Clintonova ne ve nič o šifriranju, pa želi novi projekt Manhatten

V ZDA je predsedniška kampanja za volitve prihodnje leto že v polnem teku, pa čeprav nas do njih loči še skoraj 11 mesecev. Republikanski in demokratski kandidati si namreč prizadevajo zagotoviti strankarsko nominacijo, rezultat pa so številne komične in nesmiselne izjave, ko tema soočenj nanese na tehnologijo. Recimo na šifriranje.

To je velik trn v peti obveščevalnim agencijam in organom pregona, saj je ob primerni izvedbi (ki ni trivialna) nezlomljivo. Zato se v zadnjem času izvaja pritisk na ponudnike storitev, da si morajo pridržati način za dostop do podatkov uporabnikov (recimo kopijo zasebnega ključa), če bi jih od njih zahtevalo sodišče. Nekateri ponudniki si roke elegantno umijejo tako, da tehnično šifriranje izvedejo tako, da do podatkov sploh ne morejo. Po drugi strani se potem NSA trudi s prestrezanjem prometa, lomljenjem šifriranja in namernim slabljenjem algoritmov (kot npr. Dual EC).

Hillary Clinton pa ima svojo zamisel. V sobotnem soočenju je dejala, da ne bi ravno silila podjetij k razkrivanju šifrirnih ključev. Namesto tega bi raje videla nov projekt Manhattan, ki bi bil namenjen lomljenju šifrirnih algoritmov. Originalni Manhattan je bil namenjen razvoju jedrskega orožja med drugo svetovno vojno, kar je privedlo do bombardiranja Hirošime in Nagasakija. Povsem po pravici je priznala, da se na tehnologijo ne spozna, a da ima dovolj zaupanja v tehnične strokovnjake, da bodo rešitev zagotovo našli. Poetično je dodala, da so stranska vrata verjetno napačna vrata. To je bil tudi odziv Clintonove na izjavo Applovega predsednika Tima Cooka, da slabljenje ali ukinjanje šifriranja škodi vsem. Kot pravi, si v modernem svetu ne bi smeli izbirati med varnostjo in zasebnostjo, temveč bi morali imeti oboje. In tu ima prav.

Očitno je torej, da je med odločevalci in tehnologijo ogromen razkorak, saj ne razumejo niti najbolj osnovnih premis. Če šifriranje izvedemo matematično varno, potem ga ni mogoče zlomiti. Obstajajo matematični algoritmi, ki so dokazano tako varni, da jih v starosti vesolja z vso trenutno dostopno računsko močjo ne moremo razbiti.

Druga stvar pa je, ali jih lahko obidemo. Važna je namreč implementacija v praksi, kjer se stvari hitro zapletejo, kot dokazuje zadnji primer z vrinjenimi stranskimi vrati v Juniperjevo strojno opremo. Clintonova se torej zavzema stranska vrata, pa če se tega zaveda ali ne. A vsaka stranska vrata so problematična, saj po definiciji temeljijo na skrivanju, kar ni varno.  Slej ali prej namreč ranljivost odkrije še kdo drug in začne prisluškovati, česar ne moremo odkriti.

Ironično se torej Clintonova zavzema za projekt Manhatten v šifriranju, ko je originalni projekt Manhatten dal orožje, ki so ga prvi in edini sicer uporabili Američani, danes pa z njim rožljajo številne druge države, svet pa živi v strahu, da bi ga v svoje roke dobili teroristi. Mar res pričakujemo, da bi bilo z oslabljenim šifriranjem kaj drugače?