Da se, vendar ni tako zelo udobno
Ameriškim tehnološkim velikanom se je dandanes nemogoče izogniti: če uporabljamo pametni telefon, je ta Applov ali Googlov, osebni računalnik pa Microsoftov ali Applov (s častno omembo Linuxa, ki ga uporabljam sam, ampak je v našem delu sveta po uporabi šele na res daljnem tretjem mestu). »Družimo« se na ameriškem Facebooku ali (mlajši) na za zdaj še kitajskem Tiktoku, pogovarjamo prek Facebookovega Whatsappa, igre igramo na Steamu ... Pogosto pa alternativne rešitve, tudi če so te odprtokodne, spoštujejo zasebnost ali pa imajo korporativni domicil v kateri izmed nam bližnjih držav, domujejo v Amazonovem ali Microsoftovem oblaku. Popoln odklop od sistema je v praksi zato nemogoč.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Ameriškim tehnološkim velikanom se je dandanes nemogoče izogniti: če uporabljamo pametni telefon, je ta Applov ali Googlov, osebni računalnik pa Microsoftov ali Applov (s častno omembo Linuxa, ki ga uporabljam sam, ampak je v našem delu sveta po uporabi šele na res daljnem tretjem mestu). »Družimo« se na ameriškem Facebooku ali (mlajši) na za zdaj še kitajskem Tiktoku, pogovarjamo prek Facebookovega Whatsappa, igre igramo na Steamu ... Pogosto pa alternativne rešitve, tudi če so te odprtokodne, spoštujejo zasebnost ali pa imajo korporativni domicil v kateri izmed nam bližnjih držav, domujejo v Amazonovem ali Microsoftovem oblaku. Popoln odklop od sistema je v praksi zato nemogoč.
Vseeno pa to ne pomeni, da z malo manj udobja (moramo namreč priznati, da so storitve velikanov lepo povezane, pametne in enostavne za uporabo) ne moremo reči »Dovolj!« in poskrbeti za malo več zasebnosti, manj rudarjenja po zasebnih podatkih in manj ameriško obarvan internet. Manj enshittificationa, kot je to poimenoval Cory Doctorow.
Če smo tehnično vešči (in imamo dovolj prostega časa), lahko veliko večino storitev gostujemo doma, na svojem strežniku. Tako imenovana self-hosting scena se je v zadnjih letih zelo razvila in nabor rešitev, ki so večinoma na voljo brezplačno in z eno od odprtokodnih licenc, je pester in čedalje bolj dovršen. Rešitve, kot je strežnik za foto zbirko Immich, so tako tehnično kot po uporabniški izkušnji primerljive z velikimi in sam Google Photos sploh ne pogrešam. Takih primerov je precej, ampak še več pa je takih, ki od uporabnika vseeno zahtevajo malo več znanja in predvsem časa, na koncu pa so vseeno, milo rečeno, nerodne za uporabo. Da pa se, če smo pripravljeni na kakšen kompromis.
Povprečen uporabnik seveda ne bo šaril po strežniških konfiguracijskih datotekah in se učil, kako odpreti pravilna vrata na usmerjevalniku, da bo lahko sproti v svoj oblak shranjeval fotografije z dopusta v tujini. Tudi nabor oblačnih rešitev za vse, ki ne maramo velikih, je čedalje večji. Za večino bo njihova glavna slabost najočitnejša: zasebnost se dandanes plača, in ko se naročiš na dve, tri, pet storitev, skupen znesek niti približno ni več majhen. Imajo pa skoraj vsi na voljo omejen zastonjski paket, tako da jih lahko vsaj preizkusimo pred nakupom.
Vseeno pa bi vsakomur priporočal naslednji, recimo jagodni izbor evropskih alternativ za spletne velikane. Na prvem mestu so storitve podjetja Proton, ki je vodilni ponudnik e-pošte za vse, ki prisegamo na zasebnost. Proton sicer ponuja tudi širši ekosistem storitev, ampak resnici na ljubo so ostale precej manj dodelane od pošte. Za fotografije je po mojem mnenju daleč najboljši Ente Photos, uporabljam pa tudi njihov brezplačni program za spletno (in šifrirano) shranjevanje ključev za dvofaktorsko avtentikacijo. Najboljšega ponudnika za shranjevanje datotek pa najdemo kar pri nas: slovenski Koofr po tehničnih zmožnostih prekaša večino konkurentov, podatke shranjuje v EU, od nedavna pa ponuja tudi Koofr Vault za tiste datoteke, ki morajo biti res skrite nepoklicanim očem. Za igre je opcija poljski GOG, v lasti založnikov igre Cyberpunk 2077 – predvsem za vse bolj nostalgične gejmerje, saj imajo ogromen nabor starih klasik, ki se jih ne da več kupiti nikjer drugje.
Za nekatere storitve moramo vseeno čez lužo: za upravljanje mojih gesel skrbi Bitwarden. Je ameriški, a odprtokodni, ponuja tudi ločene strežnike v EU. Pri programih za sporočanje smo omejeni predvsem s tem, kje so vsi tisti, s katerimi se hočemo pogovarjati. Signal je po moje edini med njimi, ki spoštuje zasebnost in ima obenem zadostno število uporabnikov – tudi med ameriškim političnim vrhom, kadar hočejo imeti zasebne pogovore, kot smo lahko brali v zadnjem času.
Na koncu ostanejo storitve, ki za zdaj nimajo primerljive alternative. Ekosistem okoli OpenStreetMapa se zelo razvija in je uporaben, ampak je žal še vedno daleč od Googlovih Mapsov. Tudi druga storitev je Googlova: Youtube je alfa in omega spletnega videa. Plus pa je, da lahko vsaj za zdaj še oboje uporabljamo brez uporabniškega računa in ob pomoči vmesnikov ter aplikacij, ki vseeno omogočajo bolj zasebno rabo obeh storitev.
Do prave zasebnosti pa bomo prišli šele, ko bodo države začele kršitelje resneje preganjati. Nič nam namreč ne pomaga, če telefonsko številko skrivamo pred Googlom, naši prijatelji pa z vsemi podatki delijo svoj imenik z vsemi aplikacijami na svojem telefonu.
