Čas je za 3D opismenjevanje
3D se nezadržno bliža v naše domove. Tema, ki je bila še pred leti rezervirana le za entuziaste, se tokrat v polnem zagonu šopiri prek reklamnih katalogov in postaja prvovrstna tema za vsakega tehničnega navdušenca. Pa smo zanj že dovolj pripravljeni?
Pred kratkim smo se člani uredništva udeležili prve predstavitve 3D televizorja na domačih tleh. V spodobno nabiti sejni dvorani so glavnino prostora zavzemali najnovejši tehnični dosežki, prek fotoaparatov do kamer, pa nekaj televizorjev in v skrajnem kotu tudi kuhinjske naprave z malodane vesoljskimi izvedbami. Kljub temu da so se v vseh teh izdelkih skrivale zamisli na meji verjetnega, smo vsi z največjim zanimanjem zrli v skrajni konec dvorane, v veliko črno škatlo z napisi 3D. Seveda, notri nas je v intimnem zatemnjenem ambientu čakala 3D televizija in z očali vabila na večdimenzijsko izkušnjo. Po kratkem čakanju na prosta očala so bili predstavitveni filmi marsikomu sprehod v povsem neznani svet, kjer so ga vsake toliko časa zmotili čudni kadri s posledično krajšimi neprijetnimi občutki. Seveda si jih ni znal razložiti, a si jih je lahko vsaj omilil z najlažjim odgovorom, "tak je pač 3D". Filmčki so bili kratki in očala so po desetih minutah že romala nazaj k osebju, vendar je prva izkušnja ostala globoko zapisana v gledalčevih občutkih. In če je bila ta izkušnja slaba?
Največji strah izdelovalcev 3D naprav je prav prva izkušnja s 3D vsebinami. Če je neprepričljiva ali slabo izdelana, gotovo lahko negativno vpliva na nakup 3D televizorja. Jasno, da izdelovalci največ upanja polagajo v hollywoodsko produkcijo, ki bo imela velik delež pri odločanju o nakupu. A vsebin je malo in če že so, morajo biti dobro narejene. Gledalci bodo sčasoma zahtevali več in boljše 3D izkušnje, na to bodo morali biti filmski ustvarjalci še posebej pozorni. Pravih 3D filmov, posnetih z dvema kamerama, bo čedalje več, obenem pa bodo v tri dimenzije pretvorjeni tudi običajni filmi. Zanimiv zgled takega ravnanja je film Spopad bogov, ki je pravzaprav 2D film, naknadno pretvorjen v 3D, za kar so ustvarjalci potrebovali okoli 10 tednov. Vendar pa končni rezultat zaradi prekratkega roka ni najboljši in se je natančnemu občinstvu prej zameril, kot pa prikupil. Kot slabo prakso jo zdaj na veliko razlagajo filmski mogotci, upajoč, da bodo opravičila in razlage spremenili slab vtis. Še prej so si filmarji radi privoščili precej še hujših spodrsljajev s številnimi stereoskopskimi napakami, kar bi lahko primerjali z neuspešnim barvanjem črno-belih filmov. Saj se še spomnite teh skropucal s skorajda vijoličnimi odtenki kože in kričečimi odtenki naravnih krajinskih barv?
Seveda pa filmi niso edina tržna niša. Levji delež bodo nosile televizijske hiše z oddajanjem 3D signala in trenutna nogometna evforija je prišla kot naročena. Še nekaj tednov nas loči od prvih prenosov in prvi televizijski kanali že pospešeno oddajajo 3D vsebine. Sama televizijska 3D produkcija je že na zelo visoki ravni, vendar so finančni vložki še vedno silno visoki. Tehnologija je pač sveža in temu cenovno nedosegljiva vsaki tv hiši, vendar se bo v bližnji prihodnosti to gotovo spremenilo. Do takrat pa nam bo 3D v domači sobi lahko pričaral kar hišni 3D pretvornik, na kar že zdaj stavijo pri Samsungu in Sonyju. Vse skupaj tako postane zelo preprosto. Če 3D vsebine ni, se jo pač naredi, četudi ob žrtvovanju kakovosti.
Na koncu nam bo ostalo le še lastno ustvarjanje 3D vsebin. Zavedati se je treba, da dober 3D zahteva natančna stereoskopska pravila, ki jih moramo upoštevati v vsaj večji meri, če že ne v celoti. V nasprotnem primeru so 3D vsebine slabe, kar se kaže v slabem počutju, glavobolu in očesnih težavah. Razumevanje teh obširnih pravil nam bo gotovo olajšalo ustvarjanje 3D vsebin, pa tudi njihovo gledanje, vendar pa se trenutno premalo vlaga v informiranje uporabnikov.
Tudi vsi bodoči amaterski 3D ustvarjalci bodo na koncu soočeni s slabim odzivom zaradi neupoštevanja pravil, pa čeprav bodo imeli še tako avtomatizirano kamero ali fotoaparat. Kar predstavljajte si - po celodnevnem snemanju se bo družina z velikim pričakovanjem zbrala pred televizorjem, čez 10 minut pa se bodo že hudovali nad glavo družine, naj se zaboga nikdar več ne preizkuša v 3D snemanju, saj česa takega pa že ne mislijo več gledati.
V zdajšnji 3D pomladi se je zgodilo prvič, da tehnologija prehiteva vsebino. In, kot kaže, prehiteva tudi osnove 3D pravil, ki bi se jih gledalci in prodajalci morali vsaj okvirno zavedati. Pred kratkim smo v poštne nabiralnike prejeli zgled slabe 3D prakse velikega ljubljanskega trgovca s tehničnimi napravami. Na naslovnici sta kraljevala nogometaša, ob strani pa se je bohotil napis 3D. Prodajnemu katalogu so priložili anaglifna (rdeče-modra) očala, s katerimi bi si 3D fotografijo lahko tudi ogledali, vendar pa so zaradi napačne priprave za tisk izničili 3D učinek na nekaterih delih posnetka. Še bolj zabaven zgled - od drugega podjetja dobili smo "anaglifno" elektronsko pošto z vabilom na predstavitev novih 3D televizorjev, po navadni pošti pa so nam v ta namen poslali ustrezna očala. No, neustrezna - saj so pri ročnem sestavljanju zamenjali rdečo in modro lečo, pa še odtenek modre je bil popolnoma napačen ...
Najhuje pri vsem je, da je večina gotovo prepričana, da je 3D pač tak in da se to ne da narediti drugače, a to prepričanje je seveda zmotno. Vzrok slabih 3D praks je le površno poznavanje stereoskopskih pravil in 3D prikazov, kar je danes nekako še sprejemljivo, jutri pa nič več.
Dobili smo "anaglifno" elektronsko pošto z vabilom na predstavitev novih 3D televizorjev, po navadni pošti pa so nam v ta namen poslali ustrezna očala. No, neustrezna - saj so pri ročnem sestavljanju zamenjali rdečo in modro lečo, pa še odtenek modre je bil popolnoma napačen ...
