Delo od doma: »Samo pri nas nič ne dela«
Ne delam prvič od doma, zato mi kar gre. Le malce gneče je.
Delo brez težav opravljam namesto na službenem prenosniku kar na domačem igričarskem PC, saj večino dneva preživim v okoljih Teams in Outlook. Veliko sem na konferenčnih klicih ali telefonu, kjer se res odlično odrežejo brezžične slušalke Jabra Evolve 65. Te so povezane prek Jabra Link in brezžično delujejo mnogo bolje in na mnogo večji razdalji kot dobri stari bluetooth. Za sliko poskrbi stara Microsoftova spletna kamera LifeCam Cinema. Iz službe sem začasno prinesel 27-palčni monitor in svojo omiljeno tipkovnico Das Keyboard. Prvič sem se zares navadil uporabljati navidezna namizja v Windows 10, saj tako učinkovito ločim službene zadeve od domačih, med katerimi ves čas preklapljam. Na večjem monitorju so nepogrešljivi tudi Microsoft Power Toys in njegov vtičnik FancyZones.
Čeprav realno za to ni bilo potrebe, sem za dva dodatna evra na mesec povečal hitrost domače internete pipe, ki zdaj meri 200/20 Mbit/s. »Izgovor« je ta, da se sočasno odvija več video pogovorov kot prej. Omrežje sem razširil še z dodatno brezžično dostopno točko Ubiquity, da je v otroških sobah močnejši brezžični signal, čemur sem se do zdaj nalašč izogibal. Kljub dobri pokritosti s signalom še vedno stremim (in težim) k temu, da je čim več naprav v omrežje povezanih žično.
Še dobro, da smo doma že imeli precej star laserski tiskalnik, sicer bi ga bil v teh časih prisiljen kupiti. Vseeno pa sem za vsak slučaj naročil rezervni toner in več paketov tiskalniškega papirja, preden poide tudi zaloga teh, kot se je zgodilo z ostalo pisarniško IT-opremo. Navodila za šolo sicer otroci shranjujejo v deljen zvezek OneNote, a spoznavam, da je v trenutkih vsesplošne nervoze zaradi pozabljivosti, nerazumevanja in ostalih razlogov za neopravljanje nalog kos papirja vseeno lažje pomoliti pod nos, kot za otroki tekati s prenosnikom ali tablico. Učiteljice in učitelji na različne načine pošiljajo in prejemajo naloge, otroci so se pa navadili uporabljati Adobe Scan za ročno digitalizacijo dokumentov v PDF, za slike pa so ustvarili deljen album v Google Photos za vsak predmet in povezavo poslali učitelju.
Vse pogosteje se zvečer, ko se hiša umiri, spet usedem za računalnik, si nadenem slušalke in se s pivom v roki povežem v skupinski klic s prijatelji. Odvisno od skupine skačemo med Zoom in Teams in se sprašujemo, ali ni virtualno pivo celo boljše kot pravo. Tako vsaj ni treba plačevati drage ljubljanske parkirnine in šteti požirkov, da na poti domov ne bo težav s policijo. Ampak to je verjetno samo slaba tolažba pred sivo in vse bolj digitalno prihodnostjo naših življenj.
Edina težava je moja žena, ki ima »težave« z domačim internetom. Tako kot mnogi računalnikarji od domačih velikokrat slišim le še »samo pri nas ne dela« in »samo mi imamo vse tako zapleteno«. Oh, ja.
