Brskajmo vsi
Spletni brskalnik je več kot zgolj še en namenski program. V njem številni uporabniki računalnikov preživljamo večino časa. Sodobni brskalniki povzemajo vedno več funkcionalnosti operacijskih sistemov. Še več, prav na brskalnikih so utemeljeni nekateri najnovejši sistemi.
Ali je spletni brskalnik res podlaga za programsko opremo prihodnosti? Ne glede na pravi odgovor je v svoji kratki, a burni zgodovini že povzročil številne revolucionarne spremembe. Uspeh brskalnika Netscape Navigator, ki je grozil, da bo postal dom za namenske programe prihodnosti, je prisilil Microsoft, da je povsem spremenil smer in se z vsemi, tudi nelegalnimi silami spustil v boj za prevlado. Znan prijem z zlorabo monopola pri namiznih operacijskih sistemih ga je kasneje, ko je bil Netscape le še prah in pepel, ugriznil v zadnjo plat, saj so se morali še kako boriti z izkoreninjenjem sramote, imenovane Internet Explorer 6, podobna zgodba pa se zdaj plete tudi okrog brskalnika v Oknih XP – Microsoft nam je dovolil nadgradnje do različice 8, potem pa nič več. Okna XP zaradi svoje starosti preprosto niso več podprta in tako bodo vse javno objavljene vrzeli v IE 8 postale velikanska grožnja za varno delo v tem sicer še čisto uporabnem in priljubljenem sistemu.
Spletni brskalnik je preprosto preveč pomemben program, da bi ga lahko prepuščali podobnim tveganjem. Vezava na operacijski sistem, ki zahteva novo plačilo in nove težave z združljivostjo z vsako novo različico, ni dobra popotnica. Na drugi strani se dvigajo sistemi, ki so zgrajeni okrog spletnega brskalnika. Tam je vizija brskalnika kot podlage za programje prihodnosti že izdelana. Resda najdemo kakšno pomanjkljivost, a podobno kot tablice pred tem so tudi preprosti in poceni prenosniki, kjer poganjamo le brskalnik, našli dom pri številnih organizacijah in posameznikih, ki nimajo posebej zahtevnih želja pri rabi. Ali pa so šli v korak s časom. Google je tako nedavno na prenosnikih Chromebook predstavil tudi možnost dostopa do aplikacij Windows na daljavo, ki navidezno tečejo na tej preprosti napravi, čeprav imamo pravzaprav na zaslonu le posnetek s strežnika, ki ga krmilimo na daleč. O, groza, okenske aplikacije so bile s tem poimenovane kot zapuščina (legacy)! To je termin, ki ga je Microsoft dolga leta uporabljal na svojem zmagovitem pohodu. Vse, kar ni bilo del Oken ali narejeno za Okna, je bila zapuščina, ki so jo začasno še podprli s kakšnim slojem posnemanja ali gonilnikom, sporočilo pa je bilo jasno – čim prej preidite k nam v celoti, če ne, se vam v prihodnje lahko zgodi, da boste ostali brez podpore. Tako so počasi umirali Novellov NetWare, pisarna WordPerfect in tudi Netscape Navigator kot zapuščina na smetišču z Okni zaznamovane zgodovine računalništva. To, da danes, pa čeprav v oglasnem gradivu, aplikacije za Okna poimenujejo zapuščina, je zgovoren znak časa.
Spletni brskalnik se kot podlaga za programsko opremo prihodnosti prebija po več poteh, to pa še povečuje njegovo pomembnost. Najprej je bil brskalnik le okno, nekakšen terminal, do storitev, ki tečejo na zmogljivih strežnikih. Z napredkom tako hitrosti internetnega povezovanja kot hitrosti in zmogljivosti izvajanja skriptne kode so se začele rojevati kompleksne aplikacije, v celoti razvite kot koda za brskalnik, ki pa je za določene storitve še vedno uporabljala strežnik v ozadju. Danes je to značilen predstavnik spletne aplikacije. Razgiban, dinamičen in interaktiven uporabniški vmesnik, ki ga je preprosto uporabljati in zna veliko stvari postoriti sam, v ozadju pa storitev v oblaku, ki skrbi za varno shrambo podatkov, da so ti na voljo vselej in povsod, ko jih potrebujemo, in to tudi na različnih napravah. Prihaja pa še tretji val – domorodnim programom podobne spletne aplikacije, ki spletni brskalnik izkoriščajo za svojo distribucijo in osveževanje, potem pa delujejo v varnem peskovniku, ki dopušča bistveno večje zmogljivosti.
Nikakor ne gre pričakovati, da se bodo s časom kar vse spletne aplikacije selile na zmogljivejše poti. Nekatere preprosto ne potrebujejo nič več kot preprost obrazec za vnos podatkov, vse drugo se izvaja v strežniku. Spletni iskalnik npr. je za uporabnika zgolj eno samo vnosno polje in si ga le težko predstavljamo kot prevedeno spletno aplikacijo v peskovniku. Morda s časom pridobijo tudi tak modul, ki bi spletnemu iskanju pripojil tudi krajevno. Podobne eksperimente smo že spoznali.
Zelo verjetna je svetla prihodnost za srednjo pot, vse bogatejši in učinkovitejši spletni vmesnik in vse več kode v javascriptu, ki učinkovito komunicira s strežnikom v oblaku. Konkurenčni boj med spletnimi brskalniki še vedno podžiga napredek in vsako leto so zmožnosti spleta bistveno večje, kot so bile še nedavno. Največja težava so pravzaprav razlike med brskalniki, saj določeni standardi potrebujejo precej časa, da so znosno dobro izdelani v celotni paleti pomembnih brskalnikov. Na srečo večina najsodobnejših podpira samodejno in redno nadgrajevanje, tako da spletni razvijalci niso več prepuščeni na milost in nemilost uporabnikom, ki dostikrat ne znajo ali ne smejo skrbeti za nadgradnjo ali celo zamenjavo brskalnika.
Najbolj vznemirljiva pa je tretja pot. Z njo bi se v spletne programe lahko prelevili tudi težkokategorniki, kot sta Photoshop ali AutoCAD. Tu žal pravih standardov še ni. Najresneje na to pot stavi Google s svojim sistemom prenosljive kode, ki se izvaja v peskovniku brskalnika ali sistema Chrome. Ne glede na vse pa bo splet tako ali drugače prišel v prav vse programe ali pa bo kar njihova podlaga ali nujen za katero od storitev, ki jo ponujajo.
