30 let z Monitorjem

Če bi mi kdo v 80-ih rekel, da bom naslednjih 30 let pisal članke, bi se verjetno samo nasmejal in odvrnil: »Pa kaj še …« Moje ambicije so bile usmerjene povsem drugam, pisanje (verjetno spomini na šolo) mi pravzaprav ni bilo všeč. Kot ničkolikokrat v življenju pa se je zgodilo prav nasprotno od pričakovanj.

Prvi članek je nastal na terasi v Semedeli, četrti v Kopru, sredi poletja leta 1991. Pozabite na prenosnik. Tedaj sem na domačo teraso privlekel kar osebni računalnik – PC (stolp, če se prav spomnim, tedaj še s procesorjem Intel 80386), saj je bilo tam hladneje kot v stanovanju. V tistih časih sem bil zelo aktiven v tedanji skupnosti BBS (pravzaprav kar Sysop koprskega MicroArt BBS). Kolegi so me prosili, če bi lahko nekaj napisal za nastajajočo revijo Monitor. »Pa poskusimo,« sem si dejal.

To je bil moj prvi članek v življenju. Pravzaprav se moram takoj popraviti: trije članki. Že pred izidom prve številke so me po prvem predlogu takoj zaprosili za dodatna dva članka. O čem smo pisali? O BBS kot četrtem javnem mediju, o programskem konceptu shareware programov in prvič je nastal tudi primerjalni test: Pkzip in podobna orodja za stiskanje podatkov. V prvi številki!

Po 30 letih lahko zapišem, da sem postavil svojevrsten rekord. Prav v vsaki številki Monitorja, od prve naprej, sem imel objavljen vsaj en prispevek. Pogosto pa bistveno več, gledano nazaj, najbrž preveč. Natančnega števila člankov niti sam ne poznam.

Tri desetletja so v računalništvu praktično večnost. Ko razmišljam o tem dolgem, a hkrati kratkem obdobju, ga zlahka razdelim na tri dele, vsak pa obsega bolj ali manj dolgo okroglo desetletje.

Devetdeseta

V 90. so bila zlata leta za osebno računalništvo. Razvoj izdelkov in celotne panoge je potekal z divjo hitrostjo. Monitor je čez noč postal uspešnica. Prva številka Monitorja je imela 64 strani. Poletna številka iz leta 1995 je bila že na rekordnih 208 straneh. V tistih časih je bil to verjetno celo najzajetnejši mesečnik v Sloveniji.

Med prvimi smo uvedli primerjalne teste, ki so bili tedaj velika uspešnica in najbrž glavni vir informacij za bralce pred nakupom računalniške opreme. V rekordnem članku smo preizkusili čez 100 računalniških kompletov (z monitorji), kar je bil svojevrsten podvig, pa tudi problem. Enega od teh večjih testov sem naredil kar doma. Prodajalci opreme so v nekaj dneh do vrha napolnili očetovo garažo s škatlami, ki so tehtale tudi več kot 25 kg. Ko sem izračunal, da je samo eden, sicer najdražji od teh računalniških kompletov (Compaq), stal približno kot polovico avtomobila, sem se resno zbal za varnost. Vsakič ko sem katerega od teh računalnikov vzel iz garaže, sem avto parkiral tako tesno zraven vrat, da niti približno ni bilo mogoče priti blizu opreme.

Spominjam se sestanka v enem od ljubljanskih hotelov, kjer nam je uspelo zbrati prav vse direktorje največjih računalniških podjetij v Sloveniji. Tema: pogajanja za pravila in pošteno tekmovanje pri testiranju opreme ter tekmi za zlate monitorje.

Primerjalne preizkuse smo imeli v vsaki številki, vsakič za drugo skupino izdelkov. Toda v teh časih so se modeli menjali bistveno hitreje kot danes. Leta 1995 smo morali tako test prenosnikov v manj kot pol leta ponoviti, saj je bilo stanje takrat že popolnoma drugačno.

To so bila tudi zlata leta računalniških sejmov. Leta 1992 sem prvič obiskal Comdex v Las Vegasu. To je bila zame obenem prva pot v ZDA in prvi tako velik sejem. Obiski sejmov so bili tedaj praktično nuja, če smo hoteli pisati o izdelkih, ki šele prihajajo, pogosto prikazani kot prototipi leto ali dve pred končno različico. Comdex in evropski CeBit sem nato bolj ali manj redno obiskoval celo desetletje, vse do njunih zatonov.

Srečo sem imel, da sem se udeležil nešteto pomembnih prireditev ali znamenitih krajev. Bil sem ob Gatesu in Ballmerju na predstavitvi Windows 95 v Seattlu pa v razvojnem centru Thomas J. Watson družbe IBM v New Yorku, proizvodnji diskov v Kaliforniji, strežnikov na Škotskem. Monitor je bil vselej v prvi vrsti. Tam, kjer je nastajal razvoj prihajajoče digitalne dobe.

Ne smemo pozabiti na zlati monitor, nagrado za najboljše izdelke na primerjalnim testu. V nekaj letih je dobil tak ugled, da je bila v ozadju pravcata borba za njegovo osvojitev. Spominjam se sestanka v enem od ljubljanskih hotelov, kjer nam je na enem mestu uspelo zbrati prav vse direktorje največjih računalniških podjetij v Sloveniji. Tema: pogajanja za pravila in pošteno tekmovanje pri testiranju opreme ter tekmi za zlate monitorje.

2000

Po letu 2000 se je uveljavila doba interneta, osebno računalništvo je doseglo vrhunec, pojavljati so se začeli novi tipi digitalnih naprav. Nekakšni večpredstavni prevajalniki (se še kdo spominja ipodov?) pa digitalni fotoaparati in nato telefoni. Še danes se spomnim začetnih dilem v uredništvu, ali bomo o tem pisali ali ne. Na koncu smo pristali na vse, kar je vsaj dišalo po digitalnem. Mislim, da smo s tem postavili tudi temelje za današnje teste električnih avtomobilov, tako rekoč računalnikov s kolesi. Kdo ve, kaj vse pride na vrsto jutri.

Mobilnost, o kateri smo v 90-ih le sanjali, se je desetletje kasneje uresničila. Tehnologije, razvite v domeni osebnega računalništva, so se močno preselile v poslovno sfero in tam ubrale svojo smer. Testirali smo čedalje kompleksnejše izdelke, zlasti na področju programske opreme ob nezmanjšanem številu preizkusov strojnih izdelkov. Nismo se ustrašili niti takih korporativnih rešitev, kot so programi ERP.

Za tiste, ki smo živeli z Monitorjem in ob njem, je bilo vsako desetletje »revolucionarno«. Prvo kot uveljavitev osebnega računalništva, drugo kot uveljavitev interneta in svetovnega spleta. Ob 20-letnici smo nekako vedeli, da bo v naslednjem desetletju vse iz prejšnjih zasenčeno, a smo kljub temu iz oddaljenosti današnjih časov lahko presenečeni. Kdo bi si mislil, da bomo govorili skoraj le še o storitvah v oblaku, družabnih omrežjih, pretočni televiziji? Pa o telefonih seveda, ki so zamenjali računalnike. Ne verjamete? Vprašajte otroke.

Ko ne gre vse po načrtih

Sredi 90-ih sem pripravljal veliki test strežnikov. Zaključeval sem ga na večer pred letalskim letom na konferenco v ZDA. To bi moral biti osrednji prispevek v novem Monitorju, ki bi moral iti v tiskarno čez dva dni. Zaključil sem še zadnje ugotovitve, shranil datoteko. Nato sem jo premaknil (ne skopiral, butelj) na strežnik uredništva in sprostil prostor na vedno prepolnem disku mojega prenosnika. Toda omrežni disk je bil poln in datoteka je imela na cilju 0 bajtov. Groza! Vse znanje reševanja podatkov ni pomagalo. Če malo pohitrimo, odpovedal sem obisk konference (menda s tem tudi priložnosti jadrati na jadrnici za America's cup :( ), na novo napisal članek, od začetka (če kaj sovražim, je pisati o isti zadevi dvakrat), urednik se je moral dogovoriti za potrpljenje tiskarne. Lekcija: od tedaj vem, kakšen je pomen varnostnih kopij. Od tedaj nisem več izgubil nobene pomembne datoteke.

Nekoč se je na testu pojavil poseben prenosnik, za katerega se je prodajalec pohvalil, da ga uporablja ameriška vojska (najbrž z upanjem, da ga bo tudi slovenska). Tak, ki prenese padce z velike višine pa prah, izredne temperature in ostale nevšečnosti. Spustili smo ga z višine enega metra in z računalnikom je bilo vse v redu. Zbrali smo uredniško ekipo, da pokažemo to tehnološko čudo, a se je ob ponovnem poskusu računalnik raztreščil. Sledil je cel kup nevšečnosti, sploh zato, ker je bil računalnik vreden (tudi tokrat) za pol avtomobila. Toda to smo pač počeli, ni nam bilo žal. Ker smo bralcem želeli dati najboljše od našega dela, znanja in domiselnosti.

Včasih je bilo vse drugače

Ob pogledu na zadnja tri desetletja se ne morem izogniti primerjavi med današnjim stanjem in tistim na začetku moje poti z Monitorjem. Na začetku ni bilo prenosnikov. Prvi računalnik sem prevažal med Ljubljano in Koprom v prtljažniku. Danes to (in še več kot to) prenašam v žepu. Prvi članek sem oddal prek modema s hitrostjo 9.600 b/s. Danes uporabljam optično omrežje s hitrostjo 200 Mb/s. Prve članke sem shranil na 3,5-palčno disketo, danes je tu oblak z lokalnim varnostno kopijo na 16 TB velik NAS za »domačo rabo«.

Nekoč smo novice, novosti in ideje potegnili iz tujih revij, s sejmov, iz brošur, z dogodkov, predvsem pa lastnoročnega preizkušanja. Danes je vse to na voljo tako rekoč hipoma na internetnih medijih, pogosto sočasno ob sami najavi izdelka.

Predvsem pa je manj druženja. V prvih letih, ko je bil sedež uredništva na Pleteršnikovi ulici v Ljubljani, so člani uredništva in simpatizerji še kako radi prišli na obisk za izmenjavo izkušenj, novosti in predlogov v živo. Danes zadostuje elektronsko sporočilo, trenutno sporočilo, še telefonski pogovor je zastarela metoda.

Računalništvo me še vedno navdušuje, strast nad novim, neznanim je še vedno prisotna. Najboljše v računalništvu šele prihaja, o tem sem prepričan.

Vladimir Djurdjič, nekdanji urednik Monitorja in avtor od prve številke naprej