Aljoša Jerman Blažič: Nejasna slika na mobilniku
Mobilno televizijo spremljajo optimistične napovedi kot eno izmed (bolj) obetavnih storitev, ki naj bi mobilno telefonijo postavila na novo tehnološko raven. Kljub optimizmu so težave že na samem začetku. Najprej so v igro vstopili nezdružljivi akterji, nato pa so poleg tehnološke nezdružljivosti mobilni televiziji začele povzročati preglavice nejasni uporabniški koncepti. Ravno zato bi bilo treba pred uvajanjem (vsiljene) tehnologije narediti najprej korak nazaj k uporabniškim vzorcem in s tem preprečiti še en zvodenel poizkus obujanja mobilnih podatkovnih storitev.
Dobro definirani uporabniški koncepti so ključ do uspeha izdelka ali storitve. Če ne gre drugače, jih lahko sicer tudi vsilimo, vendar v takih okoliščinah rezultat ni vedno zagotovljen. Seveda je pogoj za oblikovanje konceptov primerna in dostopna tehnologija ter vključevanje ustreznih akterjev. Mobilna televizija ima že na začetku težave na vseh treh oseh.
Uporaba mobilnih storitev ni vezana samo na lokacijsko neodvisnost, temveč tudi in predvsem na potrebe. Te lahko variirajo ne samo glede na ponujeni nabor storitev, temveč glede na zmožnosti uporabe. Pogovarjanje po telefonu je opravilo, ki zahteva vključevanje govornih (komunikacijskih) sposobnosti posameznika, medtem ko je pri videu prenosu vključen tudi pogled - ko vozimo, torej ne moremo gledati televizije, lahko pa (z uporabo prostoročnih pripomočkov seveda) mirno klepetamo. Poleg tega imajo mobilne naprave določene fizične omejitve, saj se večjega zaslona, kot je sam telefon, preprosto ne da vgraditi - ko pridemo domov, je ogled prenosa tekme na TV zaslonu vseeno udobnejši. Uporaba mobilnega video prenosa pride torej v poštev izključno takrat, ko je uporabniki razbremenjen in mu okoliščine ne omogočajo izrabe udobnejših načinov sprejemanja video zapisa.
Na idealne pogoje naletimo pri javnem prevozu (vožnja z avtobusom, recimo), v čakalnicah (zdravstvene ustanove) ipd., skratka tam, kjer smo distancirani od udobnejše tehnologije in telefonski zaslon popolnoma zadostuje za ogled poročil ali zabavnega programa. Vendar se z javnim prevozom hitro pojavijo težave na območjih brez pokritja oziroma s slabim pokritjem. Takšnih okoliščin ni zanemarljivo malo, še posebej pri potencialni ciljni populaciji: letala, podzemne železnice, ruralna območja itd.
Za prenos video zapisa na telefon se ponuja več tehnoloških alternativ. Omrežje 3G je razmeroma zanimiv medij za pretok podatkov, vendar je obenem ozko grlo, saj gre za bolj ali manj individualiziran prenos do posameznega uporabnika. Take težave odpravljajo evropski DVB-H, ameriški MediaFLO in azijski DMB z razpršenim načinom oddajanja (broadcast). Žal vse metode, tudi 3G, popolnoma odpovejo tam, kjer signala zmanjka. Pristop zajemanja in poznejšega predvajanja vsebine, kot ga predlaga Apple (in ki se je odlično uveljavil na področju glasbenih datotek), se temu sicer uspešno upira, vendar ne more zagotovit dostave vsebine v realnem času, kar je pogosto zaželeno (poročila, tekme ipd.). Poleg tega so kvazipodcasting storitve enako kot 3G usmerjene na individualni pretok podatkov. Individualizacija (ki je broadcast ne more zagotoviti) je sicer dobrodošla, vendar z vidika omrežja popolnoma neekonomična.
Rešitev? Nekje vmes, torej izkoriščanje tehnike razpršenega oddajanja (broadcast) v podatkovnem omrežju. Mulitcast (od enega k več uporabnikom) pristop na to sicer odgovarja, kar pomeni, da je vsebina postavljena čim bliže vozliščem, do tam za vse uporabnike enaka in od tam naprej individualizirana, čemur se še najbolj približa omrežje 3G.
Poleg tehnološke zmede spremljajo mobilno TV tudi druge težave. Če se bodo dejansko gradila vzporedna omrežja, kot je DVB-H ali MediaFLO, se postavlja vprašanje, kakšen kos kolača si obetajo mobilni operaterji? Vprašanje je precej pomembno, saj če je kos (pre)majhen, ne moremo pričakovati, da bodo operaterji pripravljeni tudi tehnološko spodbujati uvajanje mobilne televizije. Če ni niti direktne niti indirektne povezave z obračunavanjem prenosa ali pretoka video signala, operaterji zagotovo ne bodo želeli subvencionirali telefonov z velikimi zasloni in sprejemniki DVB-H.
Problem razpršenega oddajanja je tudi v tem, da gre za industrijo, ki z mobilnimi operaterji do nedavna ni imela nobene zveze in se v lastnem poslu trdno drži. Spustiti iz rok tako pomemben, pravzaprav ključni instrument v TV industriji, pa je nekaj, česar zagotovo ne bomo doživeli. Sodelovanje TV postaj in operaterjev je ena izmed rešitev. Vendar Korejcem, pri katerih je mobilna TV z limonadami v presenetljivem vzponu, to zaenkrat ni uspelo - kljub iniciativi konzorcija TV postaj, ki je začel oddajati v načinu DMB, se noben izmed operaterjev ni zganil in hkrati zagotovil ustreznih terminalov, po subvencionirani ceni seveda, saj od frekvenčnega kolača, pri katerem prevladuje bradcast prenos nimajo praktično nič in si ga tudi ne morejo enostavno prilastiti. Italijani so se zato lotili zadeve bolj radikalno: operater 3 je enostavno odkupil televizijsko hišo Canale 7 in si prilastil del frekvenčnega spektra ter s tem zajahal storitev, kjer so doma televizijske hiše.
Usodo mobilne televizije spremlja torej zamegljena slika in zgolj ugibamo lahko, kako oziroma če se bo sploh izostrila. Težko je staviti na enega ali drugega konja, saj koncepte poleg tehnoloških (zgodba spominja na začetke mobilne telefonije in popolnoma nezdružljivih takratnih analognih sistemov) pestijo tudi povsem ekonomske in politične težave. Za uspeh, kakršenkoli naj že bo, bi bilo treba tehnološko in komercialno pozornost preusmeriti najprej na končne uporabnike in tam razvijati modele uporabe, ne samo z vidika storitev, temveč tudi s stališča vsebine. Mobilna tehnologija se namreč še vedno ni premaknila nikamor. Dobili smo sicer kamere na telefonih, kot patetičen poizkus reševanja neizkoriščene infrastrukture za mobilni podatkovni prenos, vendar mobilna tehnologija ostaja še vedno primarno namenjena pogovoru. Temu, kar počne že več kot dobrih deset let.
Poleg tehnološke zmede spremljajo mobilno TV tudi druge težave. Če se bodo dejansko gradila vzporedna omrežja, kot je DVB-H ali MediaFLO, se postavlja vprašanje, kakšen kos kolača si obetajo mobilni operaterji?
