Objavljeno: 29.6.2021 | Avtor: Tamara Harb | Monitor Julij-avgust 2021

Mladostniki, tehnologija in duševno zdravje

Na inštitutu The Oxford Internet Institute Univerze v Oxfordu so maja objavili izsledke študije podatkov treh obsežnih raziskav o mladostnikih v ZDA in Veliki Britaniji, s katero so iskali povezave med duševnim zdravjem in uporabo različnih tehnologij. Ker raziskave potekajo že vrsto let – ameriški od leta 1991, britanska od 2009 –, je raziskovalce poleg povezav med uporabo zaslonov in depresijo, čustvenimi in vedenjskimi problemi zanimalo, ali se je odnos spremenil.

Izsledki proučevanja povezav med uporabo tehnologije in duševnim zdravjem temeljijo na podatkih o 430.000 mladostnikih, starih med 10 in 15 let. Raziskovalci so primerjali čas gledanja TV, uporabe družabnih medijev in splošne uporabe zaslonov z občutki depresije, vedenjskimi težavami in s samomorilskimi težnjami. Ugotovili so, da povezava skozi leta ne postaja močnejša, pa tudi, da je v zadnjem desetletju uporaba tehnologije manj povezana z depresijo, uporaba družabnih medijev pa močneje s čustvenimi problemi. Povezave med uporabo tehnologije in vedenjskimi problemi ter samomorilnostjo niso našli.

Štiri faze cikla strahu pred novo tehnologijo.Vir: kanal Amy Orben na Youtubu, posnetek zaslona.

Eden od avtorjev, Andrew Przybylski z Univerze v Oxfordu, je za BBC izpostavil, da pravzaprav še vedno ne vemo veliko o vplivu tehnologije na mladostnike ter da znanstveniki za začetek potrebujejo natančnejše podatke in dolgotrajno spremljanje učinkov. A kot v članku The Sisyphean Cycle of Technology Panics razpravlja Amy Orben z Univerze v Cambridgeu, dolgoročno raziskovanje vpliva tehnologije na ljudi onemogočajo strahovi pred novo tehnologijo, saj ko enkrat privrejo na dan strahovi o novi tehnologiji, kot so bili, na primer, mobilni telefoni, so skrbi o prejšnji, denimo TV, opuščene.

Cikli panike

Ko neka tehnologija postane dovolj popularna, se v družbi pojavi skrb, saj sprememba predstavlja izziv trenutnemu življenjskemu slogu, ustaljenim normam, vrednotam in vzorcem. Še posebej se družba osredotoči na njen vpliv na najšibkejše, v primeru tehnologije torej na otroke in mladostnike. V središču te skrbi pa je vsakič najnovejša tehnologija: leta 1941 je bil radio, 1954 stripi, ki so jih povezovali z mladostniškim nasiljem in s spodbujanjem k homoseksualnosti, 1988 so raziskovali povezavo nasilja in TV, zdaj družabne mediji in vpliv na duševno zdravje. Amy Orben nadalje razloži, da vsak cikel te družbene panike poteka v štirih fazah. V prvi pride do reakcije družbe na novo tehnologijo in nastane vsesplošna panika, na katero se odzove politika, ki želi pokazati, da ji je mar in bo nekaj ukrenila. Politika preusmeri pozornost z drugih problemov, tako ljudje za probleme v družbi ne krivijo politikov, ampak tehnologijo. Rešitev problema preusmeri na znanost, ki prejme tudi finančno pomoč, a kmalu se pojavi nova panika, ki požene nov cikel in znanost je že soočena z raziskovanjem novega problema, za starega pa ne dobi več podpore.

Leta 1941, ko je pediatrinja in otroška psihologinja Mary Preston proučevala vplive radia na otroke in med drugim ugotovila, da so otroci odvisni od radia kot alkoholiki, so otroci radio poslušali do tri ure na dan in so tako pač preživljali prosti čas. A kot poudarjajo avtorji zgoraj omenjene študije, ni pomemben čas, preživet ob novih medijih, ampak tudi to, kaj počnemo in zakaj to počnemo. Razlike med video klicem s prijateljem, gledanjem receptov na Youtubu in gledanjem posnetkov mučenja so ogromne. Tako kot so ogromne razlike tudi med pasivno in aktivno uporabo, saj, recimo, dolg spletni klepet poveča družabno povezanost, medtem ko lahko krajše pasivno spremljanje dogajanja na družabnih medijih poslabša počutje. Prav tako sta igranje iger za zabavo in sproščanje nekaj povsem drugega kot igranje za pobeg iz realnosti. Zgolj količina časa, ki ga preživimo pred zasloni, torej slabo razloži, kaj se dogaja in kakšen je vpliv.

Povezave med uporabo tehnologije in vedenjskimi problemi ter samomorilnostjo niso našli.

Amy Orben v predavanju o vplivih digitalnih tehnologij na duševno zdravje mladostnikov ugotavlja, da je razlogov za korelacijo med počutjem in tehnologijo lahko veliko, a raziskave najpogosteje razvijajo idejo, da povečana uporaba zaslonov vodi v slabše počutje. Amy Orben dodaja, da je mogoča tudi obratna vzročnost, torej da mladostniki, ki se slabo počutijo, več uporabljajo tehnologijo, lahko pa je ključen tudi kak tretji, zunanji razlog, kot je pandemija, ki poganja tako podaljšanje časa pred zaslonom kot tudi slabše počutje. Avtorica zaključi, da najverjetneje čas pred zaslonom vpliva na počutje, a velja tudi obratno, kar je pomembno, kadar proučujemo vpliv tehnologije na duševno zdravje.

Ocene udeležencev o uporabi tehnologije

Zasloni zavzemajo velik del preživljanja prostega časa mladostnikov, in čeprav raziskovalci vpliv tovrstnih tehnologij na mladostnike proučujejo že desetletja, se med drugim še zmeraj soočajo tudi z mankom podatkov. V večini tovrstnih raziskav udeleženci sami podajo oceno časa, preživetega pred zasloni, tako ponavadi odgovarjajo na vprašanja o tem, koliko časa vsak dan uporabljajo telefon ali pa kako problematična se jim zdi uporaba določene tehnologije, in nato označijo, kako močno se strinjajo z določenimi izjavami. To pomeni, da raziskovalci nimajo na voljo podatkov o dejanskem času, ki ga udeleženci porabijo za igranje iger ali na družabnih omrežjih, te ocene pa se, kot je pokazala metaanaliza objavljena v Nature Human Behaviour, razlikujejo od dejansko porabljenega časa. Vseeno pa večina študij o vplivu tehnologije na mladostnike temelji prav na tovrstnem ocenjevanju, kar postavi v drugo luč dejstvo, da jih je večina odkrila škodljive posledice, na primer povezave uporabe tehnologije z depresijo. Brittany Davidson z Univerze v Bathu, ena od avtoric metaanalize, je v sporočilu za javnost zapisala, da te raziskave napihujejo odnos med uporabo digitalnih medijev in tipično negativnimi rezultati ter jih krivijo za vse, od porasta depresije pri otrocih in samomorov do povečanega nasilja.

V središču skrbi je vsakič najnovejša tehnologija: leta 1941 je bil radio, 1954 stripi, ki so jih povezovali z mladostniškim nasiljem in s spodbujanjem k homoseksualnosti, 1988 so raziskovali povezavo nasilja in TV, zdaj so pod lupo družabni mediji.

Zaradi premalo podrobno raziskanega področja in preširoko zastavljene definicije je Andrew Przybylski s kolegi izrazil tudi nestrinjanje z odločitvijo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) iz leta 2017, ko je med klasifikacije bolezni dodala motnjo, s katero je povezana zasvojenost z video igrami. A po postavitvi te definicije in splošnem družbenem zgražanju, ki je probleme mladostnikov zvrnilo na nove tehnologije, je vsaj prišlo do spremembe pri odnosu tehnoloških podjetij do neodvisnih akademskih raziskav. Podjetjem je očitno postalo jasno, da potrebujemo odgovorne raziskave z dejanskimi podatki, ki ne bodo vplivale le na njih, ampak tudi na zdravstvene smernice po svetu. Tako smo lani dobili izsledke prve raziskave, ki je imela dostop do podatkov razvijalcev iger o dejanskem času igranja uporabnikov, kar odpira vrata novim vpogledom v uporabo tehnologije.

Znanost in tehnološka podjetja z roki v roki

Konec lanskega leta je raziskava Univerze v Oxfordu pokazala, da ima igranje iger lahko tudi pozitiven vpliv na duševno zdravje. A bolj kot zaradi tega zanimivega dognanja je raziskava vzbudila zanimanje, ker so prvič uporabili dejanske podatke razvijalcev iger; dobili so torej realne podatke o igranju dveh iger, Animal Crossing: New Horizons in Plants vs Zombies: Battle for Neighborville, igralci sami pa so dodali še podatke o svojem počutju. Po poročanju Vicea raziskovalci opisujejo raziskavo kot majhen korak proti boljši metodologiji za preučevanje igranja iger pa tudi drugih tehnologij, kar bo zahtevalo nove pristope in partnerstva.

 Napovednik za igro Animal Crossing: New Horizons.Vir: kanal Nintendo na Youtubu, posnetek zaslona.

Vpliv tehnologije na duševno zdravje najstnikov in otrok je kompleksna ter razvijajoča se tema, v kateri številna poročila nakazujejo na škodljiv odnos. Avtorji raziskave o povezavi med tehnologijo in duševnim zdravjem mladostnikov domnevajo (za zdaj brez potrditve), da bi mogoči negativni učinek tehnologij na duševno zdravje lahko porastel čez čas zaradi njihove dinamične narave in nenehnega razvoja. Malo pozornosti se namreč posveti temu, kako se učinki spreminjajo skozi čas, pa tudi, kako se na tehnološke naprave in spremembe privajajo uporabniki. Raziskovalci tako pozivajo k transparentnemu in h kredibilnemu sodelovanju med znanstveniki in tehnološkimi podjetji.

Leta 1941 je pediatrinja in otroška psihologinja Mary Preston proučevala vplive radia na otroke in med drugim ugotovila, da so otroci odvisni od radia kot alkoholiki.

Andrew Pryzbylski, ki sicer sam od šestega leta rad igra video igre, v intervjujih pogosto omeni, da bi raziskave, ki jih delamo zdaj, morali imeti že pred desetimi ali celo dvajsetimi leti, a je bilo doslej nemogoče dobiti realne podatke. Raziskave, ki zahtevajo od udeležencev, da sami ocenijo količino uporabe, po dognanjih omenjene metaanalize ne morejo nuditi relevantnih podatkov o vplivu na duševno zdravje, saj so ocene udeležencev o uporabi točne le v petih odstotkih raziskav. Na podlagi tovrstnih študij so pripravljeni tudi mnoge smernice in priporočila za uporabo tehnologije med mladostniki v številnih državah, pa čeprav te raziskave dejansko niso pokazale, kaj počnemo z napravami. Skratka, na podrobne raziskave, ki bi natančno razkrile, kakšen je ta vpliv, tako negativen kot pozitiven, kaj so vzroki, kaj posledice in kako se ti odnosi skozi čas spreminjajo, pa bomo morali še počakati.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji