Za devetimi gorami
Svet se ne vrti v pravo smer. Vsaj v Sloveniji ne. Koncertne dvorane v glavnem mestu so rezervirane za odpisana imena, medtem pa prizorišča v sosednjih državah pokajo po šivih, saj na njih žvrgolijo svetovne zvezde. Microsoft kljub velikemu ugledu pri podalpskem življu in uspešni slovenski podružnici na igralni konzoli Xbox naše države ne priznava. Motorole je pri nas težko dobiti, saj Google nima želje, da bi se trudil na tako majhnem prostoru. Posledice zakotnosti, v katero nas rinejo tujci, medtem ko jim poslušno sledimo, se kažejo v težavnem vsakdanu. Novinarji nismo izvzeti.
Nekoč, za časa predsednika, ki ga je poznal ves svet, ko je sosed sosedu še lahko (in tudi je) priskočil na pomoč, ko smo bili v Sloveniji kljub redukcijam električne energije solidno računalniško ozaveščeni, sem se odločil za poklic informatika. Prepričali me niso napol zastonj programi, ki so se bohotili na kasetah/disketah in ki si jih je lahko privoščil slehernik s pretihotapljenim računalom, temveč predvsem tehnološka opremljenost slovenskih podjetij. Proizvodnja večjih podjetij v Sloveniji resda ni poznala avtomatizacije, podobne razvitejšemu zahodu, a naše VAXe, ki so jih opremljeni centri s ponosom in veliko denarja uvozili izza meja skupne države, so hodili gledati strokovnjaki iz vse Jugoslavije. Ko so velika podjetja iskala pot do balkanskega trga, jih je pot vedno pripeljala v Slovenijo. Ne le Ljubljana, tudi druga, ne nujno velika mesta, so dobila delež superračunalnikov. To so bili fini časi. Na vsakem sejmu, ki so ga obiskali naši informatiki, so jih obkolili sodržavljani iz drugih republik in žicali informacije o izdelkih, ki jih v živo nato bržkone niso nikoli videli. Slovenci smo sloveli kot pridni in pametni, a obenem malce togi delavci. V zahvalo za izkušnje so nam južni bratje zvečer pokazali, kaj je to zabava.
Priznam, imel sem srečo. Rojen sem bil v središču sveta, zato se še spominjam časov, ko je Republika Slovenija imela vse. Morda me ravno zato danes moti odnos tujih velikanov do našega raja pod Alpami. Vsakodnevno prosjačenje za kos tehnološkega napredka, ki kroži po državi do onemoglosti, mi ni povšeči. Novosti običajno vidijo kupce pred našim laboratorijem in tako je težko delati. Proti režimu se borimo po najboljših močeh, večkrat kupimo izdelke v tujini. Z lastnimi sredstvi. Ne razumem mačehovskega odnosa tujih velikanov. Naj se slovenski predstavniki še tako trudijo, brez zunanje podpore ne morejo premikati kolesja v nasprotno smer. Prav tako me moti loterija ob predstavitvah izdelkov, ko tuje podjetje naključno pelje enega ali dva novinarja iz Kokoške na izlet. Praktično jim je vseeno, ali bo novi prenosnik iz prve roke predstavil predstavnik vodilnega računalniškega mesečnika ali prijazna gospa, ki v občinski zbornik Solčave letno prispeva par hudomušnih člankov.
Nedavno sem bil na enem takih dogodkov. Kot včasih smo se zbrali balkanski predstavniki naše branže. Nekdanjim sodržavljanom so se tokrat pridružili še Bolgari, Romuni in Turki. Začelo se je obetavno, pot je bila prijetna, prijaznost hostes na vmesnih postojankah tudi. Po krajši osvežitvi v odličnem hotelu sem se odpravil na kraj dogodka. Najprej sem si ogledal razstavni prostor. Imel sem kaj videti. Končno sem bil priklopljen na najbolj svežo pipico tehnoloških čudes. Bil sem izredno dobre volje, dokler nisem šel na skupno predstavitev osrednjega izdelka, kjer sem v konferenčni dvorani opazil Srba, ki je ponosno razkazoval najnovejši Sonyjev telefon Xperia Z. Vodotesno čudo je bojda dobil v dar od njihovega Telekoma. Ko sem ga v pričakovanju hvalospeva vprašal po mnenju, mi je zrecitiral malenkosti, ki ga na napravi tako iritirajo, da jih je izpostavil tudi v objavljeni recenziji. Telekom mu je v zahvalo za namenjeni čas v kratkem obljubil še istoimensko tablico. Za vsak primer sem Samsungov Galaxy Note 2, kupljen v Nemčiji, potisnil globlje v žep. Že tako smo Janezi v balkanski družbi hvaležna tarča najbolj sočnih šal, nisem želel izzivati usode s pol leta starejšim plastičnim zidakom. Čas za kosilo mi je znova priklical nasmešek na obraz. Ob hladnem bifeju sem spoznal dobrodušnega Romuna, s katerim sva se nato družila večji del dneva. Pred odhodom v hotel se je na vsak način želel slikati z mano. Prvemu mimoidočemu je v roke potisnil telefon HTC One in ga prosil za pomoč. Za mojo kislo držo na fotografiji niso bili krivi tajvanski »ultrapiksli«, temveč Romunova razlaga, kako je do telefona, ki so ga pri nas predstavili šele pred kratkim, prišel. Sam sem ga namreč iskal po vseh spletnih trgovinah in bil za pravočasno recenzijo pripravljen seči v lasten žep. Nisem ga našel, saj je bila prodaja zaradi zapletov pri dobavi sestavnih delov prestavljena. Romun ga je dobil za nedoločen čas. Pri HTCju so želeli, da se glas o dovršenem izdelku razširi še pred splavitvijo. Članka o njem še ni napisal, ker je imel več pomembnejših želez v ognju.
Zvečer je bilo na vrsti druženje z visokimi živinami. Hitro smo se ujeli s Hrvati, plesali z Bolgarkami in si delili kruh s Turki. Sosed pri mizi je bil zadolžen za področje nekdanje Juge, zato sem se mu posebej posvetil. Zasipal sem ga z vprašanji, dokler ni za odgovor na eno izmed njih poiskal natančnejše informacije s telefonom. Želenega nisem nikoli izvedel, saj mi je sluh povsem odpovedal, ko mi je Turek v roke porinil četrto Galaksijo. Stemnilo se mi je pred očmi. Jeza me ni več spustila. Ampak žur je bil pa fenomenalen.
