Balkanska tehnologija M Sken
Potrošniške navade so se s prihodom epidemije novega koronavirusa precej spremenile. Spletne trgovine so se na rovaš zaprtih ali zapuščenih klasičnih prodajaln šibile pod navalom obiskovalcev. Trgovci so se enako kot mi sproti prilagajali situaciji. Vsi smo potovali v neznano. Ko so se omejitve začele vsaj malo sproščati, so trgovci na tisoč in en način znova privabljali kupce. Večina se jih je zadeve lotila z mešanico obeh svetov, spletnega in fizičnega, naš najboljši sosed pa z zmanjševanjem medsebojnih stikov ob obisku ene izmed rdečih poslovalnic. Ko sem prvič slišal za M Sken, sem bil navdušen in sklenil, da zadevo takoj preizkusim v praksi.
Novost je bila na papirju fantastična: opremljen z mobilno aplikacijo, povezano z uporabniškim računom plačilne kartice zvestobe, greš v trgovino, poskeniraš vse, kar položiš v voziček, in odpelješ. Brez gneče pri blagajni in ponovnega zlaganja robe. Plačilo opravi aplikacija, račun je elektronski. Takoj sem z dežurne tržnice snel omenjeni programski izdelek, se registriral in dodal kartico. Vse je šlo kot po maslu. Aplikacija je delovala in bila videti odlično. Ker vse trgovine naprednega trgovca ne podpirajo tehnološke novosti, sem na spletu najprej preveril, kje lahko z zadevo odpeljem testni krog. Izbral sem najbližjo poslovalnico in se odpeljal do nje.
Najprej me je presenetila notranjost, ki z M Skenom sicer nima nič, ampak je prenovljena trgovina, v kateri sicer že dolgo nisem nakupoval, vseeno vzbujala zaupanje. Vse je bilo bleščeče in videti zelo sodobno. Takoj pri vhodu me je pozdravil plakat, ki je čez vso steno naznanjal najhitrejše nakupovanje v okolici. Ustavil sem prvega trgovca in ga povprašal, ali moram na začetku skeniranja storiti kaj posebnega. Nisem želel, da bi sredi nakupovanja ugotovil, kako sem po neumnosti zgrešil bistveni del izkušnje. Trgovec me je gledal kot marsovca in zatrjeval, da za M Sken sliši prvič. Še danes pomnim njegove izbuljene oči, ki so poskakale iz jamic, ko sem ga obrnil k steni za njegovim hrbtom. Ampak spomin se mu je pa vrnil. Menda so imeli neka izobraževanja, vendar je tega preveč, da bi si vse zapomnil. Tako in tako nihče tega ne uporablja.
Pri hitri blagajni je moj nakup M Sken zapiskal. Kolikor sem izluščil iz pogovorov, je bil edini, ki bi lahko vedel, kaj se dogaja, Pero. Seveda Pero za vikende ne dela.
Malo manj pogumen sem nadaljeval do vhoda med prodajne police. Zagnal sem aplikacijo, »prebral« QR-kodo poslovalnice, na katero sem naletel spotoma in ki sicer ni nujna, saj lahko lokacijo tudi ročno izbereš, ter poskeniral prvi izdelek. Navdušenje se je vrnilo. Zakaj bi zavrgel celo gajbico jabolk zaradi enega gnilega kosa? Izdelke sem lepo zlagal v vrečke, medtem ko je aplikacija seštevala in odštevala njihove cene. Izbiral in lepil sem kupone, preverjal dodatne informacije o izdelkih, ne da bi pri tem potreboval očala in klečal pred drobnimi nalepkami s specifikacijo, ter se na splošno imel zelo fino. Stresno nakupovanje je bilo preteklost in prav veselil sem se zaključnega dela, ki je ob sobotah običajno grozljivka v živo.
Pred blagajnami so se vile dolge vrste. Ker sem z M Skenom lahko izbiral, kje grem ven, sem se odločil za hitre nakupe. V aplikaciji sem zaključil nakupovanje in dobil QR-kodo, ki poteče čez dve minuti. Poskeniral sem jo in že mislil oditi, a je blagajna zapiskala. Prišla je trgovka, se namrdnila ob mojem nabito polnem vozičku in me poslala na klasično blagajno. Ko sem ji razložil, da je že vse poskenirano z aplikacijo, se je tudi ona spomnila izobraževanja. Prosila me je, ali lahko preveri. Blagajna je sicer zazvonila zaradi piva, a na izobraževanju so ji rekli, da bo naključno zvonila tudi zaradi pregleda. Seveda sem ji dovolil. Zaključila sva nakup, plačala s kartico in natisnila račun. Nakar mi je brala z njega izdelke, jaz pa sem jih moral pokazati. Da je to brez zveze, ker ukradene robe ne bi bilo na računu, ji nisem omenjal. Preveč vesel sem bil, da sploh ve, kaj je M Sken.
Drugo soboto sem postopek ponovil. Odločil sem se, da bo to poslej moja trgovina, v kateri mi bo stresno nakupovanje redno lajšal M Sken. Tokrat sem voziček napolnil še bolj in je bilo moje zlaganje že bolj podobno vsakoletnemu pakiranju na morje. Vsaj trikrat sem začel znova. Zadovoljen z rezultatom sem odhitel do hitre blagajne, kjer je spet zapiskalo. A tokrat je pisalo, da je košarica prazna!! Takoj sem zahteval pomoč, vendar je od bližnjih trgovcev nisem bil deležen. Videti je bilo, da se lokalni strežnik ni odzival. Malo sem jim namignil v tej smeri, ampak brez uspeha. Kolikor sem izluščil iz njihovih ugibanj, je bil edini, ki bi lahko vedel, kaj se dogaja, Pero. Seveda Pero za vikende ne dela. Napotili so me na klasično blagajno, češ da imam preveč robe in bi pri hitri delal le gnečo. Moje popolno zlaganje je šlo v »maloro«. Ko sem prišel domov, sem storil to, kar novinarji radi naredimo. Pisal sem in napisano, brez ponovnega pregleda in piljenja ostrih robov, poslal naprej.
Tretjo soboto nisem vzel piva, ki bi zahtevalo pregled moje polnoletnosti, in ker gre v tretje rado, šel mimo hitre blagajne brez stika s trgovcem. Rad si predstavljam, da je pomagalo moje grozilno pismo upravi in jih je Pero pošteno slišal. Kakorkoli že, M Sken zdaj deluje dobro in brez težav, tako da je že kar malo dolgočasen. Zalotil sem se, da sem spet obiskal tisto stran s poslovalnicami, ki podpirajo to napredno nakupovanje. Izbral sem najmanjšo, ki leži v kraju s 676 prebivalci po zadnjem štetju. Naslednjo soboto grem tja.
Preberite še odziv na ta komentar, Vsi smo Pero.
