Objavljeno: 4.2.2007 13:05 | Avtor: Grega Šimenc | Monitor Januar 2007

Brezžično brez motenj

Brezžičnih dostopnih točk je vsak dan več. Pravzaprav jih je že toliko, da si ponekod brezžična omrežja med seboj nemalo "nagajajo", povrh vsega pa si naprave 802.11b/g frekvenco 2,4 GHz delijo z napravami bluetooth, brezžičnimi telefoni DECT pa tudi običajnimi mikrovalovnimi pečicami. Rešitev je v uporabi frekvenčnega prostora, ki je, vsaj pri nas, še povsem neizkoriščen - 5 GHz.

Kljub temu da je standard 802.11a nastal že leta 1999, torej istega leta kot standard 802.11b, je bil še do pred nekaj leti omejen zgolj na kraje onkraj velike luže. Razlog za to delno tiči v izdelovalcih, ki zaradi višjih stroškov izdelave radijskih enot z višjo frekvenco dolgo niso ponudili izdelkov, ki bi bilo cenovno primerljivi z izdelki 802.11b. V Evropi pa je svoje vsekakor prispeval tudi v evropski regulator telekomunikacij, ki je frekvenčni prostor v območju 5 GHz sprostil za (brezplačno) rabo šele leta 2003. Kakorkoli že, izdelki s podporo .11a so na voljo tudi pri nas, poleg tega je tudi večina novejših prenosnikov že opremljena z brezžičnim vmesnikom s podporo a/b/g. Zakaj jih torej ne bi uporabili?

Preizkusili smo dvojno ("dual band") dostopno točko izdelovalca Netgear. Vsaka od obeh anten je namenjena oddajanju in sprejemanju v določenem frekvenčnem območju (2,4 in 5 GHz). Tudi spletni nastavitveni vmesnik izda, da gre za točko z vgrajeno dvojno radijsko enoto. Vse parametre namreč nastavljamo ločeno, glede na standard brezžičnega omrežja. Tako lahko npr. za odjemalce 11g določimo strožje pogoje povezovanja kot za tiste z 11a. Ker gre za točko višjega cenovnega razreda, lahko nastavimo več profilov, vsakemu pa priredimo svoje nastavitve (SSID, varnostne funkcije itd.). Hkrati lahko aktiviramo več profilov. To pomeni, da se ena sama točka predstavlja z več (lahko med seboj neodvisnimi) omrežji.

Tudi pri drugih zmožnostih WAG102 ne skopari. Podpira delovanje v načinu WDS, kar pomeni, da ga z združljivimi napravami lahko uporabimo tudi kot brezžični omrežni most ali kot ponavljalnik signala ("repeater"). V višji razred ga uvršča tudi možnost preverjanja identitete uporabnikov ob pomoči zunanjega strežnika Radius in razmeroma obsežna statistika delovanja. Nekaj manj smo bili navdušeni nad tem, da točka za vnovični zagon potrebuje približno 25 sekund, in to po skoraj vsaki izvedeni spremembi nastavitev. Nadležno.

Pri načinu 802.11a lahko izbiramo med 19 kanali, ki so med seboj že ustrezno ločeni. Pri 802.11b/g je resda na voljo 13 kanalov, a se ti med seboj znatno prekrivajo - v praksi so tako uporabni zgolj štirje kanali. Toda 802.11a ima tudi slabosti. Omenili smo že višji strošek izdelave radijske enote vsake posamezne naprave. Še večja težava pa je znano dejstvo, da višje frekvence teže prodirajo skozi ovire, npr. zidove. Zato je domet naprav "a" praviloma nekaj manjši kot tisti pri napravah "g" in kot vemo, je ravno domet ena večjih hib brezžičnih omrežij Wi-Fi.

Hitrost in domet točke smo preverili s prenosnikom z vgrajenim vmesnikom Intel PRO/Wireless 3945 ABG. Preizkus smo ponovili dvakrat, vsakič z drugim standardom. Rezultati meritev sami po sebi niso presenečenje. Razmeroma nizka hitrost prenosa prek 802.11g je posledica motenj, ki jih v našem laboratoriju povzročajo preštevilna brezžična omrežja, na katera nimamo vpliva. Na skrajnem robu pokritosti s signalom pa smo kljub temu dosegali zavidljive hitrosti - okrog 11 Mb/s realnega prenosa podatkov (merjeno s programom Ixia Chariot). Nasprotno smo z uporabo 802.11a v bližini točke dosegli višje prenose, ki so se z "g" izenačili šele na tretji preizkusni točki (med točko in odjemalcem sta dve predelni steni). V četrti točki, na stopnišču, pa je povezava "a" komajda še delovala, in to s povprečno hitrostjo zgolj 3 Mb/s.

802.11a je tako namenjen tistim, ki jim motnje različnih brezžičnih naprav na območju 2,4 GHz že povzročajo težave v delovanju omrežij .11b ali g. Teoretično je zaradi manjše razširjenosti nekaj večja tudi varnost omrežij na 5 GHz. V vseh drugih pogledih (domet, cena, razširjenost opreme) pa 802.11g in nasledniki prevladajo.

Omrežja "a" se od bolj običajnih omrežij "b" in "g" ločijo po programski opremi izdelovalca, ne pa tudi po odjemalcu za brezžična omrežja, vgrajenem v Okna XP.