V krempljih politike in tajnih služb
Janez Škrubej je bil med leti 1982 in 1989 generalni direktor Iskra Delta Computers. Podjetja, ki je uspelo Silicijevo dolino doslej še najbolj približati Sloveniji. Silovit razvoj in tudi finančno uspešni projekti v tujini so podjetje izpostavili ne le politiki, pač pa kar geopolitiki. O vsem tem je Škrubej napisal tudi knjigo, ki se bere kot kriminalka. Z njim smo poklepetali o vlogi sodobnih tehnologij, napol fantastičnih zgodbah, ki krožijo o Iskri Delti, ter seveda o mačehi državi, katere prioriteta je – kot meni Škrubej – še zmeraj zgolj trgovina.
Gospod Škrubej, ste dandanašnji, več kot 20 let po odstopu z vodstva Delte, še na »ti« s sodobnimi tehnologijami? Kaj pravzaprav počnete?
Še vedno sem tesno povezan s svojimi sošolci z MIT-a (Massachusetts Institute of Technology). Imel sem srečo. Ko sem namreč šel iz Delte, so me Američani povabili na svojo šolo, v tako imenovani Senior executive program, in tam se bil sošolec pomembnih mož, ki so danes v upravah velikih korporacij, kot so IBM, HP in drugi. Prek njih sem dobro obveščen in prav zato me je danes tudi malo strah, ker se vsi obnašajo, kot da nam je informacijska tehnologija dana od boga. Ko sem pisal knjigo Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo, sem pomislil, da moram na to opozoriti mlajše generacije.
Zlasti glede drugih držav bi morali bolj paziti, ko velike sisteme zaupamo zunanjim izvajalcem. Poglejte, Iranci so mislili, da Siemens izdeluje svoje računalnike, v bistvu pa jih samo sestavlja, tako kot smo jih mi. In tako so Iranci dobili virus, zaradi katerega so jim mrknili računalniki, povezani z jedrskimi objekti (gre za lanski primer črva Stuxnet v Iranu; op. a.). To se lahko zgodi povsod. Američani imajo podjetja, ki razvijajo tako protivirusne programe kot tudi viruse.
Vemo, da lahko prek informatike obvladujemo vsako podjetje in vsakega posameznika, in to se mi zdi problematično. Pri nas pa ne dajemo dovolj poudarka izobraževanju informatikov. Samo poglejte, s tega področja imamo le dve fakulteti, medtem ko jih imamo na drugih področjih malo morje. Na koncu bodo vendarle vsi ugotovili, če se podjetje preda tujemu informacijskemu podjetju, ga to počasi obvlada. Naši direktorji sami slabo poznajo področje informatike, zato lahko z njimi počno, kar se jim zljubi. Pri nas ima srečo Mercator. Žiga Debeljak je namreč tudi informatik, zato se lahko podjetje povsem drugače razvija kot druga. To je velika prednost.
V tistem času, konec sedemdesetih, ste z ekipo, prav po podjetniško, z lastnimi sredstvi in znanjem ustvarili pravi mali računalniški imperij. Kako vam je to uspelo?
Uspelo nam je, ker smo se po naključju zbrali pravi ljudje. Inženir Žemva, s katerim sva začela, se še danes aktivno ukvarja z robotiko. Drugače pa smo se učili od Američanov, podjetje DEC nas je veliko naučilo. Poleg tega smo videli, da vse skupaj ni tako težko, in glede na cene, ki so jih Američani postavljali v Evropi – bile so polovico višje kot v ZDA –, smo videli svojo priložnost. Američani imajo že od vsega začetka izdelano politiko za ves svet. Še danes se točno ve, kaj se sme od strojne in programske opreme prodajati Rusom, kaj v Azijo in kaj, recimo, državam v naši okolici. Mi smo to izkoristili in smo postopoma začeli osvajati trge. Sodelavci z Inštituta Jožefa Stefana in s fakultete smo začeli delati generične izdelke po konceptu OEM. Mikroprocesor smo pač morali vsi kupiti v ZDA. Tudi danes so vsi procesorji ameriški, izdelujejo pa jih lahko samo tiste države, kjer so ZDA vojaško prisotne. Poleg tega so procesorji verjetno tudi danes minirani. Američani vam jih lahko vklopijo ali izklopijo.
Zato se nič ne bojim, da bi Kitajci dohiteli razviti svet. Ne morejo, ker jim Američani v nekem trenutku ne bodo več želeli prodajati komponent, ker je to pod nadzorom NSA (National Security Agency). Ta skupaj z drugimi tajnimi službami nadzoruje tudi znanstvenike. Sicer pa so se Kitajci, če lahko tako rečem, učili pri nas. Leta 1985 smo v Delti izobraževali 120 inženirjev. Vsi so bili zaposleni v policiji, ki je imela najboljši kader. In mi smo jih naučili osnov, nič nismo skrivali.
Zato je jasno, kje se bo Kitajska ustavila: ko bo treba izdelati ključne komponente. Čeprav bo tu še nekaj izsiljevanja ZDA, ker ima Kitajska velika nahajališča ključnih redkih surovin. Toda Američani obvladajo procesorje, sistemski programsko opremo in tudi komunikacije. S tem za zdaj vladajo svetu, saj imajo dandanes še bombe vgrajene procesorje. Seveda pa, bolj kot si prijateljska dežela, več lahko od njih dobiš. Zato so Francozi morali v NATO. To je bil pogoj za dobavo strateških tehnologij. Tudi Evropo čaka dolgoročen problem, saj nima razvitih svojih ključnih IT-izdelkov.
Nadaljevanje članka si lahko preberete na strani naše sestrske revije, MonitorPro:
http://www.monitorpro.si/86908/ljudje/v-krempljih-politike-in-tajnih-sluzb/
