnikov imate, temveč po tem, kako hitro se lahko prilagodite spremembam. Je vaša infrastruktura zmožna absorbirati šoke, podpreti sodobne delovne obremenitve (beri: umetno inteligenco), ohraniti varnost v vsakem kotičku in ob tem še varčevati z energijo?
Ko govorimo o digitalizaciji, pogosto razpravljamo o programski opremi, podatkih in uporabniški izkušnji. A kot pri vsakem resnem sistemu je prava moč skrita pod površjem – v infrastrukturi. IT-infrastruktura danes ni več pasivni temelj ali hrbtenica, temveč se spreminja v dinamično, inteligentno plast, ki povezuje, optimizira in podjetjem zagotavlja temelje za inovacije.
Digitalna preobrazba, ki jo je pred leti še pospešila pandemija, je povzročila, da se je IT-infrastruktura preselila iz kleti podjetij v oblak, z roba v središče in spet nazaj. Postala je razpršena, inteligentna in vseprisotna. Podjetja danes IT ne razumejo več le kot podporno funkcijo, marsikje je že sestavni del ključnih strategij, saj predstavlja temelj konkurenčnosti in hkrati orodje za rast in razvoj poslovanja.
Ko infrastruktura stopi iz ozadja
V preteklosti so celo informatiki na infrastrukturo gledali kot na temelje – nekakšno betonsko podlago, na katero so zidali (beri: nameščali) aplikacije. Bila je fizična, predvidljiva, pogosto podcenjena. Danes se to razumevanje podira, IT-infrastruktura ni več fiksna, nasprotno, je gibljiva in razpršena čez oblačne strežnike, naprave interneta stvari in podatkovne centre, ki niso več geografsko vezani na podjetje, ampak so lahko malodane kjerkoli svetu.
Ta zasuk je najočitnejši s pojavi hibridne in večoblačne arhitekture. Podjetja želijo dostopnost in razširljivost oblaka, a hkrati tudi nadzor in zanesljivost lokalnega okolja. V takšni realnosti se aplikacije selijo in »živijo« tam, kjer jim je najbolje: podatki ostajajo tam, kjer je to zakonsko zahtevano, obdelava podatkov pa poteka tam, kjer je se to zgodi najhitreje. Meje niso več pomembne. Povezljivost in usklajenost sta nova imperativa.
Hibridna infrastruktura stopa v ospredje. Podjetja ne želijo več izbirati med lokalno nameščenimi in oblačnimi rešitvami – želijo oboje (hkrati). Hibridna IT-infrastruktura zato postaja dominantni tehnološki model. Kaj to pomeni v praksi? Predvsem to, da za poslovanje kritične aplikacije (ERP, proizvodni sistemi) zvečine še ostajajo v lokalnih podatkovnih centrih, spletne storitve in modeli umetne inteligence pa se pospešeno (pre)selijo v javni ali zasebni oblak. Oboje povezujejo enotna orkestracija, varnost in nadzor. Po podatkih podjetja Flexera ima že več kot 87 odstotkov podjetij uvedeno hibridno strategijo, 72 odstotkov pa jih uporablja več kot en javni oblak. Podjetje Siemens uporablja oblačne storitve AWS za obdelavo nekaterih podatkov iz tovarn, hkrati pa ohranja ključne podatke o proizvodnih procesih v svojih lokalnih podatkovnih centrih zaradi predpisov in hitrosti odzivanja.
Infrastruktura na robu sveta
Svet ni več centraliziran. Pametne naprave, vozila, tovarne in bolnišnice potrebujejo odgovore v milisekundah. Čakati na oblak, ki se nahaja na drugi strani planeta, je prepočasno, zato se IT-infrastruktura pospešeno pomika na rob (omrežij) – do samih meja digitalnega sveta. Robna infrastruktura v praksi pomeni, da se hramba in obdelava podatkov izvajata čim bliže njihovemu nastanku/izvoru, zato se tudi manjši podatkovni centri selijo neposredno v tovarne, bolnišnice, cestna križišča. Povsod tja, kjer nastajajo večje količine podatkov. To odpira povsem nove možnosti: prediktivno vzdrževanje strojev, takojšnji odziv v prometu, decentralizirane rešitve v zdravstvu ... A hkrati prinaša nove izzive, kot so fizična zaščita naprav, upravljanje na daljavo, standardizacija (vsega skupaj). Gre za premik paradigme. Kar je bilo nekoč (utemeljeno) centralizirano, zdaj postaja porazdeljeno. Infrastruktura ni več posamezna lokacija, postala je mreža.
Varnost ni zgolj požarni zid
Ko se infrastruktura »razleze« prek meja in protokolov, postane njena zaščita še bolj zapletena. Kibernetski napadi niso več usmerjeni v eno točko, saj napadalci napadajo vse potencialne ranljivosti in iščejo vrzeli v konfiguracijah, »nevidnih« povezavah, slabo nastavljenih dovoljenjih dostopa … V takem okolju tradicionalni varnostni pristop odpove. Požarni zidovi, gesla in protivirusni programi niso več dovolj. Pristopi, kakršen je model brez zaupanja (angl. Zero Trust), kjer nič ni samoumevno dovoljeno, in analitika, ki spremlja vedenje uporabnika in njegovo rabo naprav, postajajo novi standard. Varnost se danes vpleta v vsak sloj infrastrukture – v strojno in programsko kodo, v konfiguracije, varnostne politike. In kot take lahko infrastrukturne varnostne rešitve prestrežejo in preprečijo marsikateri varnostni dogodek, celo katastrofo. Ne zmorejo pa (še) zaobiti najnevarnejšega scenarija – ko zaposleni hote ali nehote napadalcem odprejo vrata v IT-okolje podjetja.
# izpostavljeno/citat # Prihaja infrastruktura, ki se obnaša kot lego kocke: je sestavljiva, razstavljiva in prilagodljiva vsakemu poslovnemu izzivu v realnem času.
Intuicija strojev
Vstop umetne inteligence na področje IT-infrastrukture ni bil pospremljen z velikim pompom, a je bil globok. Tihi preobrat se danes kaže v sposobnosti sistemov, da sami zaznajo, kaj se dogaja, predvidijo, kaj se bo zgodilo, in ukrepajo, še preden uporabnik opazi, da je kaj narobe. Podjetja, ki razvijajo in vzdržujejo IT-infrastrukturo, vse pogosteje uporabljajo umetno inteligenco za optimizacijo porabe energije, samodejno prilagajanje delovnih obremenitev, zgodnje odkrivanje varnostnih incidentov. Podatkovni centri postajajo ne le pametni, ampak intuitivni. Zaznavajo ritme podatkovnega prometa, se prilagajajo vremenskim razmeram itd.
A ta inteligenca ima svojo ceno, pa ne le finančne. Stroji, ki učijo druge stroje, potrebujejo ogromno procesorske moči, ki za sabo potegne energetske in infrastrukturne izzive brez primere. Vsaka odločitev, da »naj umetna inteligenca sama razporedi naloge«, pomeni zagon več grafičnih procesorjev, več elektrike, več hlajenja. Na tej točki tehnologija trči ob fizikalne in okoljske meje.
Trajnost: ko infrastruktura začne dihati
Ko govorimo o infrastrukturi, redko spregovorimo o okolju. A v resnici so podatkovni centri med največjimi porabniki energije na svetu. Rast rabe umetne inteligence in digitalne potrošnje pomeni, da bo energijska lakota samo še naraščala. Infrastruktura prihodnosti se zato ne meri več le v terabajtih, temveč tudi v kilovatih. Upravitelji podatkovnih centrov zato že eksperimentirajo s tekočinskim hlajenjem, podatkovnimi centri v oceanih, z uporabo odpadne toplote za ogrevanje mestnih četrti ... Energetska učinkovitost postaja konkurenčna prednost (podatkovnih centrov). Trajnost tako ni zgolj krilatica, ki naredi podjetje privlačnejše v očeh njegovih strank ali uporabnikov storitev, ampak je osnova. Infrastruktura, ki ne diha z okoljem, bo kmalu postala zgodovina.
Infrastruktura kot organizem
Vse to – inteligenca, razpršenost, odpornost, trajnost – vodi k veliki spremembi v razumevanju IT-infrastrukture. Ta ni več stroj oziroma skupek naprav in programov, ampak je organizem, sistem, ki zaznava, se odziva, komunicira, raste in se uči. Ni več le orodje IT-oddelka, ampak je temelj vsega digitalnega. Brez nje ni oblakov, ni aplikacij, ni podatkov, ni umetne inteligence. Prihodnost bo zato pripadla podjetjem, ki bodo znala to infrastrukturo upravljati ne kot kup kablov in strežnikov, temveč kot živo tkivo – z občutkom, znanjem in vizijo. V dobi, ko je vse povezano, infrastruktura stopa iz ozadja.
IT-infrastruktura leta 2030
Če bi kateremu izmed algoritmov umetne inteligence dali nalogo, naj nam nariše sliko, ki bo povzela področje IT-infrastrukture v letu 2030, bi morda dobili slike brez strežnikov, brez kablov, brez podatkovnih centrov, kot jih poznamo danes. A realnost je bolj kompleksna – in bolj zanimiva. Poglejmo, kaj pravijo strokovnjaki in analitiki.
Po Gartnerjevih napovedih bo do leta 2027 večina podjetij že prešla na t. i. sestavljivo infrastrukturo (angl. composable infrastructure), ki se obnaša kot lego kocke: je sestavljiva, razstavljiva in prilagodljiva vsakemu poslovnemu izzivu v realnem času. Ta modularnost bo podjetjem omogočala, da se bodo v nekaj minutah prilagodila nenadnemu porastu povpraševanja, novemu trgu ali preboju v umetni inteligenci. Vzporedno z njo bo eksplodirala tudi vloga kvantnega računalništva, sprva v hibridnih okoljih, kjer se bodo klasične in kvantne zmogljivosti dopolnjevale – zlasti na področju simulacij, optimizacije in varnosti. Kvantna infrastruktura sicer ne bo nadomestila obstoječe, a jo bo nadgradila tam, kjer današnji sistemi izzivom niso kos.
Do leta 2028 bomo priče še množični uvedbi t. i. nevromorfnih sistemov, torej računalnikov, ki ne bodo več temeljili na binarnem procesiranju, ampak bodo simulirali delovanje človeških možganov. Ti sistemi bodo omogočali radikalno nove načine obdelave podatkov, učenja in odločanja.
Varnostna paradigma se bo do konca desetletja skoraj v celoti spremenila, in to že v sami zasnovi. Namesto da podjetja varnost sistemom in napravam dodajajo naknadno, bo ta vgrajena v vsako plast infrastrukture – od osnovnih čipov naprej. Kriptografski ključi bodo zapisani v samih čipih, umetna inteligenca bo nadzirala promet v realnem času, večina napadov pa bo odkritih, še preden bi se lahko zgodili.
Morda najpomembnejša preobrazba pa bo energetska neodvisnost infrastrukture. Podatkovni centri bodo napajani (le še) iz obnovljivih virov energije, v okolje ne bodo več oddajali odvečne toplote, temveč se bo ta koristno porabila, predvsem pa bodo sami uravnavali svojo energetsko porabo in se povezovali v pametna omrežja, kjer bodo postali del energetskih strategij mest in celo držav. To pa ne bo več zgolj infrastruktura, ampak bo ekosistem.
