Objavljeno: 24.9.2019 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor Oktober 2019

Monitorji za igre - Igričarski pogled

Zahtevni igričarji seveda začnejo pri zmogljivem računalniku, a imajo tudi zunanje naprave pomembno vlogo. Tako si grafično zmogljiv računalnik zasluži tudi primerljiv monitor.

Računalniški monitorji so naprave, o katerih velika večina uporabnikov bolj redko razmišlja. Najzahtevnejši so na eni strani profesionalni uporabniki, ki potrebujejo barvno natančnost (fotografi, grafični oblikovalci), na drugi strani pa igričarji, ki cenijo predvsem odzivni čas in frekvenco osveževanja.

Tudi pri teh dveh skupinah uporabnikov se monitorji razmeroma počasi menjavajo, a bi si upali trditi, da je menjava pri igričarjih vseeno pogostejša. Začne se z nekoliko zmogljivejšim računalnikom, priključenim na klasični pisarniški monitor, ki bo za prvo igranje seveda povsem dovolj zmogljiv, a kmalu si zaželimo višjo frekvenco osveževanja. Sčasoma mogoče nadgradimo grafično kartico, kar pomeni, da si lahko po novem privoščimo tudi monitor višje ločljivosti.

Tokrat smo preizkusili štiri nove igričarske monitorje, dva modela podjetja AOC in dva LG.

Cenejša sta model AOC C24G1 in LG 24GL600F-B, oba ponujata 24 palcev diagonale (no, AOC sicer 23,6 palca) in klasično ločljivost FullHD (torej 1.920 × 1.080 pik). Ta kombinacija velikosti in ločljivosti je danes še vedno najbolj razširjena med navadnimi namiznimi monitorji, tudi med igričarji (vsaj sodeč po rednih anketah igralnega omrežja Steam).

AOC CQ32G1

Zanimivo, da ima model AOC ukrivljen zaslon, kar je pri takih velikostih zelo redko. Polmer ukrivljenosti je 150 centimetrov, kar po našem mnenju pri tej velikosti ni veliko in ne pride do izraza, pa vendar – prav nič nas ni motilo (več o ukrivljenosti lahko sicer preberete v okvirju).

Oba monitorja sta oblikovalsko zadržana in imata le nekaj razmeroma nevpadljivih rdečih poudarkov. Stojalo LG ponuja le nagib zaslona navzdol in navzgor, AOC pa tudi dvig po vodoravni osi in vrtenje okoli nje. Kakovost stojala je tudi sicer na strani AOC, saj je občutno trše in močnejše od modela LG, kjer bi pri slabši podlagi (torej manj masivni mizi) lahko opazili kakšno vibracijo več.

Večja zaslona sta oba ukrivljena, LG 34GK950F-B malenkost manj (polmer ukrivljenosti je 190 centimetrov), AOC CQ32G1 pa malo več (polmer je 180 centimetrov), a v praksi težko opazimo razliko. LG ponuja diagonalo 34 palcev in ločljivost 3.440 × 1.440 pik, AOC pa 32 palcev in ločljivost 2.560 × 1.440 pik. Prvi ima torej »široko« razmerje stranic 21 : 9, drugi pa bolj klasično 16 : 9.

Stojali sta pri obeh večjih modelih zelo kakovostni in dovolj stabilni, ponuja pa LG več prilagoditev. AOC omogoča le nagib navzdol in navzgor, nima pa nastavitve višine ali rotacije okoli osi – LG ponuja oboje. Oba monitorja AOC lahko pohvalimo za vgrajen napajalnik, pri obeh modelih LG je namreč zunanji.

Pri vmesnikih ni nobenih resnih presenečenj – vsi štirje preizkušeni monitorji imajo en vhod DisplayPort in dva vhoda HDMI, vsi štirje ponujajo tudi izhod za slušalke, nimajo pa vgrajenih zvočnikov. Večji LG ima dodan še USB-razdelilnik, manjši AOC pa celo stari, analogni vhod VGA. Upravljanje je bolje urejeno pri modelih LG. Oba imata na spodnji strani skrito krmilno paličico, ki olajša sprehajanje po dovolj zgledno urejenih menijih. AOC vztraja pri klasičnih tipkah pod spodnjim desnim robom in tudi meniji so, žal, ostali v katerem od prejšnjih desetletij. Še dobro, da jih bolj redko potrebujemo.

Pri kakovosti prikaza slike smo bili presenečeni, kako dobro so se vsi štirje monitorji obnesli, vsaj pri preizkusu barvne pravilnosti. Naš kalibrator je pri vseh štirih pokazal odlično (majhno) povprečno odstopanje, je pa pri vseh enakomernost osvetlitve slabša kot pri monitorjih, namenjenih bolj resnemu delu. To na igranje sicer ne bi smelo vplivati.

Z vidika kakovosti slike se je najbolje odrezal večji model LG, ki je hkrati tudi edini z matriko IPS. Ta ponuja odlične barve in predvsem boljše vidne kote od alternativ, a je hkrati bolj omejena pri odzivnem času. Na drugi strani so matrike TN, ki jo uporablja manjši LG 24GL600F-B. Vidni kot je tu občutno slabši, čeprav je pri namiznih monitorjih to manjši problem kot pri prenosnikih, je pa zato odzivni čas toliko boljši. Med tema dvema tehnologijama pa najdemo matrike VA. Te ponujajo dovolj dobre vidne kote z dobrimi kontrasti in s solidnimi odzivnimi časi. Taki matriki najdemo v obeh modelih AOC.

LG-34GK950F-B

Vsi štirje monitorji sicer ponujajo osveževalno frekvenco 144 Hz, vsi podpirajo tudi tehnologijo FreeSync za uskladitev frekvence s številom sličic, ki jih »dostavlja« grafična kartica. S tem pridemo do bolj zvezne slike, brez vidnega trganja na robovih objektov. Višja frekvenca je koristna pri zveznem premikanju v igrah, saj je tako premikanje z višjo frekvenco bolj gladko, seveda pa smo pri tem omejeni s številom sličic, ki jih zmore prikazati grafična kartica. Odzivni čas monitorja je pomemben pri hitrih strelskih igrah, kjer je koristno, da se slika na monitorju čim hitreje odzove na naša dejanja (klik ali premik miške, recimo).

Z vidika zahtevnejših igričarjev se vsi štirje monitorji obnesejo dobro. Neposredna primerjava sicer ni povsem na mestu, saj je večji model LG občutno dražji od vseh ostalih. Pri tem sicer ponuja največjo diagonalo in najvišjo ločljivost, hkrati pa tudi matriko IPS z boljšimi vidnimi koti. Malenkost daljši pa je odzivni čas, čeprav je to res težko opaziti.

Pohvaliti velja oba modela AOC z odličnim razmerjem med funkcionalnostjo in ceno. Manjši model ponuja cenovno ugoden vstop v ta segment, sploh za nekoga, ki nima ravno najzmogljivejšega računalnika in bi raje ostal pri ločljivosti FullHD oziroma bi pri tej ločljivosti raje užival v večjem številu slik na sekundo. Ob tem je ukrivljenost še dodatni bonus, s katerim se bolj potopimo v igranje. Večji model predstavlja odlično, cenovno dosegljivo nadgradnjo. Za klasično pisarniško delo bi pri tej velikosti sicer raje priporočili izbor monitorja z višjo ločljivostjo, a bo za igre ponujena ločljivost 2.560 × 1.440 pik odlična – nekatere malenkost starejše igre namreč ne podpirajo širokih ločljivosti v razmerju 21 : 9.

Krivine

Pred nekaj leti se je zdelo, da bodo ukrivljeni zasloni povsod, predvsem so se z njimi hvalili proizvajalci televizorjev. V praksi pa se tehnologija ni izkazala, saj deluje dobro le na eni točki, povsod drugje pa naš vidni kot popači, hkrati pa pri velikih zaslonih prispeva k neželenim odbojem.

Pri računalniških monitorjih je situacija drugačna – tu prinaša ukrivljenost zaslona manj slabosti in več prednosti. V nasprotju s televizorji gre tu za zaslone, ki jih običajno gleda le en uporabnik, ki je glede na zaslon postavljen v bolj ali manj konstanten položaj. Lega je torej praktično idealna. Zaradi krajše razdalje med uporabnikom in zaslonom ter manjše diagonale pa je tudi odbojev manj kot pri televizorjih.

Ukrivljeni zaslon zlasti pri res širokih monitorjih občutno prispeva k doživetju v igrah, dvigne občutek, da smo dejansko v igri. Zaradi spremembe vidnega kota pa se zaslon tudi navidezno poveča. Ta »povečava« je sicer majhna, a vseeno – pri preizkušenem LG 34GK950F-B bomo na razdalji enega metra (med uporabnikom in zaslonom) pridobili dodatne 1,4 stopinje vidnega kota in 1,2 palca (približno 3 cm) večjo navidezno diagonalo.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji