Kako meriti hitrost računalnikov, ki ne obstajajo?
Pri običajnih superračunalnikih je vsaj v teoriji problem jasno definiran. Njihove zmogljivosti primerjamo s sintetičnim testom LINPACK, ki je osnova za njihovo razvrščanje na lestvico Top 500. Marsikdo odločno nasprotuje temu testu, ker ne odseva realnih problemov, s katerimi se superračunalniki soočajo, a trenutno boljšega univerzalnega testa nimamo. Navsezadnje tudi superračunalniki rešujejo zelo različne probleme, zato ga verjetno nikoli ne bomo imeli.
Pri kvantnih računalnikih pa je merjenje hitrosti precej bolj problematično. Prvi problem je definicija, kaj sploh je kvantni računalnik. Trenutno so ti še v povojih, zato se medsebojno preizkušajo in primerjajo zelo različne implementacije. Kar je izgradil D-Wave, ni niti podobno kvantnim računalnikom, ki jih razvijata Google ali IBM. Že definicija kubita je izmuzljiva, ker se uporabljajo različne fizične implementacije.
Naslednji problem je, kaj meriti. Kvantni računalniki so hitri le pri operacijah, ki jih je moč zapisati s kvantnim algoritmom. Tem algoritmom je skupno dejstvo, da jih je treba poganjati večkrat. Rezultat kvantnih računalnikov je vedno zgolj verjetnost in šele ko nek algoritem isti rezultat vrne večkrat, mu smemo verjeti.
Minuli teden so raziskovalci s Princetona med seboj primerjali računalnike iz IBM-a, Rigetti Computinga in Univerze v Marylandu. Velik uspeh je bil že to, da so na njih pognali 12 algoritmov za merjenje hitrosti – in seveda niso vsi tekli na vseh. Omenjeni kvantni računalniki imajo 5-20 kubitov, Google pa na primer 72. Preden bodo zmogli kaj uporabnega, se bodo morali najprej razširiti na nekaj (deset) tisoč kubitov.
Morda je najbolj povedno dejstvo, da je še vedno razpisana milijonska nagrada za prvega, ki bi uspel s kvantnim računalnikom izračunati nekaj, česar se z navadnim ne da.
