Računalništvo brez meja
V prostorih Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) je 7. marca potekala okrogla miza z naslovom "Tržne možnosti za izvoznike informacijskih tehnologij". Organiziralo jo je Združenje za računalništvo in informatiko pri GZS, ki je k sodelovanju povabilo Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj ter Mednarodni trgovinski center (ITC), ki deluje pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO). Osnovni namen je bil predstavnikom slovenskih izvoznikov informacijskih tehnologij predstaviti projekt sodelovanja pri spodbujanju izvoza informacijskih tehnologij ter z njimi v odprtem pogovoru izmenjati izkušnje in mnenja o aktualni problematiki pospeševanja izvoza, vlaganj in razvoja na področju informacijskih tehnologij v Sloveniji.
Slovenija se kot članica Svetovne trgovinske organizacije želi pridružiti več kot 50 državam, ki so sprejele Sporazum o informacijskih tehnologijah (ITA). Ta sporazum je v svoji prvotni obliki predvideval sprotno odpravljanje carin v obdobju od 1. januarja 1997 do 1. januarja 2000 za izdelke informacijske tehnologije, opredeljene v ustreznih seznamih. Za države, ki so se sporazumu priključile pozneje, seveda veljajo drugačni časovni okviri, nekatere pa so zaradi svojih posebnosti med pogajanji dosegle izločitev nekaterih izdelkov iz seznamov za sprostitev in tako zaščitile nekatere dele svoje industrije. Države s takimi izjemami so predvsem t.i. azijski tigri, vendar pa imajo posebna določila omejeno časovno veljavnost. Odpravljanje carin niža cene uvoženim izdelkom, kar bodo najprej začutili uvozniki in končno domači kupci, izvozniki pa bodo prav tako lahko računali na blagodejne cenovne vplive pri poslovanju z državami, ki so pristopile k sporazumu ITA.
Pasti pri prostem pretoku informacijskih tehnologij niso le pri carinskih dajatvah in drugih administrativnih zaščitnih ukrepih. Konkurenčnost na trgu informacijskih tehnologij zahteva tudi pretok znanja ter neprestano sodelovanje in povezovanje s strokovnjaki, ki jih pogosto ni mogoče najti v Sloveniji. Predstavniki slovenskih podjetij so v razpravi nazorno opozorili na bistveno manjše zanimanje študentov za tehnične stroke in tudi računalništvo v primerjavi z ekonomijo in pravom. Diplomant računalniške fakultete pa ob prvi zaposlitvi vendarle potrebuje nekaj časa (udeleženci razprave so navajali od 3 do 12 mesecev) za spoznavanje delovnih zahtev in okolja. Ta čas seveda narašča s specifičnostjo dela. Ob dinamičnih spremembah področij dela, ki jih narekujejo sodobni načini poslovanja, imajo prav izkušnje neprecenljivo vlogo pri prilagajanju, ki je temelj obstoja in uspeha. Žal Slovenija nima jasne vizije za preprečevanje odliva lastnih možganov in privabljanje tujih strokovnjakov. Slednje najbolj občutijo tuji inženirji računalništva, ki se spopadajo z zamudno in birokratsko zapleteno vojno za pridobivanje delovnih dovoljenj po natanko enakih in ostrih postopkih kakor denimo delavci brez izobrazbe. Oviro predstavlja tudi neurejenost pri overjanju (certificiranju) kakovosti izdelkov. To zlasti velja za priznavanje tujih certifikatov, zaradi česar pogosto prihaja do zamudnih, nepotrebnih in tudi dragih ponavljajočih se meritvenih in ocenjevalnih postopkov. Približevanje Evropski zvezi bo take probleme prav gotovo omililo, morda celo povsem odpravilo.