Ključ za uspešno tretjo generacijo
Konferenca 3G mobile, ki je potekala januarja v Tokiu na Japonskem, je dala kar precej končnih odgovorov na mnoge nejasnosti glede uvajanja in morebitnega uspeha tretje generacije mobilne telefonije. Po prevelikem navdušenju nad začetnimi uspehi mobilne telefonije in novih tehnologij, ki so vrednosti vseh podjetij potisnile v nepredvidljive višine ter pohlepnim državam (vključno z našo), ki so za koncesije pobrale milijarde in milijarde evrov, je lansko leto mnoge zajela panika, saj je tretja generacija vse bolj zamujala.
Največjo odgovornost za to nosijo proizvajalci mobilnih telefonov, saj niso uspeli izdelati niti zanesljivo delujočih aparatov, kaj šele v dovolj velikem številu. Težava je tudi z ostalo omrežno opremo, saj se je pri implementaciji izkazalo, da W-CDMA, oziroma UMTS ni tako dodelan standard kot GSM in da bo potrebno vložiti še veliko dela v usklajevanje in dodatne nastavitve tako omrežij kot tudi aparatov. Vendar to so evropske izkušnje; japonske so znatno bolj optimistične.
Omrežja tretje generacije imajo zgrajena trije operaterji, ki jih tržijo z različnimi uspehi. Največ uporabnikov je uspel pritegniti drugi operater KDDI in sicer 4,2 milijona v pol leta, od skupno 13,5 milijona. Konkurenca krepko zaostaja, predvsem sicer največji operater NTT DoCoMo, ki je izmed svojih 42,8 milijona uporabnikov v tretjo generacijo prepričal le 150 tisoč. Tretji operater, J-phone, ki za KKDI-jem sicer zaostaja le za nekaj deset tisoč uporabnikov, pa ima le 1200 naročnikov v tretji generaciji, saj je omrežje vklopil šele decembra lani. Vzrok za KDDI-jev (trenutni) uspeh pa ne leži v boljših storitvah, temveč marketingu in bolj preprosti tehnologiji. Njihov sistem druge generacije deluje po tehnologiji CDMA, ki je preprosto nadgradljiv na CDMA 2000 1x, poleg tega so z novim sistemom združljivi vsi stari aparati. Ko so omrežje vklopili, tega sploh niso oglaševali, hkrati pa so iz prodaje umaknili vse aparate druge generacije. In na tržišču, kjer povprečen uporabnik zamenja aparat v manj kot pol leta, je dobra tretjina uporabnikov v nekaj mesecih povsem povprečna številka. Tudi prvo storitev tretje generacije, snemanje in pošiljanje kratkih videov, so uvedli šele nekaj mesecev po vklopu omrežja. DoCoMo in J-phone pa za sistem druge generacije uporabljata PCS (Personal Cellular System), ki ni tako preprosto nadgradljiv na tretjo generacijo, temveč je treba omrežje postaviti na novo, oboji pa so se odločili za sistem W-CDMA (Wideband CDMA), oziroma UMTS, kot ga bomo imeli tudi v Evropi. NTT DoCoMo je bil tudi eden ključnih razvijalcev sistema W-CDMA, pri tem pa se jim je tudi iz političnih razlogov mudilo biti prvi. Tako njihovo omrežje tretje generacije, imenovano FOMA (Freedom of Mobile Multimedia Access) dejansko ni pravi UMTS, temveč razvojna različica standarda, ki ni združljiv z UMTS, a pri DoCoMo obljubljajo, da bo to urejeno v nekaj mesecih. W-CDMA je zmogljivejša tehnologija od CDMA 2000 1x, saj omogoča večjo prepustnost podatkov in obremenitev omrežja ter hitrost prenosa 384 Kb/s, namesto 144 Kb/s. J-phone pa s svojim sistemom UMTS cilja predvsem na gostovanje in ponuja aparate, ki so združljivi z GSM. Japonski uporabniki so doslej namreč lahko gostovali v tujini zgolj z najetimi aparati, za kar se povečini niso odločali.
Analitiki japonskega tržišča kljub velikem uspehu KDDI-ja ocenjujejo, da bo v tretji generaciji kmalu zavladal DoCoMo s svojo ogromno naročniško bazo, pa tudi J-phone ne bo ostal daleč zadaj. Ključno je le urediti omrežja in omogočati nove, še bolj zanimive storitve po ugodnih cenah. Uporaba DoCoMojeve FOME je denimo štiri krat dražja od omrežja PCS.
Ključna lekcija za evropske operaterje pri uvedbi UMTS-a sicer leži predvsem v teh slednjih stavkih, torej delujočih omrežjih in cenovno ugodnih storitvah, pri tem pa je treba biti pozoren na še eno podrobnost. Japonskih operaterji zelo tesno sodelujejo s proizvajalci aparatov, pravzaprav slednji telefone bolj ali manj zgolj izdelujejo. Očitno so njihovi operaterji v tem tudi precej boljši kot naši proizvajalci telefonov, saj so imeli barvne zaslone, polifonične melodije in kar je še dodatnih okraskov, ki pritegnejo uporabnike, že nekaj let pred nami. Nokia denimo, ki ima globalno skoraj 40-odstotni tržni delež, na Japonskem ne dosega niti odstotka. Po fiasku s poskusom izdelave lastnih aparatov, so sedaj prisotni na trgu zgolj tako, da aparate za njih izdeluje Sanyo, Nokia pa nanje zgolj napiše svoje ime. Sodelovanje med operaterji in proizvajalci pa se je pokazalo še posebej uspešno pri nedorečenih standardih kot je W-CDMA, saj so operaterji veliko bolj natančno vedeli kaj aparat potrebuje, da bo deloval. Po drugi strani pa se je J-phoneu izplačalo počakati na standardiziran UMTS, saj v njihovem omrežju sedaj delujejo tudi nekaterih drugi UMTS aparati, denimo Nokia 6650.
Dodatna lekcija, ki se je evropski operaterji tudi po polomiji z WAP-om in izjemno bledim odzivom na GPRS niso naučili, pa je promoviranje tehnologije. Japonski operaterji nikoli niso novosti, niti tretje generacije, tržili kot tehnologijo, temveč kot storitve, oziroma kot >>lepe<< telefone s fotoaparati in drugimi malenkostmi. Običajnih kupcev pač ne zanima, če ima njihov aparat GPRS, niti kaj to je, temveč jim je bolj pomembno dejstvo, da bodo lahko sedaj denimo s telefonom denimo pregledali elektronsko pošto. Tudi dejstvo, da bodo morali pred tem vnesti kakšnih 15 nastavitev in gesel jih najbrž ne privlači.
In tega so se nekateri operaterji, denimo avstrijski Mobilkom in finska Sonera že pričeli zavedati, saj kljub zgrajenim omrežjem zadržujejo komercialni pričetek delovanja in čakajo na dovolj veliko število primernih telefonov in prave storitve.