Današnji televizorji so vsekakor nekaj več kot katodne pošasti, ki smo jih kupovali še nedavno (in jih marsikdo med nami še vedno uporablja). Nekaj več že zato, ker so večji, ker so digitalni, pravzaprav zato, ker so v osnovi kar veliki računalniški monitorji. Nekateri pa se sploh pohvalijo s tem, da jih lahko tudi omrežimo, nekateri to poudarijo celo s svojim imenom.
V posebni poletni izdaji revije Monitor smo se izčrpno posvetili velikim televizorjem LCD. A tehnologija tekočih kristalov ni povsem prevladala, čeprav je res, da obvladuje večino trga. Ni vse zlato, kar se sveti, pravijo. In ni vse LCD, kar je plosko in prikazuje gibljive slike. Lahko je tudi plazma.
Če ste utegnili prebrati nasvete in pojasnila o tehnologiji in nakupu televizorjev LCD, ste se teoretično dovolj podkovali, da se izognete nakupu mačka v žaklju. A tudi tistim, ki ste o tej tematiki veliko vedeli že prej, bo, vsaj upamo, koristil podrobnejši pregled dela ponudbe slovenskega trga.
Ste kdaj vstopili v res veliko tehnično trgovino, v kateri vas pozdravi cela falanga velikih sodobnih televizorjev? Tam stojijo in vas napadajo, vsak s svojo ceno in goro tehničnih podatkov. Saj so privlačni, a kaj ko so si podobni kot jajce jajcu, katerega izbrati? Kje začeti? Pripravili smo nakupovalni vodnik, s katerim boste strahovlado v prodajalni televizorjev prevzeli vi, kupec.
V poplavi najrazličnejših modelov visoko ločljivih televizorjev je resnično težko izbrati favorita. Izdelovalci se zato trudijo v svoje izdelke vgraditi vse več novih tehnologij, ki skušajo vse bolj izboljšati prikazano sliko, saj je ta eden glavnih kriterijev pri odločitvi za nakup. Pot do idealnega visoko ločljivega televizorja se zdi strma, a ne nedosegljiva.
Ob nakupu novega digitalnega televizorja smo že skoraj v celoti obsojeni na izbiro zaslona s širokokotnim razmerjem stranic 16 : 9, ki ima v filmskem svetu precej prednosti, ob trenutni ponudbi splošnih video vsebin in tv programov pa tudi kup pomanjkljivosti. Ogledali smo si pet najpogostejših razmerij pri slikah in video posnetkih, s katerimi se bodo spopadali novodobni televizorji.
Industrija zabavne, potrošniške elektronike je v zadnjih letih opravila veliko delo, saj so prodajne police trgovin preplavili najrazličnejši izdelki, od velikih digitalnih televizorjev, igralnih konzol, projektorjev ... Predvsem pri izdelkih, namenjenih prikazovanju slike, vlada precejšen nered, še posebej pri videu. Včasih smo poznali le televizor. TV, ki je delal to, kar smo od njega pričakovali - prikazoval dobro sliko. A časi se spreminjajo in danes smo v trgovini soočeni s kopico kratic in številk: SDTV, HDTV, 480i, 480p, 720p, 1080i, 1080p ... Povprečen uporabnik zato dobi občutek, da za osnovno ločevanje teh pojmov potrebuje vsaj pomoč prijatelja, ki je diplomirani inženir tehnične smeri. Pa vendar ni tako.
Morda se sliši ironično, a klasične katodne televizorje je pokopala prav njihova debelina. Tehnologija je namreč trčila ob meje, ko je bila rast teh izdelkov povezana z vrsto neprijetnosti, tudi debelino denarnice. Industrija potrošniške elektronike ni potrebovala prav dolgo, da je našla nadomestno rešitev, celo dve. A zdi se, da bo eden izmed nadomestkov kmalu podlegel - zopet zaradi debeline.
Če ste količkaj tehnični tip, se občasno verjetno sprehodite po kateri izmed s tehniko založenih trgovin. In če ste to naredili v minulih 12 mesecih, ste gotovo opazili, da so največji deli teh trgovin danes namenjeni prodaji televizorjev. Saj veste, tistih škatel, ki so jih izumili že pred 80 leti in že več kot 50 let prikazujejo enak televizijski signal, PAL. Zastarelih škatel torej. No, ne čisto, kajti tokrat se prodajajo pod magičnima besedama "ploski" in "HD".
V rokah držite zdaj že tradicionalno posebno številko Monitorja, ki jo naredimo za poletje, ko je nekoliko več časa za poglobljeno branje kot čez leto. Tokrat smo se posvetili "računalnikom v dnevni sobi" oz. napravam, ki so v resnici vse bolj računalniki, čeprav niso videti tako, in jih lahko vedno enostavneje povežemo s "pravimi" računalniki.