Komentar: Meje mojega jezika so meje mojega sveta
Nekako se je zgodilo, da sem začel velik del časa, ki sem ga poprej zabijal na družbenih omrežjih ali v kakšnem drugem virtualnem kratkočasju, namenjati prevajanju odprtokodnih programov. Kar se je na začetku zdelo kot kratkotrajen preblisk za premagovanje virtualne monotonosti, je kmalu postala strast, primerljiva z igranjem iger, ki nimajo pravega konca. Dobro, nemara prevajanje resda ni zabava za vsakogar, a jezikoslovje mi je blizu. Ne nazadnje je tudi revija, ki jo ravnokar berete, vedno poskušala skrbeti za razvoj izrazoslovja na področju modernih tehnologij in to pač pusti posledice na človeku ter njegovem odnosu do jezika.
Večina radikalnih uporabnikov računalnikov in tehnologije sicer prisega na rabo neprevedenih oziroma angleških vmesnikov. To je razumljivo, saj lahko raba poslovenjenih vmesnikov povzroči težave pri rabi orodij, ki jih večinoma najprej usvojijo v angleški obliki, večina namenskih orodji pa sploh nima prevoda ali pa so ti slabi in nekonsistentni, nemalokrat celo nerazumljivi. Med te uporabnike v veliki meri sodim tudi sam. Tako se lahko povsem legitimno vprašamo o smiselnosti prevajanja uporabniških vmesnikov. Kdo jih sploh potrebuje?
To je radikalna pozicija, ki kaže na podrejeni odnos lastnega jezika pa tudi manko kreativnega mišljenja, ki ga omogoča prav materni jezik. Oziroma če povzamem eno od avtoritet slovenskega jezika: »Kdor je tehnično najbolj ustvarjalen, daje novoodkritim stvarem največ imen, kdor tehnično ni nič ustvarjalen, ta imena prerad le prevzema od drugih – tako ali drugače seveda.«
Mnogo ljudi se spomni dileme ob pojavu besede zgoščenka za CD. V praksi je prevod prej životaril, kot pa res zaživel, v računalniških krogih pa je bil prej vir zabave (npr. v obliki predelav besede, kot je bila, denimo, »tlačenka«) kot pa zares rabljen izraz. A kljub temu je beseda v bistvu dosegla svoj namen, saj jo danes večina ljudi razume. Z dilemami prevajanja računalniške terminologije se je avtor prevoda, strah in trepet slovenskega knjižnega jezika, dr. Jože Toporišič, ukvarjal sicer že več kot četrt stoletja. Npr. v članku, ki je leta 1984 izšel v reviji Bit in iz katere je tudi uporabljeni navedek. Toporišič je bil kajpada radikalen jezikoslovec, zato so njegove rešitve mnogokrat presegale praktičnost vsakdanje rabe. V istem članku je govoril o tem, da je sam za prevod besed »softver« in »hardver« predlagal besedi trdina in mečina. Danes seveda povsem brez težav obe besedi prevajamo s programska in strojna oprema, ki jih brez težav razume vsak ali vsaj velika večina govorcev. Ne nazadnje prav ti vedno odločijo o usodi in smeri jezika, kljub temu pa ne gre brez tistih zanesenjakov, ki se vsaj trudijo z iskanjem nekih smiselnih prevodov v nepregledni množici novodobnih izrazov.
Delovanje posameznikov, ki ne delajo zaradi plačila, v veliki meri prispeva, da se slovenščina vseeno ponaša s precej bogatim naborom sodobnih izrazov, s kakršnim se pogosto ne morejo meriti niti veliki jeziki.
Mnogo angleških tvorjenk ali besednih zvez je pač težko prevedljivih, prevod pa lahko postane bolj tuj od izvirnika. Kako, denimo, v programih za predvajanje zvoka prevajati loop? Odgovor je seveda zanka. Kaj pa looping? Kaj pa rolling loop? Kaj pa rolling beat loop?
Takšnih besednih poigravanj v angleščini seveda kar mrgoli in naloga prevajalcev je, da se v njih znajdejo – tako ali drugače. Gotovo pa bi moral biti cilj, da je prevod, če že ne na prvo žogo, razumljiv vsaj na drugo in da je, kadar je to le mogoče, vendarle skladen z ustaljeno rabo. Vseeno namreč, sploh v svobodnem svetu odprte kode, pogosto naletimo na prevode, ki so se oblikovali v neki majhni skupini (ali celo pri posamezniku) in se ne ozirajo na govorce oziroma uporabnike jezika. V enem najbolj priljubljenih predvajalnikov VLC se v slovenskem prevodu že leta nahajajo prevodi, kot so odvod za output, dovod za input. A če poguglamo besedno zvezo »zvokovni dovod«, najdemo točno pet zadetkov! »Zvočni vhod« vrne 12.700 rezultatov, zato je vsekakor primernejši kandidat za vsakdanjo rabo – čemur so tovrstni programi gotovo namenjeni.
Zgornji primer je zgolj ilustrativne narave in nikakor kritika prevajalcev odprtokodnih programov. Bazen je pač majhen, neke prave skupnosti zato ni oziroma se te pojavijo le pri večjih, bolj »zanimivih« projektih, kot je, denimo, Libre Ofiice, medtem ko so tudi obetavne skupnosti tipa Lugos danes bolj ali manj nedejavne. Veliko število programov to celoto še dodatno drobi na bolj ali manj predane posameznike, ki po svojih najboljših močeh iščejo rešitve. Prevodi se zato le redko pregledajo, še manj pa je kasnejšega popravljanja, ko neki prevod zaradi jezikovne prakse postane povsem neustrezen, pa čeprav je v izhodišču predstavljal dober predlog.
Kar pa ne pomeni, da je ves trud zaman. Nasprotno, prav to delovanje posameznikov, ki ne delajo zaradi plačila, v veliki meri prispeva, da se slovenščina vseeno ponaša s precej bogatim naborom sodobnih izrazov, s kakršnim se pogosto ne morejo meriti niti veliki jeziki. Več kot bo prevajalcev, več bo veselja in tudi praktične uveljavitve prevodov za ta krasni novi svet.
